Na plačan dopust zaradi osebnih okoliščin

Zakon plačano odsotnost z dela zaradi osebnih okoliščin sicer omogoča, vendar določa le, da ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin do največ sedmih delovnih dni v posameznem koledarskem letu. In sicer najmanj en delovni dan za vsak posamezen primer: lastno poroko, hujšo nesrečo, ki zadane delavca, smrt zakonca oziroma osebe, ki je zadnji dve leti živela z delavcem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali smrt otroka, posvojenca ali pastorka ali smrt staršev - tj. očeta, matere, očima, mačehe ali posvojitelja.

Po zakonu torej pripada delavcu za vsakega od navedenih primerov en dan plačane odsotnosti, ki jo je praviloma treba izrabiti ob nastopu dogodka. Delodajalec nima pravice, da bi ob nastopu dogodka zavrnil delavčevo zahtevo po plačani odsotnosti. Pri tem se takšna odsotnost ne všteva v dneve rednega letnega dopusta in gre torej v breme delodajalca, kar pomeni, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti.

Drugače in bolj ugodno od navedenih zakonskih določil pa lahko določata le še kolektivna pogodba, ki morebiti velja za delodajalca, ali pogodba o zaposlitvi. Oba dokumenta lahko določata oziroma omogočata tudi odsotnost z dela zaradi osebnih okoliščin brez nadomestila plače, ki pa je zakon ne ureja. Vseeno pa lahko takšno delavčevo zahtevo po neplačani odsotnosti delodajalec načeloma zavrne.

Ne glede na zapisano se je v individualnem pogovoru z delodajalcem mogoče dogovoriti tudi drugače, če vam je dogovorjeno v korist bolj, kot to ureja zakonodaja.

Andreja Mrak, univ. dipl. prav.