Tu pa se moje strinjanje s kritiki prepočasne denacionalizacije tudi neha. Še več, prepričan sem, da je zato, ker predvideva vračanje v naravi, ne pa zgolj odškodnin, denacionalizacijski zakon slab in škodljiv. Sam si zato štejem v čast, da sem bil pred desetimi leti med tistimi, ki smo opozarjali, da si bomo z njim nakopali številne težave in naredili več novih krivic, kot pa popravili starih.

Dejstvo je namreč, da so z nekaterimi denacionalizacijskimi objekti v socializmu gospodarili slabo, z drugimi pa dobro, zato so nekateri upravičenci dobili v naravi nazaj več, kot so oni ali njihovi predniki nekoč imeli, drugi pa manj . Še več, dejstvo je tudi to, da je zakon v krivičen položaj postavil najemnike razlaščenih stanovanj, saj jih v nasprotju z najemniki družbenih stanovanj niso mogli lastniniti v skladu z razvpitim Jazbinškovim stanovanjskim zakonom. Absurdnost vračanja v naravi so po mojem najbolj jasno ilustrirale zahteve, da naj bi razlaščenci dobili tudi nadomestilo za izgubljen dobiček, kot da bi bilo samo po sebi umevno, da v petdesetih letih svojega premoženja ne bi zapravili z neumnimi poslovnimi potezami ali pa ga s svojo iznajdljivostjo in delavnostjo ne bi povečali več, kot bi znašal povprečen kapitalski donos. Skratka, moje tedanje in sedanje prepričanje je, da petdeset izgubljenih poslovnih let ni mogoče vrniti "v naravi" nikomur, ne da bi pri tem stopili v območje nadrealizma , zato bi bilo bolj smotrno, če bi si Slovenija po zgledu drugih nekdanjih socialističnih držav izmislila kakšen drug model denacionalizacije, ki ne bi tako radikalno temeljil na vračanju v naravi.

Pri tem je to v Sloveniji problematično tudi zato, ker smo z njim posegli v nekatera občutljiva meddržavna razmerja. Tako je, denimo, Jugoslavija in s tem Slovenija po letu 1945 prišla do dela ozemlja, ki je pred tem pripadalo Italiji, pomemben del nacionaliziranega premoženja pa je bil last Nemcev in Italijanov, ki so se leta 1945 iz sedanje Slovenije pod težo očitkov sodelovanja z okupatorjem morali tako rekoč kolektivno izseliti (nekaterim od njih se je seveda s takim kolektivnim nabijanjem krivde zgodila huda krivica, ampak to je že druga zgodba). Zato je bilo pri sprejemanju zakona o denacionalizaciji izrečenih kar nekaj opozoril, da bo odločitev, da vzpostavimo takšno lastninsko stanje, kot je bilo pred revolucijo, pripeljala do tega, da se bo naenkrat začelo zdeti smotrno zahtevati nazaj svoje premoženje v naravi tudi tistim Avstrijcem in Italijanom, ki leta 1945 niso prevzeli jugoslovanskega državljanstva ali so za svoje premoženje celo že dobili odškodnino. Demoniziranje zgolj komunizma kot edinega zla, ki je ob drugi svetovni vojni doletelo prebivalce tega dela sveta, pa bi lahko celo pomenilo svojevrstno tiho rehabilitacijo fašizma in nacizma oziroma negacijo vsega, kar sta ti politični gibanji Slovencem storili slabega . Težave, ki jih imamo z italijanskimi optanti, so zato samo eden od mnogih dokazov, da so bila ta opozorila še kako na mestu, in hkrati opozorilo, da zdaj prihaja čas, v katerem začenjajo prihajati računi za naše nekdanje nepremišljenosti.

Če torej pod vse skupaj potegnem črto: počasnost denacionalizacije ni (le) posledica slabega delovanja upravnega in sodnega aparata ali celo nekakšne podtalne komunistične zarote, ampak (tudi) slabega zakona, ki ga je v posameznih primerih izjemno zapleteno izvajati. Da bi bila mera polna, je ta slabi zakon posredno povzročil tudi to, da smo z njim norosti in zločine komunizma skušali popraviti tako, da smo posledično postali bistveno bolj strpni ne samo do okupatorjevih sodelavcev, ampak tudi do nacističnih in fašističnih zločinov, s tem pa tudi manj samozavestni v boju z izsiljevanji italijanske in avstrijske desnice . Z denacionalizacijo se Slovenija na skrajno neproduktiven način ni lotila le reševanja lastninskih, ampak tudi nekaterih moralnih, zgodovinskih in celo mednarodnih vprašanj.

Taki oceni posredno pritrjujejo tudi izjave novega ameriškega ambasadorja, ki je na srečanju s slovenskimi dopisniki v Washingtonu povedal, da bo uspešno končana denacionalizacija eden od pogojev za članstvo Slovenije v Natu, na vprašanje, ali bi ZDA podprle vračanje premoženja okupatorjevim sodelavcem, pa je odgovoril odločno nikalno. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da takih pogojev za članstvo v Natu v Washingtonu doslej niso postavljali nobeni drugi kandidatki, zahtevajo take izjave natančna dodatna pojasnila, kako ameriška administracija definira sodelavce okupatorja : ali so, denimo, ljudje, ki so aprila 1945 javno prisegli zvestobo tretjemu rajhu, zanjo sodelavci okupatorja ali ne? Če so, ali to pomeni, da potomcem tistih, ki so tistega žalostnega dne stali na bežigrajskem stadionu, sploh ne bi smeli vračati premoženja? In ali je glede na medvojno ravnanje Cerkve potem za Američane vprašljiva tudi vrnitev cerkvenih gozdov? Je mar to izjavo prihodnjega ameriškega ambasadorja mogoče razumeti celo kot napoved, da Slovenija ne bo sprejeta v Nato zato, ker vrača premoženje okupatorjevim sodelavcem ? Ali pa poteze vodstva slovenske katoliške cerkve med drugo vojno za ameriško pamet niso bile kolaboracija? Ampak v čem se potem ravnanje slovenskih medvojnih oblastnikov kvalitativno razlikuje od tistega, kar je, denimo, počel maršal Petain v Franciji?

Brez jasnega odgovora na taka vprašanja bo izjave novega ambasadorja seveda mogoče razumeti zgolj kot dokaz, da včasih tudi ameriški diplomati ne vedo, kaj govorijo , pri čemer bo ta vtis še močnejši zato, ker je mož na omenjeni tiskovni konferenci potožil, da na vrnitev svojega premoženja v Sloveniji čaka več kot 400 ameriških državljanov, slovenski podatki pa so pokazali, da je ta številka v resnici precej manjša, saj je bila polovica "ameriških" denacionalizacijskih zahtev že ugodno rešenih. Druga mogoča interpretacija ambasadorjevega nastopa je seveda, da so v Washingtonu ugotovili, da od članstva Slovenije v Natu ne bodo imeli nobene prave koristi, ker pa država izpolnjuje pogoje za sprejem bolje od večine drugih kandidatk, si je bilo razloge za zavrnitev pač treba izmisliti . Čisto mogoče pa je, da je resnica nekje v sredini in da včasih tudi diplomati največje svetovne velesile "lupajo v tri krasne", pri čemer jim v ameriški politiki to štejejo za zlo le, če je to "lupanje" v nasprotju s trenutnimi pragmatičnimi ameriškimi interesi... Izjave prihodnjega ameriškega ambasadorja je mogoče razumeti tudi kot napoved, da Slovenija ne bo sprejeta v Nato zato, ker obstaja sum, da je z denacionalizacijo vračala premoženje ljudem, ki so med drugo vojno sodelovali z nacisti.