"Potegnil sem tisto dolgo belo črto, ki je razdelila Berlin pri slovitem `mejnem prehodu` Checkpoint Charlie," pravi danes 61-letni Koch, ki je kar 30 let delal pri zlovešči tajni policiji Stasi, njegova posebnost pa je bila kartografija. "Ljudje na zahodu so kričali in metali kamenje v nas. Menil sem, da je ta zahod res brutalen sovražnik, saj smo bili navsezadnje mi dobri fantje," razlaga ozadje svoje zgodbe Koch. Njegova zgodba je v bistvu tipična zgodba Vzhodnega Nemca, ki je najprej doživljal povojno travmo, prevzel komunizem kot novo neomajno vero in končal razočaran in oropan idealov.
Stasiju se je pridružil leta 1960, sicer brutalno tajno organizacijo je videl kot utelešenje socialnih vrednot. "Kot otroka so me učili, da je kapitalizem vojna, socializem pa mir. Podzavestno sem nehal misliti na vse, kar se ni skladalo s tem načinom premišljevanja," pripoveduje Koch. "V mojih očeh je bil Stasi v prvi vrsti boja proti kapitalizmu in s tem proti vojni. Res sem imel iskreno rad komunizem, ker je nastopal proti sovraštvu," pravi danes nekoliko razočarani Koch, ki pa ne obžaluje ničesar.Dva dogodka sta namreč v njem zakoreninila sovraštvo do Američanov in navsezadnje vsega, kar je bilo zahodno. Prvi je bil bombardiranje njegovega mesta Dessau, drugi pa dejanje ameriškega vojaka: leta 1945 je vdrl v njihovo stanovanje in pred očmi takrat petletnega Kocha s slavnostno sabljo uničil fotografijo njegovega očeta v nemški uniformi. "Iztaknil mu je oči na fotografiji in to je bil zločin. Ta prizor se mi je vtisnil v spomin za večno," pripoveduje Koch. Pozneje je postal tako vzoren član Stasija, da ga je večkrat pohvalil in postavil za vzor celo sam zloglasni šef Erich Mielke.
V nedeljo, 13. avgusta 1961, ko so mejo zaprli, je Koch užival enega izmed redkih prostih koncev tedna in spominja se, da je svoji ženi, s katero se je poročil le tri tedne prej, dejal, kako pomiluje mlade vojake, ki morajo delati tudi v nedeljo. Še istega dne ga je k sebi poklical Mielke in mu dejal, da mora uporabiti svoje geodetske sposobnosti, narisati razmejitveno črto med vzhodom in zahodom ter naslednji dan načrte prinesti k njemu v pisarno. Pri gradnji zidu je Koch pozneje sodeloval z bodočim predsednikom Erichom Honeckerjem in takratnim glavnim organizatorjem gradnje zidu. V naslednjih dneh sta skupaj pregledovala in nadzorovala gradnjo, Koch pa je sam narisal belo črto, ki je razpolovila nekoč in danes spet prometno križišče, kjer so imeli nadzorno točko Američani - Checkpoint Charlie.V času, ko je z velikim zagonom pomagal graditi, ni niti za trenutek podvomil o pravilnosti svojega početja. "Res je, da smo bili za drugo svetovno vojno odgovorni Nemci, a razdelili so nas zmagovalci v vojni. Šlo je za vprašanje obstoja. Nočem upravičevati gradnje zidu, a kaj bi se zgodilo, če bi vsi zapustili državo?" se 40 let po postavitvi zidu sprašuje Koch. A razočaranje in boleče spoznanje, kako zelo se je motil takrat, se hitro prikrade na njegov obraz.
Koch je v Stasiju ostal do nekaj let pred padcem zidu in od takrat je zbral zajetno dokumentacijo in bil večni kritik tistih Vzhodnih Nemcev, ki danes lažejo o svoji preteklosti. "Po padcu zidu je bilo naenkrat kot po drugi svetovni vojni, ko so vsi trdili, da so bili proti Hitlerju. Zdaj so vsi trdili, da so zid sovražili, a jaz vem, da ni bilo tako," razlaga Koch. A zbrana dokumentacija je tudi njemu odprla oči o zidu. "V njej sem odkril primere neverjetne brutalnosti, ki je bila povezana z zidom, in danes vem, da je bilo dogajanje okoli njega brez dvoma zločin," pravi Koch in dodaja, da kljub temu ne priznava krivde. "Ne čutim se krivega. Kaj pa sem naredil narobe? Narisal sem le belo črto..."
