M atematika, vsaj tista najosnovnejša (seštevanje in odštevanje), je ena temeljnih sestavin politike. Za tiste na vrhu oblasti je pri sprejemanju pomembnih odločitev zelo pomembno, da znajo sešteti tiste, ki bodo v predstavniških telesih glasovali za predlagane ukrepe, in odšteti nasprotnike ter pri tem upoštevati še katero neznanko. Hrvaškemu premieru vsaj ta del matematike med včerajšnjo parlamentarno razpravo o zaupnici vladi zaradi sklepa, da izročijo dva generala Haagu, ni delal večjih preglavic. Izračuni, tudi ob upoštevanju nekaj neznank iz vrst manjših koalicijskih strank, naj bi bili, vsaj glede obstoja vlade, pravilni. Ta novinarjem nevšečni naj je zgolj posledica besednega obračunavanja, ki se je zavleklo dolgo v noč. Včeraj zvečer poslanci še niso dvigali rok, čeprav ga ni bilo junaka med njimi, ki ne bi dal roke v ogenj, da bo Račanova vlada preživela doslej največji izziv.

T oda privrženci sodelovanja s Haagom so v skladu s sprejetim zakonom pokazali, da so tudi taktično zrelejši in da so boljši poznavalci psihologije množice. Ne samo abstraktne, temveč konkretne - hrvaške. Ocenili so, da sicer vedno tvegano početje, kakršne so odločitve, ki zbujajo občutek nacionalne ogroženosti, mednarodne prevare in krivice, ne bo deležno tako množičnega odpora in ne bo imelo tako nasilnega naboja, kot so napovedovali opozicija, donedavni koalicijski partner Budiša iz HSLS in številna veteranska združenja.

U lica, na katero se je opozicija resno zanašala, je "zatajila". Samo nekaj tisoč protestnikov je daleč od tistega, kar so napovedovali nasprotniki izročitve. Največji del krivde za skromen revolt nosijo sami. Pozabljajo namreč, da priljubljenost visokih častnikov, hrvaških vitezov, kot jim pravijo, ni tako velika, saj so mnogi med vojno in potem v miru zlorabili svoj položaj za bogatenje, nekateri pa so epolete okrasili s "kupljenimi" generalskimi oznakami, zaradi česar so morali zapustiti armadne vrste. Podobno nepriljubljeno je pošiljanje raznih peticij proti izročitvi s sumljivimi podpisi znanih Hrvatov (primer Ivanišević) oziroma športnikov, ki jim pred desetletjem ni niti v sanjah prišlo na misel, da bi nogometno žogo zamenjali za puško.

J e pa res malo manjkalo, da bi vladajoča koalicija naredila napako, saj je najprej celo pristala, da bi razpravo o zaupnici "oplemenitili" z razpravo o samem zakonu o sodelovanju s Haagom. Šele to bi se spremenilo v svojevrstno sago brez konca in kraja, kajti v tem zakonu tudi leži izvirni greh. Račanova vlada pa nima časa na pretek, saj je že vprašanje (ne)zaupnice spodbudilo poslance h govorom, v katerih ni manjkalo recitiranja odlomkov znanih hrvaških pesnikov, preštevanja, kdo so čigavi generali, ugotavljanja, kdo je kje in kaj počel med domoljubno vojno, pa tudi analiz, kolikšne so plače medicinskih sester.

U žaljena opozicija je naprej odkorakala iz dvorane, nato je znova malce preračunavala, hitro ugotovila svojo številčno nemoč znotraj in zunaj sabora ter sklenila, da pred TV kamerami vsaj pokaže, kdo je izdajalec države in kdo domoljub. Resnici na ljubo: na roko so jim šli tudi haaški tožilci, ki so se v svojem zahtevku morda pravno korektno, a politično diletantsko (v tako občutljivih zadevah je politika vendarle pomembna) spravili nad akcije osvobajanja Hrvaške in vlekli enačaje med beograjskim agresorjem in hrvaško obrambo. Vlada nima drugega izhoda, kot da v imenu demokracije do konca pogoltne to veliko in neprijetno tableto. V tolažbo ji je lahko, da bo država s tem le opravila potrebno notranje očiščenje, a mirno ne bo spala, kajti nikoli se ne ve, kaj se še skriva v predalih haaškega sodišča.