Nič nimam proti temu, da se ugotovi odgovornost vseh posameznikov, ki bi se lahko v tej zgodbi osebno okoristili. Konec koncev je vlada parlamentu že dostavila obsežno poročilo na to temo, prav tako je bila vsa zahtevana dokumentacija dostavljena policiji. Težko pa bi se strinjal s prevzemom politične odgovornosti za odklop v letu 1998, saj me takrat v državni upravi ni bilo. V času razrešitve gospoda Türka pa sem nastopal kot predsednik nadzornega sveta Elesa, ne kot državni funkcionar, saj sem to postal šele maja.
Ali morda veste, koliko je znašal vaš zadnji račun za elektriko?Ne, ker nimam svojega stanovanja. Živim v podstrešnem stanovanju pri tašči in tastu, ki plačujeta račune.
Kljub temu. Je elektrika v Sloveniji poceni?Če sprašujete po tem, ali so cene za gospodinjske uporabnike na nižji ravni od primerljivih cen zunaj države, je odgovor - da. Pri drugih segmentih porabe pa ni mogoče dati enoznačnega odgovora.
Bi lahko podpis meddržavnega sporazuma glede JEK, po katerem bi Hrvati spet začeli odjemati svoj del električne energije, prinesel povišanje cen elektrike?Dejstvo je, da je JEK cenen vir električne energije. Slovenija se bo s 1. julijem 2002 delu tega vira odrekla. Če ne bo naredila nič, da bi ga nadomestila z drugimi cenenimi viri, se bodo morale cene posledično za uporabnike dvigniti. S tem, da bi našli rešitev, ki bo v nekem prehodnem obdobju, na primer petih letih, nadomestila ta objekt, se že ukvarjamo, a iskanje rešitev ne poteka hitro. Vsekakor to pomeni zakup električne energije nekje zunaj. To bo velik finančni zalogaj. Poleg tega bo treba paziti, da bo v skladu z zakonodajo o odpiranju trga.
Po eni strani pravite, da je iskanje rešitev počasno, po drugi strani pa se zdi, da poskuša vlada čez noč s Hrvaško urediti vprašanje nuklearke.To je vaše opažanje, ki ga ne bi komentiral. Vprašanje odnosov s Hrvaško se vleče že kar nekaj let. Če pa je zdaj v medsosedskih odnosih zavel prijazen veter, ki bi lahko pomagal, da dosežemo sporazum s Hrvati, mislim, da je treba takšno priložnost izkoristiti. Seveda ne na našo škodo.
Arbitraža ni rešitev
Sodelovali ste v zadnji fazi pogajanj na Brionih. Ste z doseženim zadovoljni?
Mandat pogajalske skupine na Brionih je bil jasen; v okviru sporazuma Drnovšek-Račan operacionalizirati meddržavni sporazum in družbeno pogodbo. Mislim, da smo kar dosti naredili in da smo znotraj koordinat, ki so jih postavili premiera in vodji pogajalskih skupin, delo kar uspešno opravili. Pri pogajanjih pa je vedno tako, da nekaj dobiš in nekaj izgubiš. Z vsemi točkami ne moreš biti zadovoljen; če si, potem je nekaj narobe.Glede na to, da ste strokovnjak za energetiko, me zanima, ali so bile te pogajalske koordinate dobre?
V normalnih državah so koordinate, ki jih dobi državni sekretar od predsednika vlade, obvezujoče. Kar pa se tiče špekulacij na temo, kaj je možno in kaj ne, se vsak sporazum lahko realizira, če se hoče. Za odgovornost se pa tudi ve, kdo jo nosi. Bistveno zame je bilo, ali lahko znotraj koordinat najdemo rešitev, za katero bomo lahko trdili, da se bo kasneje tudi uresničila. Zame kot za energetskega strokovnjaka je bilo ključno, da se zelo jasno definira vloge posameznih akterjev: države, družbenikov in nuklearke. Tega prej ni bilo. Če bi bile definicije že prej jasne, sporov v preteklosti ne bi bilo. To je prvi pogoj, da lahko že preventivno poskušamo reševati spore. Arbitraža ni rešitev, je le varovalka.Ali bi bilo za Slovenijo bolje, če bi lahko odkupila hrvaški delež?
Brez dvoma bi bilo urejanje vprašanja nuklearke bistveno bolj preprosto, pregledno in predvidljivo, če bi odkupili hrvaški del. Ampak tega Slovenija na sestanku na Reki ni mogla izpeljati na silo. Politična odločitev je bila, da poskušamo poiskati konsenzualno rešitev.Javnost se ne more znebiti vtisa, da poskuša vlada nuklearko zabarantati za boljši položaj pri pogajanjih za mejo.
Na Brionih smo govorili izključno o JEK. Če so vezana pogajanja potekala, so potekala kje drugje.Boste lahko mirne vesti čakali leto, ko se bo začela razgradnja nuklearke?
Vprašanje je napačno postavljeno. Nobene potrebe, niti pravice nimamo, da bi čakali do leta 2025. Prvi program mora biti pripravljen že prihodnje leto. Iz tega programa bo jasno razvidna intenca obeh strani, kaj nameravata z odpadki. Zadnji skupni program se bo opravil leta 2017. Takrat je zadnji skrajni rok, da se tudi zapiše, na kakšen način se bodo uredile stvari z odpadki, in takrat se bo začelo trdo delo. Želim si, da bi Slovenija, ki se zdaj sama postavlja v vlogo bolj resne partnerice, pokazala svojo voljo za urejanje vprašanja odpadkov že prej. Nihče nam ne prepoveduje, da odpadkov ne začnemo odvažati prej. Moram reči, da so slovenski skeptiki zelo glasni tudi glede naše pripravljenosti. Ne gre valiti krivde samo na eno stran, še posebno pri vprašanju odpadkov ne. Tudi Slovenija na primer nima lokacije za trajno skladiščenje. Če bomo leta 2017 ugotovili, da nekdo drži fige v žepu, bomo imeli dovolj časa, da vso zadevo varno in zanesljivo pospravimo.Kdo je odgovoren, da slovenska stran ni spoštovala vladnega programa ravnanja z jedrskimi odpadki?
Kdor bi ga moral po programu uresničevati. Svetujem vam, da se s tem vprašanjem obrnete na Agencijo za radioaktivne odpadke.Iz študentskih vrst je slišati, da ste leta 1998 svoja predavanja začeli s primerom "odklop nuklearke", ki naj bi ga ocenili za šolski primer diletantizma. Je bil odklop po vašem mnenju napaka?
Takrat je bila situacija glede reševanja sporov nevzdržna. Noben spor se ni uredil, ampak je povzročil le nove spore. Po moji oceni je Slovenija odklop izpeljala zelo nepremišljeno. Če bi odločitev o odklopu v enem meseca anulirali, bi to lahko imelo učinek presekanja problema. Tako je bilo tudi mišljeno. Toda hkrati so tisti, ki so šli v odklop, že takoj vedeli in tudi propagirali to, da bi odklop ostal trajna rešitev. S tem je odklop kopico problemov le še nadgradil z novim. Odpravil ni nobenega spora, razen modernizacije, ki pa je bila takrat zelo pomembna in jo je Slovenija s tem, ko je stvari vzela v svoje roke, izpeljala na način, ki ji je najbolj ustrezal. Toda odklop se je zgodil v času, ko je vlado vodil isti premier kot danes, le da se danes močno zavzema za dogovor s Hrvati.Takrat sem bil na fakulteti in se s politiko nisem ukvarjal, zato na to vprašanje ne bom odgovarjal.
Lobiji in nenačelne koalicije
Z notranjim energetskim trgom se po slabih treh mesecih od odprtja vsaj navzven nič ne dogaja. Kje so glavni vzroki, da trg še ni zaživel?
Tudi v tujini v prvem letu odpiranja trga dobavitelja ni zamenjalo več kot pet do deset odstotkov porabnikov. Že mesece pred odprtjem trga sem napovedal, naj ne pričakujemo "big banga". Veliki poki se v energetiki sploh ne smejo dogajati, ker je panoga preveč pomembna. Veliko pa se dogaja znotraj sistema, na relaciji med distributerji in proizvajalci, ki morajo svoje blago prvič prodajati na trgu. Prihaja do velikih sprememb v poslovnih strategijah, miselnosti. Ni pričakovati, da bo do premikov prišlo čez noč. Sam si kvečjemu želim, da bo 15. oktobra, ko se bodo sklepale nove pogodbe z uporabniki, v teh pogodbah zavel nov veter, tudi če bodo akterji na trgu isti. Mejnik bo šele konec leta, ko se bodo sklepale pogodbe za prihodnje poslovno leto. Država mora predvsem skrbeti, da je oskrba še vedno zanesljiva. Ne moremo si privoščiti, da bi podjetja zaradi kratkotrajnih finančnih učinkov ogrozila oskrbo.
Slovenijo naj bi v EU sprejeli najprej leta 2004, zunanji energetski trg pa odpiramo že leta 2003. Zakaj tako hitimo, ko pa vemo, da lahko zunanja konkurenca ogrozi domačo proizvodnjo?Mislim, da je to vprašanje povsem umetno. Ali trg zares odpiramo ali pa ga ne. Pred tem imamo le na pol administrativno urejanje. Država lahko namreč prek lastniških deležev v elektrogospodarstvu nadzira vse. Šele če odpremo meje, lahko govorimo o odpiranju trga. Trga ne smemo odpirati zaradi EU, ampak zaradi sebe, zaradi naših odjemalcev, da bodo imeli enake pogoje dela kot njihova konkurenca iz EU, kamor tako ali tako prodajajo večino svojih izdelkov.
Zadnjič sem bila zelo presenečena, ko je premier Drnovšek na novinarski konferenci po srečanju na Reki govoril, da sporazum s Hrvaško o JEK spodkopavajo lobiji. Tudi sicer velja mnenje, da energetiko obvladujejo različni lobiji. Nam kot poznavalec energetike lahko zaupate, ali ti lobiji obstajajo?Interesne skupine obstajajo vedno in povsod. Zanikati to je nesmisel. Brez dvoma tudi v energetiki obstajajo nekatere takšne skupine. Eno od teh skupin včasih imenujejo termo lobi, prizadeva pa si, da bi rudniki nakopali čim več premoga, termoelektrarne pa ta premog uspešno pokurile. Prizadevanje, da bi povečali proizvodnjo premoga, se mi ne zdi problematično. Je povsem legitimno. Lobiji sami kot taki zame nimajo negativne konotacije. Problem pa je, ko se interesne skupine začnejo povezovati, da bi se okoriščale na račun drugih. V takem primeru postanejo ti lobiji škodljivi za državo in za vse druge. Menim, da je treba bolj kot o lobijih govoriti o nenačelnih koalicijah. Zadnja taka zelo močna koalicija, ki je presegla strankarske meje, se je vzpostavila ob primeru Türk, kjer so šle zveze čez vse strankarske okvire. Praktično je bilo povsem nepomembno, v kateri stranki je posameznik sedel. Bistveno je bilo, katera interesna skupina ga obvlada. Različni nasprotniki tudi vas prištevajo enkrat v enega, drugič v drug lobi. Kam se prištevate sami?
Ko sem se odločil, da se vrnem na državnosekretarsko mesto, sem se vrnil iz enega samega razloga: ker sem ocenil, da poskušajo posamezniki za zasebni interes izkoristiti tranzicijo v elektrogospodarstvu. In to za osebno okoriščanje, s čimer sicer načeloma ni nič narobe, toda ne na račun državne lastnine. Glede na to, da sem že dolgo povezan z energetskim sektorjem, sem se s tem zelo težko sprijaznil. Kljub temu, da za svoje delo še do danes na državni ravni nisem bil kaj prida plačan (Golob pokaže izpisek zadnje plače, na kateri je znesek 120.000 tolarjev, saj je bil do konca junija le tretjinsko zaposlen kot državni sekretar), sem se odločil, da bom tem posameznikom stopil na prste.Vas je kateri od teh lobijev kdaj želel privabiti k sodelovanju oziroma prek vas uveljavljati svoje interese?
Tako ali drugače vsi.Torej jih zelo dobro poznate?
Slovenija je zelo majhna.Prej ste govorili o zelo močni nenačelni koaliciji, ki se je vzpostavila okoli prejšnjega direktorja Elesa Türka. Kdo sodi v ta lobi?
Navidezno samo predstavniki strank opozicije oziroma iz kroga nekdanjega ministra Jožeta Zagožna. Toda vsi vemo, da gospod Zagožen izhaja iz velikega velenjskega podjetja. Okoli tega koncerna se je oblikovala zelo močna interesna skupina, ki se je, se in se še bo ukvarjala s trgovanjem z električno energijo. V Türkovem času je praktično dobila monopol nad trgovanjem z elektriko do Slovenije in zunaj nje. Menim, da je treba vse nadaljnje povezave iskati tudi v strankah vladajoče koalicije in da gredo zelo visoko v vladi.Na Elesu smo izvedeli, da gospod Türk odhaja v Gorenje.
Samo vprašanje časa naj bi bilo, kdaj bo Türk dejansko sklenil pogodbo o delovnem razmerju v Gorenju. Po dokaj zanesljivih informacijah pa menda že zastopa interese Gorenja pri posameznih velikih porabnikih električne energije. In to v času, ko je še zaposlen na Elesu in prejema plačo iz državnega podjetja, da ne omenjamo konkurenčnih klavzul in podobnega.Zid okoli premiera
Strah pred energetskimi lobiji naj bi bil tudi eden izmed razlogov, da je gospodarska ministrica Tea Petrin svojo ponovno kandidaturo pogojevala z izločitvijo energetike iz njenega resorja.
O tem, zakaj se je ministrica Petrinova odločila, da bo energetiko izločila iz svojega sektorja, obstaja več tez. Ena od dovolj razširjenih je tudi, da se je preprosto odločila, da ni potrebe - navsezadnje je dovolj uveljavljena strokovnjakinja na drugih področjih - da bi se bodla s temi lobiji in naj se s tem ukvarja raje kdo drug. Sam sem bil očitno drugačnega mnenja.
Odnos med ministrico Petrinovo in vami je bil v času prejšnje Drnovškove vlade videti idealen, po ponovnem imenovanju pa so postali odnosi med vama napeti. Čemu pripisujete to ohladitev?Menim, da ta ohladitev ni bila na osebni ravni, pač pa je izhajala iz odločitve ministrice, da se z energetskim sektorjem in posledično lobiji ne želi ukvarjati. Vsi se še dobro spomnimo, da je bila ena najbolj vročih točk na začetku tega mandata primer Eles oziroma trgovanje z elektriko. Takrat je ministrica ocenila, da bi lahko s celotno problematiko počakali, da se energetika preseli na okoljsko ministrstvo, in se šele potem začeli s tem ukvarjati. Moja ocena je bila, da če bomo čakali, da se energetika preseli na novo ministrstvo - to se je zgodilo šele maja - bi bila škoda, ki bi v tem času nastala, tako velika, da je treba ukrepati takoj.
Ali ne bi bilo dovolj, da bi gospodu Türku vzeli le pooblastila za sklepanje pogodb o nakupu in prodaji elektrike? Zakaj ga je bilo treba razrešiti?To je zanimivo vprašanje. Na to temo je bilo že kar nekaj špekulacij. V primeru Türk je bil problem ta, da je hote ali nehote s svojimi informacijami zavajal nadzorni svet Elesa. Zato se je pojavilo vprašanje kredibilnosti človeka na najvišji ravni v javnem podjetju. Njegovim izjavam pač ni bilo mogoče več verjeti. Gospod je Türk na primer izjavljal, da mu je vladna uredba prepovedala trgovanje, zato mu ni uspelo izvoziti presežkov elektrike. Ampak ne glede na to se je iz pregleda dokumentacije izkazalo, da je tudi po uveljavitvi uredbe še naprej sklepal pogodbe o prodaji elektrike. Ker je vlada takrat menila, da je sklepal škodljive pogodbe, smo zadevo zato predali kriminalistični policiji.
Nekateri v vladi so bili kar malce užaljeni, ko vam je Drnovšek na seji, na kateri ste bili ponovno imenovani za državnega sekretarja, namenil toliko lepih besed. Kot jih v vseh desetih letih ni nobenemu liberalnemu demokratu, pravijo. Vam to kaj laska?Ni bistvo v laskanju. Zaradi tega se še toliko bolj počutim odgovornega do predsednika vlade. Zato težko sprejemam različne komentarje, ki se na njegov račun glede energetike pojavljajo tudi v vašem časniku.
Toda že kmalu po vašem imenovanju je bilo slišati, da se je premier malce ohladil do vas. Glede na nam znane informacije bi lahko vzrok iskali v neugodnem poteku sodnega postopka, ki ga je proti vladi sprožil odstavljeni Vitoslav Türk. Po drugi strani naj bi si v kabinetu predsednika vlade nakopali na glavo enega prav gorečega sovražnika.Na to vprašanje bi težko odgovoril. Verjetno je to posledica več stvari. Moram pa povedati še nekaj, kar sicer nerad vlačim v javnost. V preteklosti je bilo sodelovanje med energetskim sektorjem in premierovim kabinetom izredno dobro. V trenutku, ko nas je zapustila premeriova svetovalka Hilda Dolenc, je bilo tega konec. Odnosi med kabinetom in ministrstvom so se bistveno ohladili. Prej je bilo veliko laže spraviti točne informacije do predsednika vlade, zdaj je to praktično nemogoče. V njegovi bližini se nekateri zelo trudijo, da bi ga "razbremenili" dela. Ni potrebe, da bi govoril o konkretnih imenih.
Prav zaradi zgodbe s Türkom ste tako v delu politike kot tudi v javnosti poželi največ nesimpatij. Zdaj vam zaradi tega grozi celo parlamentarna preiskava. Če razmišljate za nazaj, se niste morda prenaglili?Niti po naključju. Preden sem se lotil zadeve Türk, sem se zelo pozanimal o ozadjih trgovanja z energijo.
Ste lahko bolj konkretni?Že prej smo govorili o nekem podjetju.
Ste kaj nestrpni, ker še vedno ni znana odločitev petčlanskega senata vrhovnega sodišča o pritožbi vlade na odločitev glede Türka?Niti ne. Sodišče odloča le o tem, ali je bil postopek razrešitve pravilen. Vlada ima še vedno škarje in platno v svojih rokah. Ta situacija je skrajno neprijetna predvsem za sedanjega vršilca dolžnosti direktorja Vekoslava Korošca in za Slovenijo kot tako, ki še po šestih mesecih v tako pomembnem podjetju, kot je Eles, nima direktorja s polnim mandatom. S postopkom razrešitve na vladi pa nimam nič. Če je kdo ugotovil, da sem bil jaz tisti, ki je postopek napačno vodil in bi zaradi tega moral odgovarjati, to pravico pa dajem le svojima dvema šefoma, torej predsedniku vlade in ministru Janezu Kopaču, sem pripravljen prevzeti odgovornost in odstopiti. Nikoli nisem bežal pred odgovornostjo. Združitev je nujna
Tudi z nepopustljivostjo pri pogajanjih z Avstrijci za gradnjo verige elektrarn na spodnji Savi ste si nakopali veliko sovražnikov. Prizadevanja, da se bi v gradnjo vključili tudi Avstrijci, niso zamrla, čeprav se sami bolj zavzemate za rešitev, po kateri bi elektrarne gradila domača podjetja. Koliko možnosti imajo Avstrijci, da se temu projektu naknadno pridružijo?Nič ni narobe, da se tujci, vključno z Avstrijci, pridružijo projektu, vendar pod tržnimi in zelo preglednimi pogoji. Ko govorimo o razpisu za oddajo koncesije za ta projekt, ki se je zaključil v letu 1999, moram povedati, da pogoji takrat niso bili niti po naključju jasni. Praktično je šlo za interes mešanega podjetja Sava d.o.o. (solastnika sta avstrijsko podjetje Verbund in Savske elektrarne Ljubljana, op. p.), da bi prišli do sporazuma, ki bi bil za državo precej neugoden. Sporazum je bil tako zastavljen, da bi vsa tveganja ostala na državi. Če bi koncesijo podpisali, bi morala država v primeru, če bi prišlo do najmanjše napake pri izvajanju pogodbe, odkupiti 1,2 milijarde nemških mark vredne objekte. Tega noben minister pri zdravi pameti ne bi podpisal. Menim, da je razlog, da se ponovno odpira to vprašanje, v tem, ker so Savske elektrarne ves čas, ko so imele koncesijo za gradnjo verige, držale figo v žepu in računale, da bodo koncesijo prenesle na neko pol zasebno podjetje. Ko so ugotovili, da iz te moke ne bo kruha, ker naj bi koncesijo zdaj dobil holding, v katerega se združujejo elektrarne, se je začela gonja. Pred tem je bila leto in pol popolna tišina.
Ves ta čas je na čelu elektrarne Borut Miklavčič. Če ste prepričani o tem, kar govorite, zakaj ga vlada ni zamenjala?Direktorje v elektropodjetjih imenuje in razrešuje nadzorni svet. Ali je zadovoljen z njegovim delo, je treba vprašati nadzorni svet. ... v katerem sedijo predstavniki vlade.
Sedanji nadzorni svet je bil imenovan v času Bajukove vlade. Zamenjali ga bomo v dveh tednih. Sedanja vlada bo šele takrat pridobila pravi vpogled v poslovanje Savskih elektrarn.Slišati je, da avstrijski kancler našemu predsedniku vlade nikoli ne pozabi omeniti, da je Avstrija zainteresirana za sodelovanje pri slovenskih energetskih projektih. Ni težko sklepati, da ima v mislih prav spodnjesavsko verigo. Bi popustili pri svojih stališčih glede avstrijskih vlaganj, da bi ustregli premieru?
Ne gre za vprašanje popustiti ali ne popustiti glede vlaganj. Vlaganja nikomur ne preprečujemo. Če bomo v času privatizacije holdinga našli strateškega partnerja, ki bo holding dokapitaliziral brez jamstev države in bo želel sodelovati pri gradnji, je povsem nepomembno, kakšno je poreklo tega partnerja.Kdo je odgovoren, da gradnja spodnjesavske verige tako zamuja? Želite vprašati, zakaj se o gradnji govori že dvajset let, pa se ni še nič zgodilo? Razlogov je več. Pred petnajstimi leti so bili razlogi taki, da se je namesto tega, da bi se gradilo v Sloveniji, denar raje vlagal v termoelektrarne v Bosni. Potem se je zgodila hidroelektrarna Vrhovo, ki je šolski primer tega, kako se naložbe ne sme voditi. Potem je ista ekipa, ki je sodelovala pri izgradnji Vrhovega, želela graditi še spodnjesavsko verigo. Na srečo se je tu vsa stvar ustavila.
So savske elektrarne sploh življenjsko pomembne za naš elektroenergetski sistem ali gre v prvi vrsti za politični projekt? Vidni eldeesovci so pred zadnjimi volitvami na veliko obljubljali izpeljavo tega projekta. Izpeljavo je obljubljalo nešteto politikov iz vseh političnih opcij. Torej ta argument nima teže. Ta projekt je verjetno edinstven po tem, da združuje več vidikov. V prihodnje, ko naša država ne bo več razpolagala z delom električne energije iz nuklearke, bodo te elektrarne dobrodošle za slovensko elektrogospodarstvo. To ne pomeni, da naš sistem brez teh elektrarn ne bi preživel, vendar ga hkrati lepo dopolnjujejo. Še bolj kot energetski pa so verjetno pomembni drugi vidiki; ureditev infrastrukture, zaščita pred poplavami in podobno. Če bi na projekt gledali samo skozi energetski del, potem bi verjetno ugotovili, da je upravičenost naložbe vprašljiva. A nanj je treba gledati kot na celoto.Zakaj je sploh treba ustanoviti holding hidro- in termoelektrarn? Ali ne gre za vzpostavljanje monopola?
Ustanavlja se iz dveh razlogov. Prvi razlog je priprava na konkurenčnost pred odprtjem zunanjega trga z električno energijo. Želimo imeti podjetja, ki bodo sposobna preživeti konkurenčni boj s tujimi ponudniki. Tudi če združimo vsa podjetja, si ne delajmo utvar, da bi tak holding lahko bil pomemben igralec na trgu, ker so vsi njegovi konkurenti vsaj desetkrat večji. Kljub temu je nujno, da do te združitve pride, sicer bodo tujci lahko pobirali češnje oziroma bodo izbrali tista podjetja, ki se jim bodo zdela zanimiva, druga pa bodo bankrotirala. Ta scenarij ni izmišljotina, ampak je zelo realen. Mimogrede, realnost tega scenarija se je pokazala januarja, ko je Türk s sklenitvijo pogodbe z multinacionalko Enron že pripeljal do situacije, ko bi morali začeti ustavljati obratovanje termoelektrarn. Če bodo podjetja združena, bodo lahko amortizer pred vplivi iz tujine. Če bodo nastopala posamično, ni teorije, po kateri bi lahko polovica naših elektrarn preživela. Vendar združitev ne bo dovolj. Holding se bo moral povezati z velikim tujim strateškim partnerjem, da bo še okrepil svoj finančni položaj. Ta tuji strateški partner je lahko daleč stran, vendar bo morala biti povezava s holdingom zelo močna, da se nanj ne bodo spravili morski psi iz soseščine. Bojazen o ustvarjanju monopola pa je povsem umetna. Konec koncev gre samo za združevanje deležev, ki so že zdaj vsi državni.Ali vztrajaš ali se pustiš odgnati
Po naših podatkih sta si vsaj dva direktorja hidroelektrarn (Borut Miklavčič in Ivan Kralj) za polovico zvišala svoje plače. Vi po drugi strani pravite, da je treba v energetiki znižati stroške poslovanja.
Nihče od direktorjev si ne more sam zvišati plače. Ureja jih individualna pogodba, ki jo direktor podpiše s predsednikom nadzornega sveta. Res je, da je ministrstvo ugotovilo, da je pri podpisu novih individualnih pogodb v nekaterih primerih prišlo do bistvenih odmikov navzgor. Ministrstvo bo v kratkem ukrepalo, konec koncev lahko v teh luči gledamo tudi na zamenjavo nekaterih članov nadzornih svetov elektropodjetij. Kriminalistična policija po naših podatkih vedno bolj zaznava, da je v energetiki precej prisoten pojav korupcije. Eno od podjetij naj bi že vzela pod lupo.
Želel bi si, da bi me policija o tem informirala. Brez teh informacij ne moremo ukrepati.V policijskih vrstah kroži tudi zgodba o tem, da je direktorja ene od elektrarn ob prihodu na delovno mesto čakal ključ novega beemveja, podarilo pa naj bi mu ga podjetje, ki na veliko posluje z energetskim sektorjem.
Če te informacije krožijo in je policija z njimi seznanjena, sem prepričan, da bo ukrepala v skladu s svojimi pooblastili. Nimam nikakršnega razloga, da bi dvomil o strokovnosti naše policije.Vlada že nekaj časa napoveduje privatizacijo energetike. Finančni minister si želi predvsem čim večji iztržek od kupnin, vi opozarjate, da je za preživetje slovenskega gospodarstva nujno iskanje strateških partnerjev.
Energetika je dokazljivo prepomemben sektor, da bi se na njenih plečih reševali trenutni fiskalni, inflacijski ali katerikoli drugi problemi države. Če bo zmanjkalo energije, še posebno električne, ki je za normalno delovanje družbe nepogrešljiva, se bo ustavilo vse. Mislim, da se marsikdo v tej državi tega premalo ali pa sploh ne zaveda. Očitno zato, ker nas je elektrogospodarstvo razvadilo s tem, da elektrika vedno je.Kako pa boste preprečili, da ne bi prišlo do povsem političnih odločitev?
Sam energetski zakon nalaga, da mora vlada ta proces izpeljati zelo transparentno in da se del kupnine vrne v sektor za urejanje nasedlih naložb. Za zdaj nimam razloga, da bi dvomil o treznosti predstavnikov vlade, ki se bodo ukvarjali s tem vprašanjem.Mnenja o vas so zelo nasprotujoča. Malo je ministrov, kaj šele državnih funkcionarjev, o katerih se je toliko pisalo in še več namigovalo. Zakaj menite, da v javnosti veljate za tako sporno osebnost? Ko sem bil državni sekretar v prvem mandatu in ko se namenoma nisem hotel zapletati v odkrite spopade z raznimi interesnimi skupinami, ni bilo nobenih spornosti. Te so se začele pojavljati v trenutku, ko sem se odločil, da stopim tistim lobijem, o katerih je bil prej govor, na prste. Ker je bila diskreditacija na strokovni ravni zanje očitno pretrd oreh, so ubrali pot osebne diskreditacije. Normalno, da je vsak človek na to občutljiv. Toda odločiti se moraš, ali boš vztrajal ali se boš pustil odgnati.
Opozicija vas sumi nekaterih kaznivih dejanj. Nikjer še nismo zasledili jasnega odgovora na te očitke.Mislim, da je zelo jasen odgovor dala že vlada. Očitki opozicije so bili izraženi v pobudi okoli razrešitve Türka, na katero je odgovorilo gospodarsko ministrstvo, vlada pa je odgovor poslala v parlament. Če pa jih moram še sam zavrniti, se mi zdi zelo nenavadno, da ti isti ljudje, ki so svoje soproge spravljali v nadzorne svete elektropodjetij, meni kot državnemu sekretarju ali nekomu, ki se s tem področjem ukvarja vso svojo poklicno pot, očitajo, da sem se okoriščal s članstvom v nadzornih svetih. Težko sprejemam, da si dr. Zagožen kot bivši minister privošči očitke, da grabim denar na račun sejnin, če je njegova žena pod njegovim patronatom delala isto. Zanimivo, da dr. Zagožen, za katerega vemo, kako je prišel do svojega stanovanja, meni očita, ker sem službeno stanovanje predal v brezplačen najem sodelavcu iz ministrstva, ki je imel stanovanjski problem. Še nekaj bi dodal. Vsi državni sekretarji v vseh vladah, tudi v famozno pošteni Bajukovi vladi, so bili člani nadzornih svetov. Konec koncev je gospa Romana Logar v nekaj mesecih v letu 2000 za članstvo v nadzornem svetu Elesa potegnila bistveno več denarja kot jaz. Pa še nisem zasledil nobenega članka, kjer bi gospo Logarjevo kdo obtožil za grabljenje denarja.
Ampak tudi na splošno, ne le med opozicijskimi politiki, so občutki glede vas dokaj mešani. Menite, da ste si nesimpatije nabrali tudi zaradi vašega samozavestnega nastopanja in japijevskega videza? Upam, da živimo v družbi, v kateri je samozavesten nastop, če je podprt s strokovnimi argumenti in ne s politično fasado, še vedno vrednota. Niti samozavesten nastop, še manj pa videz ne bi smel vplivati na strokovno presojo mojega dela.Dobrih poznavalcev energetike je v Sloveniji malo. Visoke vladne funkcionarje muči, tako so nam vsaj rekli, da vam zaradi svojega nepoznavanja področja ne morejo "parirati". Lahko vam le verjamejo na besedo.
Meni te bojazni ne izkazujejo. Poučen je primer iz parlamenta, ko so me nekateri poslanci opozicije na odboru za gospodarstvo, ko se je obravnavala zgodba o Türku, poskušali izločiti, zahtevali so, da mi sploh ne dajo besede, s katero bi lahko branil odločitve vlade. Stvari, ki jih počnem, poskušam početi kar se da pregledno. Samo v zadnjem mesecu smo imeli vsak teden najmanj po dve delavnici, na katerih je sodelovalo vsaj po trideset strokovnjakov iz elektrogospodarstva in na katerih smo odprto reševali probleme z vidika uvajanja trga. Nihče, ki ne želi sodelovati, nima pravice rušiti odločitev, ki so strokovne. Da ne bo nesporazumov, niti približno nimam občutka, da bi se me minister Kopač bal. Mislim, da se, kar se tiče strokovnega znanja, dobro dopolnjujeva.Vas mikajo trgovski posli z elektriko? Kot idejni oče energetskega zakona zagotovo sodite med tiste, ki najbolje poznajo vse možnosti odprtega trga.
Vsak človek se mora v določenem trenutku, ko pride na razpotje, odločiti za eno pot. Recimo, da sem na tem križišču stal lani avgusta, ko nisem bil državni funkcionar. V tistem trenutku sem se odločil, da raje, kot da se grem trgovca, poskušam poskrbeti, da ne bi zasebni trgovci izkoristili zmešnjave ob odpiranju trga in oskubili obstoječih državnih podjetij. S tem namenom sem se tudi vrnil v politiko.