Devetinštiridesetletni Ali Nassib je bil pred leti osebni zdravnik Mihaela Kotnika. Zaradi zdravstvenih težav ga je junija 1998 napotil na invalidsko komisijo celjske območne enote Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je ocenila, da je delovni invalid 1. kategorije. Nekaj dni po tistem, ko je komisija izdala odločbo, je zdravnik poklical Kotnika po telefonu in od njega zahteval, da ga mora obiskati v ordinaciji. Kotnik je res prišel, vendar ni bil prav nič navdušen nad tistim, kar je slišal. Nassib ga je namreč hotel prepričati, da je komisija izdala tako odločbo zaradi njegovega posredovanja in ima da ta velika usluga svojo ceno. Dejal mu je, da je potrebno vsakemu članu komisije plačati po 700 mark in da mora tudi sam imeti pokrite stroške za ves trud. Od njega je zahteval 3000 nemških mark, torej tudi denar, ki naj bi bil namenjen članom komisije. Ker se je Kotniku zadeva zdelo sumljiva, je odšel na ZPIZS in se prepričal, da mu za izdajo odločbe ni potrebno plačati. Takoj je seveda odhitel na policijo in kriminalistom razkril zdravnikove goljufive namene. Tam so se dogovorili, da bo navidezno sprejel tako izsiljevanje in so mu tudi "posodili" denar, ki ga je zdravniku v ordinaciji tudi izročil. Seveda so policisti kmalu zatem zdravnika prijeli in mu denar, ki ga je imel v žepu zdravniške halje, zasegli. Ali Nassib je na okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, ki ga je tudi oprostilo obtožbe, zatrjeval, da je nedolžen in mu je Kotnik sam ponudil denar. Eden od zdravnikov naj bi mu takrat tudi svetoval, naj denar vzame in ga nato vrne svojcem. Višje sodišče njegovi zgodbi ni verjelo, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo.