Da bo človek kdaj z mesečevim modulom prišel z vesoljske ladje Apollo 11 na Lunino površino, tega takrat ni verjela niti ameriška vlada. Bala se je katastrofe ob pristajanju na Lunini površini. Žalni govor predsednika Richarda Nixona za Armstronga in njegovega tovariša Edwina Aldrina je bil napisan že ob startu rakete.

"Lunin modul je bil nekaj katastrofalnega," je slišati zdaj. Vsaka njegova komponenta je imela hude pomanjkljivosti, katerih seštevek je presegal vse bojazni pri strokovnjakih Nase. "Pri startu je odpovedal gumb za vžig pomožnih motorjev, kar je potem Aldrin improviziral s kemičnim svinčnikom. Nato je zamrznil dovod goriva. Grozila je nevarnost eksplozije. To da se ni nič zgodilo, meji že na čudež - kot tudi ves tedanji projekt pristanka na Luni."

V govoru, ki ga je predsednik Nixon že imel pripravljenega, med drugim pravi: "Usoda je hotela, da možje, ki so poleteli proti Luni, da bi jo miroljubno raziskali, tam počivajo v miru. Ta pogumna moža, Neil Armstrong in Edwin Aldrin , sta vedela, da zanju ni nobenega upanja. Vedela pa sta tudi, da je njuna žrtev veliko upanje za vse človeštvo.

Ta moža sta dala svoji življenji za enega najlepših ciljev človeštva. Za njima bodo žalovali člani njunih družin in prijatelji, vendar pa tudi njuna domovina, narodi vsega sveta, za njimi bo žalovala mati Zemlja sama, ki je tvegala in poslala dva svoja sinova v neznano..." (fl)