"Č e bi bil v napadu ubit tvoj vnuk, bi že zdavnaj bombardiral Gazo!" je na izraelskega premiera Ariela Šarona vpila mati ene izmed žrtev terorističnega napada prejšnji teden, ko je družini ubitega prišel izreči sožalje. Šaron je mirno prenašal očitke. "Težko je, težko," je komajda izustil.

Š aron pozna tegobe svojega naroda. A takšna srečanja s svojci žrtev ga le še bolj utrjujejo v prepričanju, da mora storiti vse za varnost svojih državljanov. Nedvoumen namig svojcev, ki živijo na zasedenem Zahodnem bregu, je bil jasen. Oko za oko! Šaron ima z Arafatom še precej neporavnanih računov. V 80. letih ga je poskušal nekajkrat ubiti - brez uspeha. Zdaj se mu ponuja možnost, da pod pretvezo varovanja države popravi svojo "napako" in pokonča "terorista", ki ga po svetu sprejemajo z državniškimi častmi, sam pa mu pripisuje skoraj vso odgovornost za terorizem v Izraelu. Oba moža živita v preteklosti, zato ne moreta odgovorno oblikovati prihodnosti.

P otem ko je v soboto od sveta za nacionalno varnost dobil bianco menico za napad na palestinske položaje, Šaron nestrpno čaka ob telefonu, da vojski ob naslednjem hujšem terorističnem napadu ukaže povračilo. Brezpogojno in takojšnje premirje, ki ga je Arafat razglasil v bojazni pred povračilnimi napadi, mu je prekrižalo načrte. Osvajalski pohod na inštitucije palestinske uprave je že dolgo pripravljen in čaka le na zeleno luč. Svetovna javnost in zmerni zunanji minister Peres rotita Šarona, naj se ne preda klicu maščevanja. Kako dolgo jima bo še uspevalo? Svet za nacionalno varnost je namreč že preklical izraelsko enostransko razglašeno premirje. Črni oblaki na obzorju? Zagotovo. Tiho izrečene ameriške grožnje Izraelu, da bo v primeru povračilnega napada Washington premislil o nadaljnji vojaški in ekonomski pomoči judovski državi, postajajo vse manj oprijemljiv argument za Šaronovo zadržanost. Svarilo Egipta in Sirije, da ne bosta sedela križem rok, če bo Šaron napadel palestinsko upravo, je resnejše kot ohladitev odnosov z ZDA. Če bo prišlo do "trenutka resnice", ameriška administracija namreč Izraela ne bo pustila na cedilu.

A rafat je končno dojel, da se je z vztrajanjem pri preživelih miselnih vzorcih terorista sam potisnil v kot. Skoraj 500 palestinskih mučenikov mu ni nič kaj bolj približalo mednarodnega priznanja palestinske države. Razglasiti je moral brezpogojno premirje, saj bi se drugače lahko kar poslovil. Teroristične organizacije, ki naj jih Arafat ne bi nadzoroval, so se za zdaj podredile ukazu palestinskega voditelja, čeprav menijo, da je Izrael zaradi osem mesecev trajajoče vstaje že pokazal znamenja šibkosti in bi zato bilo vredno nadaljevati.

S icer se sliši zelo bizarno, toda zadnji teroristični napad pred telavivsko diskoteko je za špranjo odprl okno priložnosti za zaustavitev nasilja in vrnitev za pogajalsko mizo. Vendar bo moral nadaljevanju varnostnega sodelovanja kar hitro slediti še kateri politični dogovor. Če ne, bomo mrtve začeli šteti od začetka. Ideje o namestitvi skoraj tisoč kilometrov dolge razmejitvene žice med narodoma, s katero se je včeraj s strankarskim kolegom poigraval izraelski premier, zrcalijo kolonialno miselnost iz nekih drugih, preživelih časov. Več kot polstoletna okupacija arabskega ozemlja in gradnja novih judovskih naselbin sta izvir palestinskega nasilja. Nobena še tako s kamerami opremljena varnostna ograja ne bo mogla preprečiti terorističnih manifestacij nezadovoljstva nad okupacijo. Naroda sta obsojena, da živita drug ob drugem, drug med drugim. I zraelci si želijo leta 2012 gostiti olimpijske igre, kar jim je včeraj iz glave izbil kar sam predsednik olimpijskega komiteja Samaranch. "Najprej mora biti mir," je pojasnil. Nedavno preminuli priljubljeni palestinski minister Fejsal Huseini je nekoč dejal, da bosta naroda mir dosegla šele leta 2045. Ko bi Huseini le živel v zmoti, "vsaj" zaradi tega, da bi Izraelci čim prej dobili olimpijske igre.