J unij bo eden pomembnejših mesecev v tem letu. Štirinajstega si bo največja in najpomembnejša slovenska univerza (iz)volila rektorja, šestnajstega bo Slovenija učakala svojih pet minut svetovne slave ob prvem objemu Putina in Busha, sedemnajstega pa nas čaka pika na eno najbizarnejših ideološko-identitetnih zgodb v zadnjem času - referendum. Komaj kaj možnosti je torej, da bi v družbi tako imenitnih medijskih dogodkov namenili dovolj pozornosti dogodku, ki naj bi se zgodil na dan volitev rektorja - 14. junija. Pa bi si jo zaradi svojega pomena in daljnosežnih sporočil zaslužil.

V mislih imamo za ta dan napovedane študentske proteste na ljubljanskem Kongresnem trgu. Ne le zato, ker imajo ti tako rekoč po definiciji v sebi kal, iz katere rada zraste politično pekoča zel, še bolj zato, ker je slovenske študente prvič po dolgih letih funkcionarskih žaloiger in egocentrične letargije strnil prvovrsten politični interes - obraniti socialno državo, pa čeprav z obrambo lastnih pravic. To pa je natanko tisti sklop vprašanj, ki vznemirja študentske duhove od Madrida do Uppsale. Združenje evropskih študentov (ESIB) je na evropskem univerzitetnem vrhu v španski Salamanci in nato na nedavnem srečanju evropskih visokošolskih ministrov v Pragi v prvi plan postavilo prav socialne plati združevanja evropskega visokošolskega prostora. Mobilnost študentov je lepo geslo, so med drugim rekli študentje, toda ob sedanji organiziranosti izmenjav bo koristila le premožnejšim, revni študentje pa bodo o tujih metropolah znanja še naprej samo sanjali...

S lovenska politika in visokošolska vodstva so se na zahteve Študentske organizacije odzvale pričakovano, češ, niti na misel nam ne pade, da bi vam vzeli katero od ugodnosti (vsaj ne brez dogovora). Kar naj bi pomenilo, da študentje s svojimi zahtevami po odpovedi šolninam, vpisninam in drugih prispevkom ter po ohranitvi sedanjih socialnih ugodnosti - neobdavčenega študentskega dela, štipendij in otroških dodatkov, dohodninskih olajšav in subvencij za bivanje pri zasebnikih - tako rekoč brcajo v temo. Toda študentje še malo ne brcajo v temo. Možnosti uvedbe "šolnin" si niso izmislili mediji, temveč jo črno na belem predvideva nacionalni visokošolski program. Naklonjeni so ji tako na šolskem ministrstvu kot na univerzi. Kar ni slabo samo po sebi (šolnina poveča učinkovitost študija), če bi odgovorni, medtem ko rožljajo z dodatnimi finančnimi obremenitvami, vsaj kot vizijo predstavili tak štipendijski sistem, ki bi zagotovil, da študij ne postane privilegij premožnih. Kar se že dogaja.

L eta 1990 je štipendije prejemala polovica vseh študentov, lani le še četrtina vseh študentov. Število izrednih študentov je naraščalo dvakrat hitreje kot število rednih. In čeprav so visokošolska vodstva priznavala, da bi moral biti izredni študij namenjen povsem drugačni populaciji (ne mladim, ki se v izbrani študij niso mogli vpisati zaradi prevelikega števila boljših kandidatov), se v vseh teh letih ni spremenilo nič. Kakovost izrednega študija je v povprečju še vedno pod ravnijo - preobremenjeni profesorji in skrčen program pač ne morejo biti formula za kakovost (če s tem ne mislimo profesorskih avtov, parkiranih pred fakultetami z znatnim deležem izrednih študentov). Ob tem seveda ne čudi, da edini kandidat za rektorja na UL dr. Mencinger v zvezi z izrednim študijem v svojem volilnem programu nepretenciozno obljublja le to, da se število teh študentov ne bo povečevalo in da bo UL "kontrolirala izvajanje izrednega študija"... Že ve, zakaj. In zato se seveda ne gre čuditi, če študentje zagotovilom odgovornih, da jim socialnih ugodnosti ne bodo jemali, ne bodo verjeli in jo bodo raje mahnili na cesto.