Sicer pa Zmago Jelinčič , ki si je vzdevek Plemeniti nadel po najdbi nekih dokumentov, ki naj bi dokazovali, da je njegovim prednikom ta naziv podelila že Marija Terezija, vseskozi poudarja, so vse ovadbe nastale na podlagi bodisi lažnih obtožb ali skonstruiranih navedb. Glede na številne obtožbe - bodisi kazenske ali civilne - morajo biti tožilstvo in užaljeni posamezniki precej domiselni. Kot je domiseln tudi Zmago Jelinčič.

Nekdaj Udba …

Sredi sedemdesetih let se je znašel za rešetkami, ko mu je sodišče v imenu ljudstva očitalo in dokazalo, da je bil idejni vodja tatvine v Narodnem muzeju, od koder je izginilo lepo število muzejskih pušk (katerih ljubitelj je tudi Jelinčič). Nič ni pomagalo izgovarjanje, da mu je zadevo podtaknila Udba, ki da mu še vedno ni oprostila, ker je v JLA agitiral za samostojno Slovenijo. Tri leta in pol je preživel v zaporu na Dobu, policija je zaplenila njegovo zbirko starega orožja in med služenjem kazni je študiral farmacijo.

Kljub temu da je bil v nenehnem sporu z oblastjo, je imel pred represivnimi organi mir vse do marca 1992, ko je na zborovanju stranke v Tržiču uporabil svojo pištolo za napad (kot pravi, le za "odvračanje napada") na štiri "južnjake", kot rad imenuje pripadnike drugih narodov z ozemlja razpadle Jugoslavije. O tržiškem dogodku trdi, da je "edinstven primer, da je obsojen državljan, ki so ga napadli tujci in ki se je samo branil".

Jelinčič je bil obsojen zaradi ogrožanja z nevarnim orožjem v prepiru ali pretepu v prekoračenem silobranu na denarno kazen 100.000 tolarjev, pritožbeno sodišče pa je kazen zmanjšalo na 50.000 tolarjev. In kaj se je dogajalo konec marca? Zmago Jelinčič je 28. marca 1992 v družbi štirih somišljenikov okoli 21. ure na mostu srečal skupino štirih vinjenih in glasnih Bošnjakov. Hodili so za njim in ker so govorili v srbohrvaškem jeziku, jih je opozoril: "No no, fantje, tu govorimo slovensko, ker smo v Sloveniji!" Tako jih je po mnenju prvo- in drugostopenjskega senata ljubljanskega sodišča izzval k prepiru. Oškodovanci so mu zabrusili, da lahko med sabo govorijo tako, kot želijo, in eden od njih je proti njemu zamahnil s plastično vrečko ter ga zadel v glavo. Drugi so se začeli grozeče približevati skupini, zato je Jelinčič izvekel pištolo znamke Walter in med umikanjem dvakrat ustrelil v tla.

Danes politični nasprotniki

Sodniki so menili, da so Bošnjaki res napadli Jelinčiča, vendar pa je ta z uporabo pištole prekoračil meje neizogibno potrebne obrambe.

Jelinčičeva plat tržiške zgodbe je drugačna. Poudarja, da so ga napadli štirje Neslovenci, ki so bili zaposleni v Italiji, a ki so se prav tedaj kot on znašli na istem tržiškem mostu.

"Zanimivo je tudi to, da je bila tedaj v Tržiču še ena takšna skupina možakov istih kvalitet in izhodišč, in sicer na drugi poti do parkirišča. Kot sem kasneje izvedel od uslužbenca bosanskega veleposlaništva, je bila zadeva pripravljena in za njo naj bi stal Igor Bavčar , namen pa naj bi bil, da bi me razbili. Uslužbenec bosanskega veleposlaništva je bil pripravljen pričati tudi na sodišču, a sem to zavrnil." Jelinčič sicer poudarja, da so ga nedržavljani Slovenije napadli, da pa niso pričakovali, da bo oborožen. Dvakrat je streljal v tla in napadalci so se umaknili.

Razburljivo leto 1992 se je za Jelinčiča nadaljevalo že avgusta, ko ga je policija prijela zaradi suma, da je povezan z več kot desetimi kaznivimi dejanji ogrožanja varnosti, in ko je med hišno preiskavo v njegovi hiši našla zajetno zbirko orožja. Najprej ga je izpustila, nato pa ga je ponovno "ugrabila" v Mariboru in mu "naprtila" v uvodu omenjeno nagovarjanje k umoru.

Pogosti gost sodišča

Ljubljansko okrožno tožilstvo je obravnavalo kopico ovadb, ki so bile vložene zoper prvaka Slovenske nacionalne stranke, vendar je večino zavrglo. Od leta 1992, ko imajo na ljubljanskem okrožnem tožilstvu računalniški vpisnik, imajo zabeleženih 12 ovadb, vloženih zoper Zmaga Jelinčiča. Od teh je bilo deset zavrženih ali pa je šlo za odstop od pregona oziroma umik. Dve ovadbi sta končali kot obtožnici. Prva je bila vložena zaradi že omenjenenega streljanja v Tržiču, drugo pa si je Jelinčič leta 1997 prislužil z ogovarjanjem volilcev tedanjega predsedniškega kandidata dr. Jožeta Bernika . Ovadbe so bile vložene zaradi Jelinčičevih domnevnih izjav v Medvodah, s katerimi naj bi bil žalil volilce enega od kandidatov na predsedniških volitvah leta 1997 dr. Jožeta Bernika, vložil pa jih je nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič . Prva izmed njih očita Jelinčiču poziv na genocid in kaznivo dejanje zbujanja rasne, verske in narodnostne nestrpnosti ter sovraštva.

Jelinčiča so obtožili tudi nasilništva, ker si je na enem od manjših, a javnih borčevskih srečanj privoščil izjavo o volilnih privržencih dr. Bernika, češ da so "golazen, ki bi jo bilo treba pobiti". Na ljubljanskem okrožnem tožilstvu so obtožnico zoper Jelinčiča že predelali in vložili na sodišče, zdaj pa čakajo na rok začetka glavne obravnave. Jelinčič poudarja, da nikoli ni izrekel omenjenih besed. "Da sem to izjavil, priča nekaj rahlo dementnih in okajenih pripadnikov socialdemokratske oziroma krščanske stranke. Torej gre za čisto laž. Sem proti pobijanju in tudi Slovenska nacionalna stranka je proti vsakršnim izvensodnim obračunavanjem in celo proti smrtni kazni." Priznava, da je govoril na omenjenem shodu, a le o partizanščini oziroma NOB, nikakor pa ne o kakšnem pobijanju volilcev ali kogarkoli drugega.

Ljubitelj orožja

Med zavrženimi ovadbami je tudi obtožba, da si je Jelinčič pridobil orožje, strelivo in razstrelilne snovi. Tedaj so ga rešile posebne okoliščine, ki so opisane v zakonu o kazenskem postopku in ki govorijo o tem, da je ena od posebnih okoliščin tudi poslanska imuniteta. Za čas, ko Jelinčiča ščiti poslanska imuniteta, so tožilci zavrgli obtožnico zoper njega, resnici na ljubo pa dodajmo, da bi postopek kmalu zastaral, tudi če Jelinčiča ne bi več ščitila imuniteta, saj je bil že tik pred zastaranjem, preden so ga zavrgli. Takrat mu je okrožno državno tožilstvo očitalo, da je od druge polovice leta 1991 do avgusta naslednjega leta postopoma od različnih ljudi na Tivolski c. 13 v Ljubljani dobil in hranil avtomatsko puško M 70 crvena zastava kalibra 7,62 milimetra in več različnih nabojev. Pri nekdanji prijateljici Polonci Dobrajc doma je po očitkih iz obtožnice neupravičeno in brez njene vednosti hranil 36 pohodnih in poteznih vžigalnikov, 11 ročnih bomb M 52, dve ročni bombi, pet RAP-ov (kompletov nabojnikov in nabojev ter čistilnega orodja), paket trenutnih električnih detonatorjev, več različnih nabojev, tri klobčiče zažigalne vrvice, devet eksplozivnih polnjenj, deset mehanskih vžigalnikov, topovski udar M 81, deset vrvic za potezne vžigalnike, pet škatlic z deset vžigalniki, avtomatsko pištolo škorpijon, armbrust, puškomitraljez M 72 kalibra 7,62 milimetra, sedem električnih detonatorjev M 80 in več nabojev.

Stranka z zavestjo

Zanimiva je Jelinčičeva "zgodba", zakaj in kako je pridobil omenjeno orožje. Pravi, da so orožje v SNS zbirali, ker so ga hoteli tik pred volitvami podariti slovenski državi kot znak, da so stranka, ki so ji zavest in pravni temelji države poglavitnega pomena. Zato so hoteli pripraviti tudi nekakšno prireditev, odprto za javnost, in orožje predati policiji. "Vrhovi policije so bili namreč nesposobni. Med ljudmi je bilo ogromno orožja, policija pa ga ni pobirala. Še več! Če je kdo prinesel kakšen kos orožja, so ga zaprli in je moral plačati kazen. Zato smo rekli, naj ljudje prinesejo orožje nam, mi ne bomo izdali, od kod izvira, temveč ga bomo vrnili državi." Na vprašanje, ali se v SNS torej niso bali, da jih bodo zaprli, je odgovoril, da je bil že tedaj politična osebnost "in politična osebnost mora včasih tvegati". "Tudi ob možnosti, da gre v zapor, mora biti na prvem mestu dobro države."

Med civilnimi tožbami - teh je kar nekaj - naj omenimo samo najbolj znano. Okrožno sodišče v Ljubljani mu je naložilo plačilo odškodnine v zasebni tožbi dr. Mihe Brejca in Janeza Janše , ker ju je užalil, ko je dejal, da sta se ukvarjala s prodajo orožja in s tem služila za svoj žep. Tožnika sta za neresnične trditve, s katerimi ju je zasebno in politično degradiral, od njega zahtevala po tri milijone tolarjev, na sodišču pa so menili, da je zahtevana vsota pretirana in določili, da je za dr. Brejca primerna odškodnina 800 in Janšo 700 tisočakov.

Jelinčič je v tedniku 7D žaljivo obdolžil Janeza Janšo in dr. Miho Brejca, češ da sta bila oba povezana z orožarsko trgovino. Jelinčič je v intervjuju med drugim dejal tudi, da sta celo vodila nelegalno trgovino z orožjem in da je orožje ostalo na mariborskem letališču samo zato, ker je bil prodajalec preveč pogolten.

Veliko je zarot

Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami se je Jelinčiču zgodila še "strašna zgodba" z njegovim polbratom Danilom Riznarjem , ki mu sodijo zaradi podtaknjenega razstreliva pod avtomobilom Rajka Hrvatiča. Jelinčič je takoj po aretaciji in hišni preiskavi pri polbratu izjavil, da gre za politično zaroto, ki so jo pripravili v slovenskem političnem vrhu, da bi ga diskreditirali pred volitvami.

Preiskovalci so namreč ugotovili, da naj bi pri poslu sodeloval tudi 47-letni Danilo Riznar, ki naj bi po naročilu Rudija Roudija izdelal najmanj eno eksplozivno napravo na časovno proženje. V preiskavo nista bila nikoli vmešana Zmago Jelinčič in njegova mati, kljub temu pa Jelinčič ni imel miru. Po njegovem mnenju je bila že obrazložitev dovoljenja za hišno preiskavo pri njegovem bratu "bedasta". Sicer pa je Riznar pirotehnični strokovnjak, ki je v nekdanji Jugoslaviji končal pirotehnično šolo v Beogradu in v Hrvaški vojski bil inštruktor za pirotehnična sredstva. Po mnenju Zmaga Jelinčiča "sodi med najboljše, če ni celo najboljši strokovnjak na tem področju v Sloveniji, pa nikjer ni dobil službe, ker je brat od Jelinčiča". Kljub temu naj bi kot registrirani pirotehnik redno sodeloval z notranjim ministrstvom pri pobiranju in uničevanju eksplozivnih sredstev; tako naj bi tudi v torek eno uro pred svojo aretacijo sodeloval v eni od podobnih akcij. DOMEN CAHARIJAS