Ne, žrtve smo vsi. Res je, da sam morda to najbolj občutim, sicer je pa to pravzaprav problem celotne vlade in vse države. Če pa govorimo o organizaciji in delovnem področju ministrstev, smo te odpadke nasledili že od prej. Morda je bilo ministrstvo za okolje in prostor nekoč tisto, ki so mu dali vse, česar nekdo drug ni hotel početi. Dejstvo je namreč, da se s problemom medicinskih odpadkov že od prej ukvarja zdravstveno ministrstvo, dejstvo pa je tudi, da me je to zelo vznejevoljilo, zato je vlada na predlog našega ministrstva februarja sprejela uredbo o javni službi predelave klavničnih odpadkov, s katero je pristojnosti zanje prenesla na ministrstvo za kmetijstvo.
Kaj vas je vznejevoljilo?To, da sem na koncu v pogajanjih o klavničnih odpadkih ostal precej sam.
Kako to mislite?Hja, problem v pogajanjih s Kotom je bil problem veterinarskih znanj o tem, koliko odstotkov maščobe ima na primer kadaver krave in koliko kadaver piščanca. Kaj pa sem jaz vedel... Ko se je bilo treba pogajati, bi ta znanja potreboval, a jih nisem imel, saj kakšnega posebnega sodelovanja z veterinarji ni bilo. Vida Čadonič Špelič se je trudila, sicer pa nismo imeli nobene posebne podpore kmetijskega ministrstva.
Včasih morda nismo dovolj hitri
Ko ste kandidirali za ministra, si najbrž niste predstavljali, da se boste morali ukvarjati z nečim takim, kot je odstotek maščobe v kravjem kadavru?
Hahaha... Tudi marsičesa drugega nisem pričakoval, toda navsezadnje to spada v rok službe, kot temu pravimo.Kdaj ste osvojili potrebna znanja? Kdaj ste zvedeli, kaj je - kadaver?
Pridobil sem jih z učenjem na napakah, tudi svojih.Katere napake pa ste naredili?
Napaka je bila, da smo morali v ključnem trenutku pogajanj zato, ker sami nismo imeli znanja o odstotku maščob, Koto pa ga je seveda imel, verjeti Kotu, da so njegovi podatki pravi.In kot se je kasneje pokazalo, vas je Koto naplahtal.
Kasneje se je pokazalo, da nam je Koto v okviru možnih variacij prodajal podatek, ki je bil pri meji zgornjega možnega. Če bi takrat vse to vedeli, bi lahko rekli: "To, kar trdite, ni res."Bi torej lahko Koto za predelavo klavničnih odpadkov od države iztržil bistveno manj?
Bistveno manj ne, bi pa Kotu verjetno lahko plačevali za nekaj odstotkov manj, kot mu plačujemo.Ste v teh pogajanjih s Kotom naredili edino napako ali pa ste v tem času zagrešili še katero?
Včasih morda ne delamo dovolj hitro, zato nastaja škoda, ne spomnim pa se, da bi z neko potezo naredili še kakšno napako. Primer, ko ne delamo dovolj hitro in zaradi tega nastaja škoda, je recimo izkop gramoza na črno. Leta dolgo sta se rudarska inšpekcija ter inšpekcija za okolje in prostor prerekali, katera od njiju je pristojna za preganjanje črnih peskokopov. Ko sem postal minister, tudi sam nisem mogel presekati tega prerekanja, zdaj smo ga pa le, in sicer tako, da smo rudarsko inšpekcijo preselili pod okrilje našega ministrstva. Tako bo odslej za rudarski in okoljski del pristojen le en glavni inšpektor.Ste takšen recept uporabili še kje? Recept namreč, da v primeru, ko dogovor ni mogoč, "pohopsaš" tistega, ki ti oporeka, in je stvar rešena.
Ta recept smo uporabili tudi pri hidrometeorološkem zavodu. Ko smo ustanavljali Agencijo za okolje, smo imeli velike težave z vključevanjem zavodovih ljudi za spremljanje direktiv Evropske unije. Strašno se namreč bojim, da bi se ponovil fiasko, ki se je zgodil takratnemu kmetijskemu ministru Cirilu Smrkolju oziroma Francu Butu. Poznate zgodbo? Ko je prišla delegacija EU pogledat, kako deluje Agencija za kmetijske trge, so v Smeltovi zgradbi, kjer naj bi bil sedež agencije, naleteli na ljudi s kmetijskega ministrstva, katerih naloga je bila samo ta, da sedijo za računalniki in se smehljajo delegaciji, ko pa so člani delegacije posameznike spraševali: "Katero direktivo EU pa vi pokrivate?" so ti "zmrznili" in niso znali odgovoriti.Slovenija je letos sklenila pogajanja za okolje. Prevzemanje pravnega reda EU na področju okolja lepo teče, večji problem pa je implementacija. V zvezi s tem moramo doma pripraviti vse, da se nam ne bi ponovila zgodba Agencije za kmetijske trge. Pri tem smo imeli velike težave z vodstvom hidrometeorološkega zavoda, kako njegov velik strokovni potencial (tam deluje okoli 220 ljudi) vključiti v prevzemanje pravnega reda EU. Videl sem, da tega problema ne bi mogli razrešiti kar tako, zato smo Agencijo za okolje, ki smo jo Evropi obljubili in smo jo torej dolžni ustanoviti, uporabili še za sanacijo tega problema. Prej opisani vzorec združevanja inštitucij smo torej uporabili tudi v tem primeru.
Mesno-kostna moka in nežne muce
Zaradi težav s klavničnimi odpadki ta trenutek med ljudmi niste posebno priljubljeni. Kdo je kriv za to: nore krave, ljudje, ki ne razumejo ministrstva, mediji ali pa ste si morda krivi sami?
Ne vem, ali gre v tem primeru za krivdo kogar koli. Vprašanje me preseneča, saj je dejstvo, da ljudje ne marajo odpadkov. To ni nič nenavadnega, je pa res, da manjka spoznanje, da je z odpadki treba živeti, zato vsak, ki se ukvarja s tem vprašanjem, naleti na nezadovoljstvo. Navsezadnje so tudi drugod nerešeni problemi; ministrica za gospodarstvo se mora ukvarjati s podjetji v krizi in je zato, ker proračunske malhe ne odpira na stežaj, deležna številnih kritik, minister za finance je deležen kritik zaradi davkov... Noben minister se kar tako po definiciji ne ukvarja z nečim, kar bi bilo vnaprej priljubljeno ali brez težav.Ja, ampak ljudje imajo občutek, da ste minister, ki jim hoče pripeljati odpadke na njihovo dvorišče, ne da bi jih poprej sploh kaj vprašal.
Ljudje vedo, da je pristojnost reševanja komunalnih odpadkov občinska, zato po tej plati ne marajo županov, pristojnost reševanja kakšnih drugih odpadkov pa je državna, zato po definiciji ne marajo okoljskega ministra. V zvezi z mesno-kostno moko pa se mi zdi, da vlada posebno psihološko ozračje, ki ga podpihujejo ljudje, ki so v tem videli priložnost, da morda prvič v življenju zlezejo iz anonimnosti in povedo kaj odločnega. Tega sploh ne razumem, kajti mesno-kostno moko še danes prodajajo v obliki mačje in pasje hrane in vsak rad vidi, kako nežne muce grizljajo brikete. In če te brikete nekdo kupi, jih verjetno kdaj vrže tudi med kuhinjske odpadke. To nikogar ne moti, po drugi strani pa ljudje prav takšnih odpadkov nočejo imeti uskladiščenih v svojem kraju. To težko razumem.Menite, da so bila ta podpihovanja tudi politično obarvana?
Ne, nimam tega občutka. Organiziranega podpihovanja gotovo ni. Če kdaj kakšen politik reče kaj na to temo, potem morda želi zajahati le del vala splošnega nezadovoljstva zaradi odpadkov. Lep primer je župan Nazarij, ki je bil o prvem kurjenju kostne moke vnaprej obveščen. Po negodovanju peščice krajanov, ki se mu je pridružil še tamkajšnji poslanec, je župan nenadoma izjavil, da o tem ni bil obveščen, kar seveda ni bilo res. Toda kdo bo verjel ministru?! No, v opravičilo temu županu moram reči, da po tem prvem konfliktu v Nazarjah nismo imeli več težav.Je bila tudi ljubljanska županja obveščena o odlaganju moke na Barju?
Ne, ni bila, toda dejstvo je, da ni v navadi in tudi predpisano ni, da bi župana obveščali o vsebini nenevarnih odpadkov, ki jih vsak dan odvažajo na odlagališča komunalnih odpadkov. Če bi vsakega župana komunalci vsak dan sproti obveščali o nenevarnih odpadkih, ki jih vozijo na deponijo, bi lahko 24 ur na dan spremljal samo ta sporočila in ne bi imel časa za nič drugega.Kaj se vam vendarle ne zdi, da bi lahko vsaj zato, da bi pokazali nekaj dobre volje in dobrega okusa, obvestili župane, kaj prihaja k njim, pa četudi to "ni v navadi in ni predpisano"? Dejstvo je namreč, da se je okrog teh (nenevarnih) odpadkov ustvarila množična psihoza, in ali ni ravno zato samoumevno, da zavrtiš telefon ter rečeš: "Halo, Vika, na Barje ti bomo poslali 50 ton nenevarne moke. Ne razburjaj se!"
Pa saj tudi sam nisem vnaprej vedel za odlaganje moke na Barju. Mislim, da iz tega povsem po nepotrebnem delamo problem.Morda je to posledica ravno tega, da vaše ministrstvo vse počne skrivaj. Sežig v Šoštanju je bil na očeh javnosti, zato ni bilo nobenih težav, in če bi tako počeli povsod, bi bilo morda drugače.
Saj smo se povsod tega tako lotili. Tudi v Salonitu Anhovo je bilo vse javno, vnaprej je bil obveščen tako župan kot tudi krajani, a so ti vselej prepričani, da so bili preslabo obveščeni. Ne vem, kaj želijo: naj vsakič pripravimo zbor krajanov, na katerem jih bo minister s tem osebno seznanil?Zakaj pa ne?
Ravnanje z odpadki je le zelo majhen košček mojega vsakodnevnega dela. Mislim, da se s tem pretirava. Kakšna stvar je tudi sama po sebi umevna. Ste kdaj na primer slišali, da bi katera od pekarn sproti obveščala: "Danes bomo pekli kruh." Tudi ravnanje z odpadki je, če je registrirano, vsakodnevna dejavnost nekaterih podjetij.No, mislim, da je ministrstvo pri teh odpadkih dokazalo, da nimate pojma o odnosih z javnostmi, kakor je pred tem to isto dokazovalo notranje ministrstvo, ko se je v Sloveniji razvila fama o ilegalnih prebežnikih. Ste zamenjali vsaj kakšnega "piarovca"?
Nismo ga in za to ni nobene potrebe. Novinarji so imeli na razpolago vse informacije in dejstvo je, da kakorkoli že obveščaš, tega nikoli ni zadosti, zgodba se nikakor noče končati. Ne vem več, kaj narediti.Treba je pač stisniti zobe...
Stoično prenašati nezadovoljstvo ljudi najbrž tudi ni rešitev, kajne? Vaši odgovori so namreč zelo stoični.
Pa saj nič ne pomaga. Ko je novinarka radia Univox iz Kočevja prosila za podatke o uskladiščeni mesno-kostni moki v Kočevju, ji je naša služba za odnose z javnostmi sporočila, da je tam uskladiščenih 648 tisoč kilogramov in še nekaj odpadkov, ona pa je to prevedla v šest ton in pol. Na podlagi te njene izjave na omenjenem radiu so Slovenske novice na prvi strani objavile, da ministrstvo laže 147-kratno, zraven pa so še udarili napis "grozljivo".
Hahaha...To ni smešno. Napisali smo demanti, poklical sem urednika in mu povedal, kakšna krivica se nam je zgodila, naslednji dan pa sem od njega dobil "porcijo" v obliki njegovega komentarja, kako da smo neresni in da upa, da bom čim prej odšel na smetišče zgodovine. Kaj naj naredim? Ni poti nazaj, moraš se s tem sprijazniti! Ali pa mi povejte vi, ki ste medijski človek, kakšna je pot, da bi dosegel, da bi na naslovnici Slovenskih novic z velikimi črkami napisali, da se je ministrstvu zgodila krivica s strani novinarja in da bi bilo zraven napisano "iskreno opravičilo"!
Pot obstaja, vendar vam je ne bom povedal. Ampak, mimo teh medijskih flopov...... čakajte, ampak to so prebrali tudi drugi novinarji in tisti dan smo imeli strahoten medijski napad razburjenih novinarjev. Tako se ustvari neko javno mnenje, ti pa zgodbe ne moreš zavrteti nazaj, marveč moraš to, kar se je zgodilo, preprosto vzeti na znanje. In če se zgodijo take spodbude množični psihozi, ni poti nazaj, pač pa je treba stisniti zobe in počakati, da mine. Ne vidim drugega recepta.
Moj vtis je, da je ministrstvo za okolje in prostor hudo zbirokratizirana inštitucija. Na to po eni strani opozarjajo ravno zapleti z mestno-kostno moko, kjer se ministrstvo vede arogantno, po drugi strani pa lahko to argumentiram z izjavami predstavnikov ministrstva, ki na katerokoli opozorilo odgovorijo: "Ni res, o tem imamo pravilnik in ta določa to in to." Tipična birokratska reakcija...No, opažam tudi tak pristop, vendar pa imam hkrati občutek, da smo vsaj na ožjem ministrstvu dokaj fleksibilni. V moji pisarni je velik promet, tukaj ni hierarhije v smislu, da bi imeli do mene dostop le državni sekretarji, dopuščam pa, da zato, ker sem "noter", ne vidim prav. Včasih se mi zdi, da je malo tega birokratskega pristopa v naši inšpekciji za okolje in prostor, vendar se bomo trudili, da se to popravi.
Kaj pa je narobe v inšpekciji za okolje in prostor?Saj je danes (pogovor smo posneli v sredo, op. a.) v Dnevniku, tam, kjer pišete o črnih gradnjah. Naši znajo povedati samo to, kaj se ne da, jaz pa pričakujem, da bodo povedali, kaj pa se da storiti. Podoben pristop včasih opazim tudi v kakšnih odgovorih ministrstva občanom. Vedeti je namreč treba, da nam ljudje veliko pišejo in da poskušamo odgovoriti vsakomur, ki se obrne na nas. Morda kdaj res traja dolgo, preden spišemo odgovor, ampak napišemo ga, nič ne gre v koš. Jaz podpisujem te odgovore občanom - dnevno podpišem od dvajset do trideset takih zadev - in včasih v njih opažam trd birokratski jezik, zato sem podrejenim že naročil, naj za božjo voljo poskušajo pisati v bolj razumljivem jeziku in z nekaj več človečnosti.
V tujini je drugačno stanje duha
Vrnimo se h klavničnim odpadkom. Kako daleč je zdaj sežiganje mesno-kostne moke in maščob? Oba razpisa za sežigalca sta spodletela, kajne?
Točno. Kar se na novo proizvedene moke tiče, upamo, da jo bomo lahko dokaj kmalu začeli sežigati v Termoelektrarni Šoštanj. Čakamo sicer še na vse potrebne analize, čeprav je po prvih strokovnih analizah že jasno, da za to ni nobenih zadržkov, zato čakamo še na odločitev šoštanjskega občinskega sveta. Upamo, da se bo vse to zgodilo do 20. maja, potem bi lahko tja iz vseh treh kafilerij dnevno dovažali svežo moko.Problem ostaja z že uskladiščeno moko, ki je v termoelektrarni ne morejo sežigati, ker je strjena, moke v takem stanju pa trenutno, kolikor vem, ne more kuriti nobena industrijska peč v Sloveniji. V poštev pride torej samo izvoz v Belgijo ali kaj drugega. Belgijci nas zdaj zelo izsiljujejo, od nas zahtevajo več kot 600 nemških mark za tono, kar je izredno drago, zato iščemo alternativne rešitve oziroma cenejše sežigalce.
In maščobe?Maščobe so manjši problem, saj bi jih lahko ta hip vozili v Anhovo, Trbovlje, Glin Nazarje, na Hrvaško... Maščobe so kurivo kot mazut.
Kako pa problem moke, ki je ni več dovoljeno uporabljati v prehrani živali, rešujejo drugod po Evropi?Drugod nimajo tolikšnih količin že uskladiščene moke, pri nas pa jo imamo, ker je nikjer nismo mogli začeti sproti sežigati. Kamor koli smo šli, se je dvignil upor. Po Evropi pa so po cementarnah začeli moko nemudoma sežigati in nad tem se ni nihče kaj dosti pritoževal. Prebivalcem Avstrije, na primer, se zdi samoumevno, da cementarna kuri odpadke. V Avstriji bodo v nekaj letih zaprli odlagališča komunalnih odpadkov, cementarne pa bodo kurile vse komunalne odpadke in bodo postale sežigalnice. Tam že danes cementarne kurijo vrsto nevarnih odpadkov, pri nas pa smo v cementarni v Anhovem sežigali le odpadna olja in gume, a trenutno še to ne deluje, ker nimajo zaključenega sanacijskega programa. Cementarne so najbolj "naravni" sežigalec odpadkov, saj se v njihovih pečeh razvije najvišja temperatura, pri kateri zgori čisto vse, naše cementarne pa bodo, če ne bodo spremenile energentov, propadle, saj bodo postale nekonkurenčne. Je pa v Avstriji in Italiji tudi drugačno stanje duha.
Sodeč po tem, s čim se največ ukvarjate, se zdi, da bi se vaše ministrstvo moralo imenovati ministrstvo za komunalo in odpadke, vi pa ste sploh nekakšen državni smetar. Kaj bi bilo treba storiti, da ne bi bilo tako? Ali ljudje ne razumejo, da nekdo pač mora prevzeti skrb za odpadke, ali pa je problem v tem, da preprosto ni na voljo dovolj regulative, s katero bi lahko država ljudi in lokalne skupnosti prisilila, da se začnejo vesti drugače?V zakonodaji imamo dovolj podlage, da ukrepamo, kakor moramo. Ne nazadnje smo vse sežige mesno-kostne moke izvedli na podlagi odločbe ministra, kar omogoča zakon o varstvu okolja. S tem torej ni težav, problem je, da dekreti niso najboljša rešitev. Rešitev je razsvetljevanje ljudi.
Prve analize kurjenja maščob in moke so pokazale, da imajo večjo energetsko vrednost od mazuta ali lignita. Zakaj potem država termoelektrarnam in cementarnam plačuje, da sežigajo te odpadke, če bi jim jih lahko prodala kot gorivo?Miha Jazbinšek je celo predlagal, da jim moramo zaukazati sežiganje odpadkov, in to še zaračunati. Oboje bi bilo teoretično možno, ampak povejte mi, kako bi reagirali vi, novinarji, kako bi reagirala javnost! Po eni strani smo se odločili, da bomo z lokalnimi skupnostmi delali z roko v roki, po drugi strani pa bi sežigalcem izstavljali račune. Recimo: v Šoštanju čakamo na pozitivno odločitev občinskega sveta, vendar nam je bilo vnaprej povedano, da take odločitve ne moremo pričakovati, če občina od tega ne bo imela nobene materialne koristi. Torej nas bo ta odločitev nekaj stala.
Seveda, ampak vi bi najbrž lahko stvari speljali tako, da bi termoelektrarni zaračunali kurjenje odpadkov, ki so kakovostno gorivo, država pa bi tako pridobljeni denar namenila lokalni skupnosti za, recimo, ekološke projekte. Šoštanj jih je več kot potreben.To ne gre, ker takšni odhodki niso predvideni v proračunu in ker bi bilo to nesprejemljivo z vidika samih podjetij. Termoelektrarna Šoštanj je v večinski državni lasti. Teoretično bi lahko rekli, da do nje nastopamo kot njen lastnik in ji to zaukažemo, ampak predstavljajte si, da bi bila TE Šoštanj v zasebni lasti, mi pa bi ji zaračunavali zaukazano kurjenje odpadkov. Oni tega ne bi hoteli plačati, šli bi na sodišče in tako naprej. Po drugi strani pomeni kurjenje mesno-kostne moke v TE Šoštanj nekoliko zmanjšano porabo premoga iz premogovnika Velenje, pri čemer je treba vedeti, da je TE Šoštanj edini kupec velenjskega premoga. Že tako nam v občini Velenje očitajo, da so nosili glavno breme prestrukturiranja Premogovnika Velenje, zdaj pa naj bi se zaradi kurjenja odpadkov v TEŠ zmanjšal še obseg prodaje premoga. Kako naj v takem položaju termoelektrarni izstavimo račun? Ne morete od mene zahtevati, da bom termoelektrarnam najprej zaukazal kurjenje, ga potem zaračunal, ob tem pa dosegel še sprejemljivost kurjenja v lokalni skupnosti. Ministra, ki bi uspel izpolniti vsa ta pričakovanja, ni.
Vsi smo člani iste vlade
Potek tega pogovora kaže, da je v Sloveniji prišlo do nekega preloma na področju ekologije. Ekologija je bila nekoč romantična in takrat se je v tem resorju veliko govorilo o odvisnosti človeka od narave in izobraževanju ljudi, ministrstvo pa je pospešeno pripravljalo različne ekološke predpise. Takrat so to ministrstvo vodili zeleni, odkar pa ste "državni ekologi" liberalci, se vedno več govori o denarju. Že uro in pol se v bistvu pogovarjamo samo o denarju. Romantike ni več, izkaže se, da je stvari treba plačati. Vendar, ali je mogoče ljudi kupiti, jih z različnimi beneficijami pripraviti do tega, da omilijo svoja stališča, recimo v zvezi z odpadki ali z izrabo jedrske energije?
Pripravljenost ljudi je mogoče "kupiti" ravno toliko kot vse drugo. Vsaka nezaželena naložba je bila vedno manj nesprejemljiva, če so ljudje od pristanka na njo nekaj imeli. To je čisto človeško. Letos v tem pogledu pač ni nič drugače, kot je bilo pred desetimi ali sto leti. Poglejmo na primer gradnjo avtocest. Tam so večni problemi s sprejemanjem prostorskih planov na občinskih svetih, saj vsak poseg v prostor povzroča določene konflikte in sproža odpore, ti pa se razrešujejo na kompromisen način, pri avtocestah tako, da je Dars poleg gradnje avtoceste financiral še vse mogoče, od gradnje šol do gradnje čistilnih naprav.Za že omenjene zelene, ki so nekoč vodili ministrstvo, je bilo značilno, da so bili nasprotniki uporabe jedrske energije. Na primer, hoteli so zapreti JEK. Kaj pa vi?
Kar se mene tiče, bo nuklearka nemoteno delovala naprej do izteka življenjske dobe. Razmišljanje o predčasnem zapiranju se mi zdi nerealno, sicer pa je tako ali tako že dolga leta mrtvo. Ne načrtujemo nobene nove jedrske elektrarne, ampak tudi to nikomur ne pade na pamet. Zanimiva pa je polemika, ki jo je povzročila izjava evropske komisarke za energijo Loyole de Palacio, ki pravi, da kjotskega protokola o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov brez uporabe jedrske energije ne bo mogoče uresničiti. Na neki način nam bo torej jedrska energija celo pomagala pri reševanju drugih okoljskih težav, čeprav to zveni kontradiktorno.Američani so napovedali, da bodo odstopili od kjotskega protokola, ker bi uresničevanje protokola prizadelo ameriško gospodarstvo. Ali jih razumete?
Ne, jih ne razumem. V ZDA o tem poteka živahna razprava, imamo pa države, ki prav tako nasprotujejo ratifikaciji kjotskega protokola, vendar tam o tem ni nobene javne razprave, države same pa se skrivajo za ZDA. Takšne so na primer države Opec. Je pa ameriško uradno stališče problematično za ves preostali svet. V njihovem stališču vidim tukaj tudi nekaj preračunljivosti. Namreč, kjotski protokol v svojem instrumentariju predvideva tudi trgovanje z emisijami. Če bosta Evropa in Japonska ratificirali kjotski protokol, bosta za njegovo realizacijo morali kupovati odpustke za emisije - tudi Slovenija je v takem položaju - in v tem primeru bo cena za te odpustke višja, kot jo bodo dosegale ameriške firme. Te bodo torej v konkurenčni prednosti v primerjavi z evropskimi in japonskimi podjetji. Na koncu je pač vse biznis.Druga stvar, ki mi je ostala v spominu, če primerjam zelene in vas, liberalce, je, da so zeleni okoljevarstveni ministri menili, da je del slovenske industrije energetsko požrešen, zato so namesto gradnje novih ekološko problematičnih energetskih objektov predlagali varčevanje z energijo in prestrukturiranje gospodarstva. Vi se, nasprotno, zavzemate, da bi hidroelektrarne prišle pod vaš resor, kar se mi zdi skregano z okoljevarstvenimi nalogami, saj je interes proizvajalcev energije, da je na energetskem trgu čim več in ne čim manj kupcev.
Najprej, hidroelektrarne so že v našem resorju. Sicer pa je zvezda vodnica tega ministrstva trajnostni razvoj, kar je sodoben izraz povsod po svetu. Trajnostni razvoj pa ne pomeni konzerviranja naravnih biotopov ali nekega drugega v naravi zatečenega stanja, ampak je to spodbujanje take oblike razvoja, ki omogoča preživetje in je v ravnovesju z naravo. Soočiti se moramo z dejstvom, da se poraba energije pač povečuje, vendar pa moramo človeštvu zagotoviti takšno energijo, katere proizvodnja nas na dolgi rok ne bo uničila. Okoljevarstvo je tudi skrb za takšno proizvodnjo energije, ki omogoča varovanje okolja, pa tudi, če se energije proizvede več, kot se je je proizvedlo poprej. Zato ni nujno, da bi si bila energetika in okoljevarstvo v konfliktu, saj sta lahko tudi v simbiozi. Recimo, jaz se zelo ogrevam za projekt izgradnje verige hidroelektrarn na spodnji Savi, kar je na dolgi rok eden od slovenskih prispevkov k zamenjevanju neobnovljivih virov energije z obnovljivimi viri energije. Slovenska energetska proizvodnja ima trenutno 12 odstotkov obnovljivih virov energije, vse drugo so neobnovljivi viri in prepričan sem, da bo sektor energetike prav zaradi tega, ker je v ministrstvu za okolje in prostor, lahko bolj prispeval k povečevanju teh odstotkov.Ampak, če delo tega ministrstva vodi načelo o trajnostnem razvoju, zakaj imamo potem sploh ministrstvo za okolje, saj bi lahko takšno načelo zastopalo tudi ministrstvo za gospodarstvo, znotraj katerega je energetika že bila?
Seveda, za trajnostni razvoj morajo skrbeti vsa ministrstva, res pa je, da je to lažje, če je vse pod eno kapo, kot če je razdrobljeno po več sektorjih. Sploh pa se zavzemam, da bi imeli ministrstvo za naravne vire, kar pomeni, da bi bilo prav, če bi v ministrstvu za okolje in prostor združili še razpolaganje s kmetijskimi zemljišči in gozdovi. Problem je, da bi zaradi svoje velikosti postal neobvladljiv resor, si pa v to smer prizadevajo tudi v nekaterih drugih državah, v Avstriji in na Danskem na primer.Visok predstavnik okoljskega ministrstva je nedavno izjavil: "Zaradi ohranitve mesnopredelovalne industrije te proizvodnje ni mogoče preprosto zaustaviti," pri čemer je mislil na proizvodnjo mesno-kostne moke. Ob izjavo se ne bi spotikal, če bi tako menil predstavnik kakšnega gospodarskega ministrstva ali gospodarskega združenja, hudo nenavadno pa je, da se na interese industrije ozira predstavnik ministrstva, ki naj varuje okolje.
Saj vendar vsi živimo v isti državi, vsi ministri smo člani iste vlade in ne moremo gledati samo na svoj vrtiček. Za nas bi bilo najbolj enostavno, če bi dajali veto na vse po vrsti, ker za to imamo nekaj pooblastil; stvari bi se nato ustavile, mi pa bi bili srečni. Ne, ne bi bili srečni, ker bi se odprli drugi problemi. Na primer - zaraščanje krajine je tudi naš problem, ne le problem kmetijskega ministrstva, zato moramo v Sloveniji ohraniti živinorejo. Po drugi strani pa smo ravno v teh mesecih imeli hud spor okoli kmetijsko-okoljskih programov. Uspelo nam je - pa to ni bilo nikjer povedano v javnosti, ker je bila pač mesno-kostna moka bolj zanimiva - da smo spravili pod streho kmetijsko-okoljski program, ki za tiste, ki bodo vanj vstopili, predvideva posebne ukrepe za okolju prijazen način kmetovanja.Med pripravo programa je prišlo med nami in kmetijskim ministrstvom do hudega spora, dobesedno vpili smo drug na drugega, kljub temu pa nam je le uspelo, da smo v program spravili poseben pribitek za kmetijsko-okoljske ukrepe na območju parkov (krajinskih, regijskih in nacionalnega). Kmetje, ki se bodo šli kmetijsko-okoljske programe na območju, ki je opredeljeno kot park, bodo imeli poseben pribitek - v pokrajinskem 10, regijskem 15 in nacionalnem parku 20 odstotkov na običajne subvencije. To je velik uspeh, ker povečuje družbeno sprejemljivost parkov, saj so doslej ustanavljanje parkov ponekod zavračali, ker so mislili, da gre za nekakšne rezervate, čeprav gre le za zaščiteni režim rabe prostora v smislu trajnostnega razvoja.
V poslu so pomembne tri stvari...
V Čezsoči imate vikend, to je znano. Koliko imajo od tega, da ste z eno nogo domačin Zgornjega Posočja, tamkajšnji ljudje? Kdaj ste bili nazadnje v Drežniških Ravnah ali v Logu pod Mangrtom?
V Logu sem bil nazadnje 1. maja......Na izletu?
Ne, ne, šel sem pogledat gradbišče, ker sem se ravno mudil na vikendu, v Drežniških Ravnah pa sem bil v začetku aprila; bila je tretja obletnica potresa in tam smo imeli tiskovno konferenco o popotresni obnovi. Ogledal sem si nekaj delovišč, da bi videl, kako se stvari premikajo.In kako se?
Popotresna obnova teče, letos moramo začeti z obnovo še 133 objektov, 1124 objektov pa je že dokončanih. Ko bomo obnovili še teh 133 objektov, bo, kar se visokih gradenj tiče, obnove konec. To bo enkrat ob letu osorej.S številkami pa ste tukaj bolj na tekočem kot pri odpadkih. Kaj res? Katere številke pa bi radi vedeli v zvezi z odpadki?
Na primer, koliko bo državo stal letošnji projekt klavničnih odpadkov, njihova predelava in sežig?Dve milijardi sedemsto tolarjev je bilo predvidenih za predelavo odpadkov, vendar znesek na koncu ne bo tako visok, ker ga bodo morale od 1. julija plačevati klavnice. Kar pa se sežiga tiče, ne morem povedati natančnih številk, saj imamo zelo različne ponudbe pa tudi stroški skladiščenja mesno-kostne moke niso natančno znani - vse je odvisno od tega, koliko časa bo moka po skladiščih. Napovedovali smo, da naj bi vsi stroški skupaj znašali okoli štiri milijarde tolarjev, jaz pa še vedno upam, da bodo bistveno nižji. Do zdaj smo za ves ta problem porabili približno 700 milijonov tolarjev, pri čemer so bili dozdajšnji sežigi poskusni in zato povsod zastonj.
Ko smo že pri denarju - ali je vaše ministrstvo v proračunu za letošnje leto dobilo dovolj denarja?Vsi ministri zmeraj rečejo, da je denarja premalo, jaz pa mislim, da bomo povsod zvozili, imamo pa velik problem, namreč vzdrževanje vodotokov oziroma protipoplavno varnost. Za ta namen imamo samo 2,9 milijarde tolarjev, kar ni dovolj za vzdrževanje, kakršno bi bilo potrebno. Upam, da letos ne bo kakšnih zares visokih voda. Je še nekaj manjših problemov, ampak bomo že zvozili.
Čestitam za odgovor, še vedno ste proračunsko stiskaški Kopač, kakšen drug minister bi pri takem vprašanju takoj zagrabil priložnost in začel tožiti, kako mu je hudo. Kaj je bolje, biti poslanec ali minister?Odvisno, s katerega vidika gledam. Kot poslanec bi imel višjo plačo in imel bi več časa, biti minister pa je bolj zanimivo. Res! Tukaj se srečuješ s konkretnimi problemi, in če jih rešiš, ti je to v veliko zadovoljstvo, ljudje pa pišejo zahvalna pisma. Pri reševanju kakšnega problema je treba biti zelo natančen in potem grem na ekskurzije... Deponije, čistilne naprave..., to so zdaj moje izletniške točke, hahaha... V poslu moraš zmeraj gledati na tri stvari: da počneš nekaj koristnega, da razmeroma dobro zaslužiš in da v delu uživaš. Glede tega se ne morem pritoževati.