Drugi razlog za takšno odločitev je bolj taktične narave. Z njo je namreč potisnil v precejšnje težave svoje najpomembnejše tekmece iz konservativne stranke. Evropa je namreč že zdaj glavni vzrok za nesoglasja v njej, laburistični premier Blair pa bi konservativce rad še bolj sprl med sabo. Volilcem namerava pokazati, da tako razklani ne morejo prevzeti oblasti. Pri tem je precej bolj spreten kot konservativni voditelj William Hague, za katerega je vse skupaj preveč preračunljivo, kar mu seveda politično škodi.
Stare vrednote
Raziskave javnega mnenja kažejo, da je večina britanskih volilcev še vedno proti temu, da bi se njihova država povsem utopila v Evropski uniji in opustila funte ter prevzela evro. Res jih je zdaj manj, kot jih je bilo prej, vendar bi po zbranih podatkih lahko vseeno sklepali, da je laburistična evropska politika najmanj priljubljeni del njihove splošne politične strategije. Konservativci so prepričani, da lahko prav s tem najbolj škodijo laburistom.Laburistična vlada se lahko pohvali s številnimi uspehi, zlasti v gospodarstvu, kajti britansko gospodarstvo cveti kot le redkokdaj doslej. Konservativci ji ne morejo nič. Pri marsikaterem drugem pomembnem notranjepolitičnem vprašanju so si laburisti in konservativci zelo blizu. To velja predvsem za boj proti kriminalu, za privatizacijo in podporo izobraževanju. Navzkriž so si pri priseljevanju, vendar konservativci na tem področju nimajo ravno priljubljene politike, zato si z njo ne morejo veliko pomagati. Evropa je torej edina zadeva, kjer se stranki ne strinjata.
Konservativni voditelj William Hague bi zadevo še bolj poudaril, če sam ne bi imel težave z njo. Konservativna stranka že vse od časov Margareth Thatcher, torej več kot 20 let, zagovarja politiko samostojnega britanskega razvoja brez močnejšega vključevanja v Evropo. William Hague zagovarja njeno politiko, v stranki pa še vedno prevladujejo njeni privrženci. Na strankini desnici so mnogi celo prepričani, da je članstvo v Evropski uniji za njihovo državo škodljivo. Toda v zadnjem času se je okrepilo Evropi bolj naklonjeno krilo, ki ga vodi nekdanji finančni minister Kenneth Clark. Naklonjen mu je Hagueov najhujši tekmec za strankino vodstvo Michael Portilo. William Hague je napovedal, da bo od preostalih 27 dni predvolilnih priprav kar 13 dni namenil evropskim zadevam. To je vznemirilo proevropske konservativce, zato je nekdanji premier Edward Heath opozoril, da lahko to še bolj razdeli stranko. Edward Heath velja med konservativci za največjega zagovornika evropskega povezovanja.Nasprotniku je stopil na žulj
Laburistični voditelj Tony Blair je računal prav na razkol med konservativci. Prepričan je namreč, da bo v naslednjih štirih letih, menda ne dvomi o zmagi na volitvah, spremenil mnenje britanskih volilcev o evropskem povezovanju. Tudi po volitvah namerava nadaljevati sedanjo politiko, saj je prepričan, da bi bilo širše vključevanje v evropske povezave dobro za njegovo državo.
Vendar pa mu ne bo lahko spremeniti mnenja volilcev, saj ne bo imel podpore tistih, ki ga zdaj zelo podpirajo. To so britanski mediji. Londonski tabloidi premiera posredno ali neposredno še podpirajo, s čimer vplivajo na številne volilce, toda skoraj vsi so nenaklonjeni evropskemu povezovanju. Možnost, da bi se Velika Britanija odpovedala funtu, so prav dramatizirali. Premier nima podpore niti pri resnem britanskem tisku, saj so nekateri časniki, na primer Daily Telegraph, odločno proti evropski. Vse torej kaže, da bo evropska tema za laburiste huda tudi po volitvah, morda celo hujša kot v predvolilnih časih.