Predsednica Slovenske filantropije dr. Anica Mikuš Kos je na včerajšnji tiskovni konferenci poudarila, da so na tem srečanju sedeli drug ob drugem strokovnjaki iz Srbije, Kosova, Hrvaške, BiH, Vojvodine in Črne gore, ki so nekoč živeli v skupni državi in imajo še danes veliko skupnega na socialno-kulturnem področju, zato je tudi izmenjava njihovih izkušenj in modelov za psiho-socialno pomoč otrokom zelo dragocena. Konferenca kot delovni most med strokovnjaki različnih narodnosti na območju nekdanje Jugoslavije, ki so vse preživele kako (medsebojno) vojno, pomeni tudi ponovno vzpostavljanje normalnih medčloveških odnosov in širjenje občečloveških vrednot, kakršna je tudi zaščita duševnega zdravja otrok, ki so jih prizadejale vojne travme. Dr. Kosova je poudarila, kako je za njihovo okrevanje in rehabilitacijo po bolečih vojnih izkušnjah in izgubah najpomembnejša kakovost njihovega življenja v povojnem obdobju, pri čemer lahko na obvladovanje njihovih travm pomembno vpliva kakovostna šola s svojimi varovalnimi elementi in posebni programi psiho-socialne pomoči, pri katerih je potrebno sodelovanje več strok.

Mary Petevi, ki dela na oddelku WHO za nujne humanitarne akcije na vojnih območjih, tudi na Balkanu, je poudarila, da imajo pri programih psiho-socialne pomoči otrokom v povojnem obdobju prednost modeli skupnostne pomoči, ki so učinkoviti za čim večje število otrok. Menila je, da med ljudmi, ki so travmatizirani zaradi vojne, ni nič več duševnih bolnikov kot med drugimi, imajo pa številne težave, ki so njihova normalna reakcija na vojno, ki je nenormalno stanje. Večina jih je doživela veliko trpljenja, ki pa ni bolezensko stanje, zato tudi ne potrebujejo zgolj psihiatrične, temveč multidisciplinarno (psiho-socialno) pomoč različnih strokovnjakov (zdravnikov, učiteljev, socialnih delavcev, prostovoljcev), da bi lahko počasi spet zaživeli normalno življenje. Pri tem gre zelo pomemben poudarek pravicam in človekovim pravicam prizadetih ljudi, tako otrok kot odraslih, da bi lahko funkcionirali v normalni družbi, v miru. Za otroke v okoljih, kjer ni dovolj šol in učiteljev, pa je še zlasti pomembno razvijati takšne šolske programe, ki poleg učnih programov otrokom dajo tudi možnost, da izrazijo svoje potlačene travme, kar bo prispevalo tako k njihovemu boljšemu šolskemu uspehu kakor tudi preprečevalo kasnejša maščevalna dejanja in nove konflikte.

Dr. Paula Gutlove, strokovnjakinja iz ZDA , ena od organizatoric Medicinske mreže za socialno rekonstrukcijo v bivši Jugoslaviji, je poudarila, da se na tej konferenci strokovnjaki učijo drug od drugega že uporabljenih modelov okrevanja in povezovanja v kooperativne programe, ki so tudi oblika zdravljenja in socialne rekonstrukcije na tleh nekdanje Jugoslavije. Povedala je praktični primer, da so strokovnjaki iz Vojvodine ugotavljali, kako so se tisti, ki so pomagali ljudem z vojnimi travmami, "izčrpali" in zdaj sami potrebujejo pomoč, pri čemer so jim ponudili pomoč strokovnjaki iz Hrvaške s svojimi programi, saj imajo za seboj izkušnje, kako pomagati tistim, ki so se izčrpali, ko so pomagali drugim. In na koncu, sodelujoči na tej konferenci so imeli še eno skupno izkušnjo: trivialen, a stvaren problem povsod na Balkanu so zelo omejena finančna sredstva za izvajanje programov pomoči ljudem v povojnem obdobju.