Diplomantka Pravne fakultete Univerze v Ljubljani si je praktične izkušnje nabirala že med študijem, ko je v tretjem letniku začela delati na kliniki za begunce in tujce v okviru upravnega sodišča. Nato je po diplomi septembra 2011 opravila usposabljanje za svetovalko za begunce na pravosodnem ministrstvu, začela delati na Pravno-informacijskem centru in se kot sodniška pripravnica pripravljala na pravosodni izpit.
Družine v vojnah
Med številnimi primeri, ki jih je reševala, je naletela tudi na primer Farax Ismaan Abdi, ki je prišla v Slovenijo kot begunka iz Somalije. V Etiopiji, kamor so prebegnili z družino, so ji ubili očeta in brata, mati pa se je po njuni smrti psihično popolnoma zlomila in mlajša sestra Faysa je ostala prepuščena sama sebi. Faysa ima trenutno 14 let, in četudi lahko njena starejša sestra finančno še nekako skrbi zanjo na daljavo, ji vsakodnevne varnosti, zaščite in družinskega okolja ne more zagotavljati.
»Največji problem je bilo to, da nismo mogli predstaviti Faysine in Faraxine zgodbe,« opisuje podiplomska študentka Harvarda. »Upravni in pritožbeni organi so naš primer a priori zavračali, ker Faysa ni članica Faraxine nuklearne družine (to sestavljajo starša in otroci do 18. leta, op.p.). Niso nam dovolili, da bi jim predstavili specifičnost situacije in dokaze, da gre dejansko za družino, saj starejša sestra, ki je prevzela vlogo starša, skrbi za svojo mlajšo sestro.«
Mojca Nadles je prepričana, da je to velik problem celotnega pravnega sistema, ki ozko gleda le v nekaj vrstic določenega člena posameznega zakona. »Moje izkušnje kažejo, da so sodniki, z redkimi izjemami, zagledani le v slovensko zakonodajo in ne upoštevajo mednarodnopravnih aktov. To je zelo problematično in hkrati slaba napoved za naprej, saj se po vsej verjetnosti to dogaja tudi na številnih drugih področjih.« Poleg tega, opozarja, odločevalci na ministrstvu za notranje zadeve, v sektorju za mednarodno zaščito, pogostokrat nimajo potrebne (pravniške) izobrazbe, da bi lahko pripravili kakovostno odločbo na prvi stopnji, ki je nato osnova vseh nadaljnjih postopkov, ki bi morda sledili.
Mojca Nadles trenutno poleg študija sodeluje v migracijskem projektu ter projektu za človekove pravice v okviru harvardske univerze. Med študijskimi počitnicami bo odšla v Teksas, kjer se bo ukvarjala z vprašanjem priporov mehiških migrantov na meji. »Življenja beguncev so izrazito netipična,« razlaga, kako težko zakoni zaobjamejo vse situacije, ki jih vojne, preganjanja in katastrofe vnesejo v življenja ljudi. »Tudi tu v Ameriki se žal zavedajo, da se je v zadnjem desetletju odnos do migrantov občutno spremenil na slabše. A vendar vidim, da je tu odnos bolj zrel, resnih debat je več, več je tudi pestrosti,« opisuje resničnost, na katero je naletela, ko se je avgusta podala čez Atlantik. V svojem motivacijskem pismu, ki je bil eden od pogojev za sprejetje na Harvard, je pisala tudi o delu, ki ga je opravljala v Sloveniji, in kaj se je naučila: da je zakonodaja pomanjkljiva in zasnovana na neustrezen način, saj določa taksativno naštete pogoje in primere, kar pa je na področju tujcev in človekovih pravic izrazito neprimerno. »V teh primerih gre vedno za tehtanje, ki v svojem bistvu zahteva bolj odprto zakonodajo,« opozarja Mojca Nadles. Decembra je v Sloveniji sodelovala tudi pri predstavitvi predlogov zakonskih sprememb, ki bi lahko rešili najbolj pereče in očitno življenjsko krivične primere v Sloveniji.
»Begunske družine vojna razbije in to niso več tipične družine. Eni člani družine so ubiti in njihovo mesto zapolnijo drugi. Pravice, da razsodimo, da realnost ni pomembna, in upoštevamo le zakonsko priznane družinske vezi, nimamo ali je vsaj ne bi smeli imeti. To, kar razumemo kot družino – tesno čustveno in finančno navezanost – lahko obstaja med različnimi ljudmi, ki poskušajo v času vojne ali konflikta predvsem preživeti in pomagati drug drugemu.« Opozarja, da je temelj vsake integracijske politike lahko le spoštovana in zagotovljena pravica do enotnosti družine. »Šele s tem se beguncem ali osebam s priznano subsidiarno zaščito omogoči normalno življenje in trajno rešitev. Dokler jim ne uspe zagotoviti varnosti svojim najbližjim, ne morejo normalno zaživeti. Družina jim predstavlja primarno varnostno mrežo in dom, ki je osnova življenja vsakega človeka,« razlaga pravnica. Boji se, da slovenska zakonodaja in praksa kažeta na zaprto, konservativno družbo, kjer se na podlagi predsodkov in neznanja zasajajo vse večji strahovi. »Življenje pa je zelo pisano in raznoliko. Tega bi se morali ne le zavedati, ampak to tudi ceniti in v tem najti vrednost za vse nas.«
Premajhna življenjskost zakonov
Primer Fayse je bil v zadnjem času medijsko močno izpostavljen. Politiki in vlada zdaj zagotavljajo, da so našli rešitev v tem, da ji bodo podelili humanitarno zaščito, ki bi lahko zagotovila, da bo Faysa že v naslednjih dneh prišla v svoj dom in dom njene sestre, kamor sodi. A odmevnost tega primera je na površje prinesla tudi druge zgodbe, denimo mladega fanta, ki je bil po devetnajstih letih življenja v Sloveniji kot tujec izgnan iz države. Mojca Nadles pravi, da bi že male spremembe zakonodaje lahko rešile te primere, a hkrati opozarja na bolj sistemske potrebe, na katere že ves čas opozarja tudi Matevž Krivic. »Popolnoma se strinjam z njegovimi opozorili, da je zakonodaja o tujcih v Sloveniji preveč kazuistična. Zakoni bi morali dopuščati več diskrecije, torej prostora za presojo in odločanje pristojnim organom. Ti bi lahko tako upoštevali zelo različne življenjske okoliščine in jih reševali na primerne načine v skladu z generalnimi klavzulami, to je splošnimi določili zakona. S tem bi omogočili, da se upoštevajo specifične okoliščine, ki so pri primerih tujcev zelo različne. Potrebne so resne in celostne zakonodajne spremembe. Ustavno sodišče je odločilo v duhu, ki si ga želimo, in potrdilo pravilnost te poti. Če zakonodaja tega nima v sebi, življenjski primeri vedno presežejo domišljijo zakonodajalca.«
Navkljub veselju in olajšanju ob ustavnosodni pritrditvi njihovim argumentom, da so slovenski organi zakonodajo interpretirali preozko in neživljenjsko ter v primeru združitve Fayse z njeno družino v Sloveniji odločali protiustavno, jo je strah. »Ustavno sodišče nam je pritrdilo. A Faysin primer je urgenten. Gre za mladoletno deklico, ki je trenutno bolj ali manj nezaščitena v Etiopiji. Treba je zagotoviti, da se deklico čim prej pripelje v Slovenijo k njeni sestri, ki je edini družinski član, ki je odrasel in lahko resnično poskrbi zanjo. Nujnost hitrega ukrepanja ostaja tudi po sedanji odločitvi ustavnega sodišča,« vztraja Mojca Nadles. »Ustavno sodišče je zadevo le vrnilo v odločanje na prvo stopnjo. To pomeni, da bi postopek moral še enkrat steči, še enkrat bi morali izvesti vse dokaze, predstaviti trditveno podlago... Vse to zahteva čas, kakšna bi bila na koncu odločitev organov, pa glede na dosedanje izkušnje ne moremo z gotovostjo napovedati. Časa pa v resnici Faysa nima. Vsak dan v Etiopiji pomeni zanjo grožnjo. Tam ni varna, in srečen konec bo za nas dosežen šele, ko se bo lahko končno združila s svojo sestro v Sloveniji. Na to čakamo vsi vsak dan.«
Tudi na Harvardu.
