Slovenija se je znašla v zelo simpatičnem položaju. Kot vodilna država Evropske unije je rekla, da bo naredila to, kar bo naredila Evropska unija. Nimamo mnenja, podredili se bomo konsenzu. Formula je simpatična, kaže pa na vse mogoče. Evropa je bila v devetdesetih letih utopija. Bila je cilj, kamor gremo, pot, po kateri gremo, norma, ki nas tja pelje, kontrolni mehanizem, ki nadzoruje, ali pravilno delamo, in smisel življenja. Od Evrope smo dobili pravni sistem, ekonomska pravila, v delujoče formule zapakirana politična prepričanja in pravila, po katerih deluje naš svet. Dobili smo tudi Kosovo. Dobili smo našo vzhodno Evropo. Kaj je druga plat tega? Kaj je prispevek postkomunističnih družb vzhodne Evrope k razvoju evropske ideje razen tega, da se priključujemo konsenzu?