Po februarski javnomnenjski raziskavi Ninamedie je bila prednost SD pred SDS le še eno odstotno točko, po raziskavi Politbarometra tri odstotne točke, po raziskavi, ki jo je za vlado opravila skupina Parsifal, pa je SDS ponovno prehitela SD. Če so torej nekateri politiki in politični analitiki pred nekaj meseci že napovedovali, da bo na letošnjih parlamentarnih volitvah slavil Borut Pahor, so danes takšne napovedi precej manj glasne.

Vzrokov, ki so vplivali na padec podpore SD, je nedvomno več. Eden od teh je, da se je na levici ponovno vzpostavila konkurenca. Trend padanja LDS se je nekoliko umiril (resda na za nekoč najmočnejšo stranko nezavidljivih 5 do 7 odstotkih), oblikovala pa se je nova stranka Zares, ki jo javnomnenjska merjenja večinoma uvrščajo na tretje mesto. Drugi vzrok, ki ga predvsem izpostavlja prvak SD Borut Pahor, je precenjenost političnih delnic SD v preteklih mesecih zaradi predsedniških volitev. V prvi polovici lanskega leta je namreč Pahor kot tedaj še možni predsedniški kandidat intenzivno nagovarjal volilce, kasneje pa je stranka uspešno izkoristila kandidaturo in volilni uspeh svojega kandidata Danila Türka. (Prav Türk z visoko uvrstitvijo na lestvicah priljubljenosti je eden od adutov, na katerega stranka računa tudi v prihodnje. Ne more sicer pričakovati, da jo bo kot predsednik države jasno podprl, bo pa skušala kakšno od njegovih izjav prikazati v luči podpore oziroma bo poudarjala svoje zasluge pri njegovi izvolitvi.) Po predsedniških volitvah pa je stranka nekoliko izginila iz medijskega ospredja.

Se lahko pri Pahorju ponovi sindrom Peterle, torej sindrom (pre)zgodnjega vstopa v tekmo, je naslednje vprašanje, ki spremlja padec SD. "Nekoliko sem se Pahorja naveličal, saj je tako rekoč predsednik vlade že osem mesecev," je ena od pripomb volilca levice, ki smo jo lahko slišali te dni. Sicer pa je že sama napoved prvaka SD, da bo v primeru zmage stranke na volitvah vsekakor mandatar on, vzbudila precejšnje začudenje. Nekateri so mu očitali, da je njegovo samooklicanje vsekakor prezgodnje. Poleg tega je praviloma logično, da je predsednik stranke, ki zmaga na volitvah, tudi mandatar, torej mu tega ne bi bilo treba prej, predvsem pa ne tako glasno napovedovati. Razen če - in tu je očitno mogoče prepoznati glavni razlog omenjene napovedi - ni hotel zatreti dvomov javnosti (in morda tudi lastne dvome) o svojih sposobnostih za to mesto. Kot dodatno potrditev teh dvomov je bilo mogoče prepoznati tudi glasno pritegnitev kandidata LDS na predsedniških volitvah Mitje Gasparija v načrtovano bodočo vladno ekipo. Ta naj bi po zmagi na volitvah postal Pahorjeva desna roka, zadolžena za gospodarske resorje. Pahor pravi, da takšne reakcije javnosti na odločitev glede najave mandatarstva ni pričakoval, da se bo trudil sestaviti najboljšo ekipo, pa je napovedal že pred letom dni. "Dobil sem sijajnega sodelavca," pojasnjuje izbor Gasparija. Ob tem pa že krožijo zgodbe o zarotah, po katerih naj bi Gasparija k Pahorju spravil Niko Kavčič, da bi s tem zagotovil nemožnost oblikovanja velike koalicije.

Pahor je nedvomno dober retorik, a natančen poslušalec lahko v teh nastopih kaj kmalu ugotovi manko vsebine, klišejsko ponavljanje nekaterih misli, govorjenje pretežno o samem sebi, manj pa o problemih, videnju rešitev, alternativah. V zadnjem času je šel v tem opisovanju sebe še korak dlje in v Playboyu spregovoril o svoji odvisnosti od športa. "Šport je moj problem, ni več razvedrilo, je moj problem, ki ga moram počasi rešiti, sicer bom postal njegova žrtev. (...) In da zbudite telo ob enajstih, da gre v fitnes ali da gre 'laufat', kaj naredite? Vzamete red bull ali druga poživila, sicer vsa dovoljena, ampak poživila. In kaj naredite, da zaspite? Posežete po uspavalnih tabletah. Ves ta ciklus teh napornih treningov, ki trajajo iz dneva v dan... Telo regeneriram le takrat, ko mi službene obveznosti tako zapolnijo dan, da preprosto ni mogoče niti ob dveh zjutraj opraviti enournega treninga v fitnesu ali teči ali plavati." Ob tem se seveda postavi vprašanje, zakaj je Pahor čutil potrebo, da javnosti razkrije svojo odvisnost, kar gotovo ni prispevalo k utrditvi imidža odgovornega politika. Je želel biti ljudski? Sam pravi, da so ljudje morda besedo odvisnost razumeli nekoliko preveč surovo. Biti odvisen od športa ni isto kot biti odvisen od alkohola. Želel je povedati le, da mu je veliko do tega, da je v fizični kondiciji, da mu šport daje možnost premišljevanja o stvareh in da ga nujno potrebuje. Bolj razumljiva pa izzveni razlaga njegovih sodelavcev, da se zaveda, da bodo v kampanji prišle na dan tudi mnoge ne najbolj prijetne podrobnosti o Pahorjevem življenju, navadah in razvadah ("o sebi bom najbrž bral in gledal stvari, ki jih še sam ne vem"), zato je bolje, da stvari prej pojasni sam. Tako je pred časom v eni od oddaj poudaril, da zvestoba pri njem ni na prvem mestu vrednot.

Bogataši v lisicah

Glavni razlog za nagel vzpon javnomnenjske podpore Janševi SDS, ki je po raziskavi Ninamedie februarja v primerjavi z mesecem prej poskočila kar za osem odstotnih točk, je nedvomno akcija Čista lopata oziroma aretacije in predkazenski postopek zoper vodilne menedžerje slovenskih gradbenih podjetij. Smetana te akcije je šla eni sami stranki - SDS. Janez Janša sicer ob tem poudarja, da je šlo za povsem neodvisno akcijo organov pregona, in tudi podpredsednik SDS in šolski minister Milan Zver nam je zatrdil, da - čeprav se šteje za enega najbolje informiranih politikov pri nas - o tej akciji ni vedel ničesar, kar je po njegovih besedah dober znak za pravno državo. Hkrati pa Janez Janša svoje besede sam postavlja pod vprašaj, na primer s takojšnjim izračunom, koliko bo omenjena akcija davkoplačevalcem dolgoročno prihranila. Pa z govorom na 19. obletnici stranke o spopadu med demokracijo in tranzicijskim kapitalom. Ugotovil je namreč, da je slika, kako so razpredene lovke tranzicijskega kapitala po Sloveniji, zelo jasna in od tega, kako bo ravnala SDS, je odvisno, kakšen bo izid tega spopada. SDS je namreč po njegovih navedbah edina stranka, ki je vse svoje stebre, na katerih stoji, zgradila v opoziciji, torej v času, ko za tranzicijski kapital ni bila zanimiva, prav ta temelj pa je jamstvo za zmago v tem spopadu. Zanimivo je tudi, da se prvi rezultati Janševega pred zadnjimi volitvami napovedanega boja proti korupciji kažejo šele po treh letih in pol vladanja oziroma da to temo ponovno odpira prav pred volitvami.

S tajkunskimi zgodbami postavlja Janša v neprijeten položaj tako koalicijske partnerje kot opozicijo. Prvim - zlasti SLS - je spretno pripel tajkunski predznak, opozicija pa se je znašla v vlogi, ko se proti aretacijam oziroma na stran domnevno nezakonito obogatelih vsekakor ne more postaviti. Tako je v opozicijskih vrstah zaznati bojazen, da bo javnost Janševo predvolilno igro, kdo je za korupcijo in kdo je pravi borec proti njej, sprejela kot ključno točko volilne kampanje. Janša bo na to karto nedvomno (ponovno) igral.

Kot začetek Janševe - kot se zdaj kaže - vendarle mojstrske predvolilne igre bi lahko ocenili že njegovo zahtevo o glasovanju o zaupnici. Ugibanja o razpletu glasovanja in sama razprava v parlamentu so namreč zasenčili veliko zmago levice na predsedniških volitvah, prekrili poraz vlade na referendumu o lastninjenju zavarovalnic ter tako rekoč onemogočili vidnejši vzpon SLS ob prihodu (za Janšo vsekakor nezaželenega) Bojana Šrota na njeno čelo. Hkrati pa je SDS znova vidneje stopila na politično prizorišče. Čeprav je bil izid zaupnice zgolj seštevek glasov koalicijskih partnerjev, je Janša rezultat znal prikazati kot svojo zmago, pa tudi kot nezmožnost opozicije, da prevzame odgovornost za vodenje države.

Verjetno ne povsem brez vpliva sta tudi razloga, ki ju kot pomembna za vzpon SDS navaja Milan Zver: predsedovanje EU in dogovor s socialnimi partnerji. ("Koalicija je dokazala, da vsekakor ni asocialna - sploh se desnosredinskim vladam neupravičeno avtomatično pripisuje asocialnost," poudarja Zver. Ta predvolilna socialnost koalicije bo državo drago stala, dodaja opozicija.)

Se pa podpredsednik SDS ne strinja z ugotovitvijo, ki prevladuje tako na levici kot v SLS in vsaj v delu NSi, da SDS pridobiva tudi na račun "uničevanja" koalicijskih partnerjev. "Uničevanje ni pravi izraz. Politika je konkurenčna stvar in če si bolj konkurenčen, to ni tvoj problem, temveč problem tistega, ki je manj konkurenčen." Ob tem opozarja, da naš volilni sistem povzroča najhujšo konkurenco prav med sorodnimi strankami. "Ni pa Pahor kriv, ker je najboljši na levici, niti Janša, ker je najboljši na desnici." A je Zver prepričan, da bosta SLS in NSi preživeli, saj je značilnost teh dveh strank, da jima javnomnenjske raziskave kažejo precej manjšo podporo, kot jo dobita na volitvah, za kar vidi razloge v sramežljivosti, morda celo strahu dela volilnega telesa teh dveh strank, da bi na anketah razkril svojo preferenco. Podpredsednik SDS tako napoveduje, da bo volilni rezultat omenjenih koalicijskih partnerjev podoben volilnemu rezultatu LDS in blizu rezultata Zares.

Navedbe Zvera glede razhajanj med volilnimi rezultati in rezultati anket pri SLS in NSi sicer držijo, vendar ne gre zanemariti, da NSi (kot tudi njen predsednik) tako ekstremno nizko kot v zadnjem obdobju na lestvicah priljubljenosti še ni bila, SLS pa očitno (tudi zaradi napadov največje vladne stranke) precej neuspešno išče neko novo mesto v političnem prostoru. Seštevek glasov strank desnice in strank levice v javnomnenjskih raziskavah se tako vidno nagiba v prid slednjih.

Osrednje vprašanje, ki bi ga v tem trenutku nedvomno lahko označili kot vprašanje za milijon dolarjev, je, do kam lahko seže trend padanja SD in vzpona SDS. Borut Pahor napoveduje možnost, da se bo priljubljenost njegove stranke še nekoliko znižala, pričakuje pa, da bodo z aktivnostmi, ki jih pripravljajo, ostali najmočnejša stranka leve sredine. In dodaja, da ni odvisen od tega, da bi moral za vsako ceno zmagati. S takšnimi izjavami pa spet žanje kritike na levici, češ da ustvarja vtis, da se je že predal, oziroma se že opravičuje za morebiten poraz.

Prvak Zares Gregor Golobič je prepričan, da bo v sedanjem političnem prostoru prišlo še do precejšnjih nihanj - predvsem se lahko precej spremeni razmerje med opredeljenimi in neopredeljenimi. To nihanje po njegovem prepričanju predvsem kaže odprtost situacije, v kateri je mogoče vse. Torej tudi, da največja vladna stranka, "čeprav ima sedanja vlada zgodovinsko nizke rejtinge med vsemi vladami v samostojni Sloveniji v tem času pred volitvami", dobi še en mandat. Meni sicer, da obstaja veliko nezadovoljstvo s tem, kar sedanja vlada počne in kako to počne, ter z razmerami, v katerih ljudje živijo, na drugi strani pa volilci še nikomur niso priznali statusa dodelane alternative, za katero bi se opredelili in jo že zdaj vzpostavili kot trdno zmagovalko prihodnjih volitev. Nobena od strank po Golobičevem mnenju torej ne bo odvezana napora, da namesto napovedovanja nečesa to tudi pokaže.

Levičar levičarju volk

Če vidi Golobič še en Janšev mandat kot možno nevarnost, pa Zver ocenjuje, da bi Slovenija še štiri leta potrebovala to vlado, ker ta bolje izkorišča resurse, s katerimi upravlja, kot njene predhodnice. Janšev scenarij, kako bo poskušal še enkrat zmagati na volitvah, je po mnenju njegovih nasprotnikov dokaj predvidljiv: z izpostavljanjem nekaterih ugodnih gospodarskih kazalcev, s poudarjanjem socialne note, predvsem pa z novimi oblikami pred štirimi leti napovedane zgodbe o boju proti korupciji. Ob tem je mogoče slišati, da je v svojo predvolilno svetovalno ekipo vključil irskega svetovalca P. J. Maro, ki je stal za zadnjima kampanjama hrvaškega premiera Iva Sanaderja. Temu pripisujejo tudi sorodne korake SDS in HDZ v predvolilnem obdobju. Vendar pa nam je Milan Zver dejal, da P. J. Mare ne pozna in da tudi ne ve, da bi delal za SDS.

Manj kot pri SDS pa je jasno, kakšna bo predvolilna strategija na levici oziroma kaj bo kot konkretno alternativo ponudil Borut Pahor. Nekateri politični analitiki na levici poudarjajo, da bi moral - poleg tega, da končno le predstavi program stranke in začne graditi na vsebini - nastopiti z bolj odločnimi stališči in dosledneje opozarjati na napake sedanje vlade. A se Pahor pri morebitni zaostritvi odnosov s sedanjo vladajočo koalicijo in večji agresivnosti znajde v težavah. Najprej že zato, ker to ni v skladu z njegovim pregovorno umirjenim in prijaznim nastopom (mnoge, celo v stranki, je v zadnjem času razburil s pohvalami na račun zunanjega ministra Dimitrija Rupla). Poleg tega bi bolj agresiven nastop v času, ko je SDS končno spoznala, da ji napadi na Pahorja ne koristijo, in jih tako rekoč povsem ustavila, težje utemeljil. Predvsem pa v pomembnem delu SD obstaja strah, da se ne bi ponovila zgodba SDP na Hrvaškem, kjer je bila ena od odločilnih napak Milanovićeve stranke prav pregrobo obračunavanje s HDZ.

Vse bolj pa se v SD (tudi na osnovi javnomnenjskega vprašanja, na katero so dobili odgovor, da bi levo vlado Boruta Pahorja podprlo 47 odstotkov, desno vlado Janeza Janše 21 odstotkov vprašanih, veliko koalicijo pa 27 odstotkov pretežno volilcev SDS; o težavah velike koalicije naj bi jih pred kratkim natančno poučili tudi nemški socialisti) utrjuje spoznanje, da bi morala stranka javnosti jasno sporočiti, da velika koalicija za SD ne pride v poštev. V državi ne obstajajo krizne razmere, ki bi zahtevale veliko koalicijo, meni Pahor. "Zame bi bila razmišljanja o veliki koaliciji legitimna samo, če bi bilo to nujno zaradi nacionalnega interesa, če bi sicer država zašla v veliko politično, gospodarsko in socialno krizo. Takih okoliščin pa ni na obzorju, zato mislim, da o tem ne gre veliko razmišljati," nam je še dejal. Ne le zaradi napadov na SD, temveč predvsem zaradi vzorca vodenja sedanje vlade bi bilo torej po njegovem mnenju za Slovenijo bolje, če se bo tista od dveh najmočnejših strank iz posameznih blokov, ki bo volitve izgubila, umaknila v opozicijo, kar bi prineslo tako močno koalicijo kot močno opozicijo.

"Velika koalicija je nekaj, kar je lahko le zasilni izhod v brezizhodni situaciji. V Sloveniji smo imeli veliko koalicijo leta 1992, ki je bila motivirana z objektivnimi okoliščinami, kot je poosamosvojitvena Slovenija, izpostavljena prepihu... Leta 2008 takšnih razlogov ni," je prepričan tudi Gregor Golobič.

Manj nenaklonjen veliki koaliciji je Milan Zver, ki se mu zdi normalno, da poskušaš najprej narediti koalicijo s "politično žlahto", a če ne gre, jo delaš širše. "Strategi na levici poskušajo reči, da imajo takšno prednost, da velika koalicija ni več aktualna, a lahko se zgodi, da bo še aktualna. Pameten politik ne bo nikoli vnaprej dejal, da je velika koalicija nerealna," meni Zver.

A čeprav na levici napovedujejo, da bodo javnosti jasno sporočili odklonilno stališče do velike koalicije, nad jasnejšim predvolilnim dogovorom na levici o sodelovanju po volitvah niso videti navdušeni. Ob tem smo slišali predvsem dva razloga. Prvi je, da ni smiselno, da se stranke po nepotrebnem omejujejo, temveč naj poskuša vsaka posebej nagovoriti čim večji del volilnega telesa. Drugi razlog je strah, da bi njihovo večje poenotenje prisililo k homogenizaciji na desnici. Temu pa bi se še zlasti zdaj, ko se zdi, da si SLS išče nekoliko drugačen politični prostor in se ne vkaluplja v "nekakšno koalicijo Slovenija", radi izognili. A je vprašanje, ali je levica sploh sposobna kakšnega resnejšega predvolilnega sodelovanja. Kot opozarjajo dobri poznavalci, stranke na levici bolehajo za isto boleznijo kot levica po svetu. "Skupno jim je predvsem to, da druga druge ne marajo. V tej luči pa zbledijo celo njihovi strateški cilji..."