Zato da ne čveka, kot pravi sam. Tudi v angleščini pa še vedno intenzivno krili in maha, na tisti svoj prepoznavni in zlasti tujcem simpatični način. Nemo propheta...? Nasprotno, Žižek zna biti prerok tudi v lastni domovini... Glasovi o tem, da bi utegnil skupaj s prijateljem Gregorjem Golobičem domisliti Zares v "resno" stranko, so tudi zato močno odmevali.

V domačih medijih je bil Žižek največkrat označen kot marksist, ki je iz popa naredil filozofijo in iz filozofije pop, ali kot ideolog liberalnega bloka. Na listi LDS je nastopil celo kot kandidat za člana predsedstva - in se uvrstil na 5. mesto, pred Rupla. Na srečo ni zmagal, sicer kdo ve, ali bi postal znameniti "revolveraš filozofije", tisti "Zizek", ki lahko podvomi tudi o demokraciji, pa vendar so njegova predavanja statusni simbol, knjige, ki jih piše hitreje, kot jih ljudje lahko preberejo, pa izhajajo že v 30 jezikih. Pri Routledgeu, MIT Pressu, Versu...

V minulih dveh desetletjih in pol je Žižek postal megazvezda akademskih krogov. Na njegov avtogram ljudje čakajo ure in ure; v newyorški knjigarni City Lights je pri tem morala posredovati policija. Čeprav študentom na svojih predavanjih (zgolj tujim, doma ne predava) za polno plačo enkrat tedensko bere korekture svoje vsakokratne zadnje knjige, so mu odprta vsa vrata. Konec 90. let ga je nemška zvezna dežela Severno Porenje - Vestfalija nagradila z milijonom mark za vodenje znanstvenega projekta Problemi sodobnega uma, o rednem kolumnistu Guardiana in Die Zeita so posneli nekaj dokumentarcev in napisali več doktoratov. Za nevernike: po Cobissu Žižkova osebna bibliografija samo v zadnjih sedmih letih obsega impozantnih 570 enot: knjig, člankov, predavanj od Los Angelesa do Oxforda, od Helsinkov do Pekinga.

Morda prav zdaj, ta hip, kitajski akademski eliti na žižkovski način, se pravi provokativno, intelektualno nabito in preskakujoče s teme na temo odpira oči za esenco kitajske različice kapitalizma. Prav turneja po kitajskih univerzah je namreč po dostopnih informacijah razlog, da se prihodnji teden ne bo udeležil napovedane programske konference združenja Zares. Svoje sodelovanje pri zarisovanju vrednotnih koordinat stranke pa je, kot pravijo zanesljivi viri, že obljubil... Se torej Žižek vrača na slovensko politično sceno?

Malo verjetno. Žižek se je pred dvema letoma poročil s 30 let mlajšo argentinsko lepotico in filozofinjo Analio Hounie in se po glamurozni poroki v belem (le ženinova majica je bila črna) naselil v Buenos Airesu. Dodatno dejstvo, ki govori proti njegovemu vnovičnemu političnemu angažiranju, pa čeprav samo na "svetovalski" ravni, je tudi njegova deklarativna izselitev iz Slovenije (kamor se zasebno vrača zaradi sinov iz prvih dveh zakonov). Če bo LDS izgubila volitve, se bom izselil iz Slovenije, je izjavil kakšno leto ali dve pred zadnjimi volitvami in v prvem povolitvenem intervjuju v Mladini dvomljivcem dokončno zaprl usta: "LDS je izgubila, da, selim se iz Slovenije." Izjave še ni preklical.

Prav toliko kot vsebina - lacanovska psihoanaliza, iz katere je v Franciji drugič doktoriral, strukturalisti, Hegel, 11. september, ateizem, terorizem in še približno 500 drugih tem - pri Žižku vleče njegov način. Spremembe išče in pojasnjuje v simbolnem. Ne ukvarja se z diagnozami, temveč s simptomi družbenih dogajanj. Privlačijo ga brbotanja, ne izbruhi. Na lanski konferenci na Oxfordu, posvečeni njegovemu znanstvenemu delu, se je uprl razmišljanju, da je naloga intelektualca, da opozarja na probleme svetovnega kapitalizma. "Saj to počne kapitalizem sam, od kod neki pa prihajajo opozorila, da je treba poskrbeti za revne in uboge?!" Po Žižku je bolj plodno redefinirati probleme, pokazati, da je način formuliranja problemov že problem sam.

Mnoge iritira s svojimi izjavljanji za stalinista, maoista.

Znanemu hrvaškemu novinarju Stankoviću je na primer v televizijskem intervjuju zabrusil, da ga bo, ko bo prevzel oblast, poslal za tri leta v gulag, ker je izdal njegova leta. Avtorici knjige o sebi Sarah Kay je med predavanjem navrgel, da "še dobro, da je notranji sovražnik", da mu je kot maoistu ne bo treba likvidirati.

Okoli Žižka se zato mnenja rada krešejo. Zaradi kolumne v Guardianu o virtualnosti (o spletnem jazu kot brezkofeinskem jazu) je bil okoli lanskega božiča predmet več dni trajajočih polemik, v katerih je bil za del bralstva genij, za del pa "tipičen primer plodnega pisca zavitih nesmislov, zakrinkanih v globoke misli".

Vir mnogih polemik je (bilo) tudi njegovo razlikovanje med nacizmom in stalinizmom. Prvi načrtno počne grozodejstva, drugi je "le" razsvetljenstvo prignal na rob... To tezo je zagovarjal že kot član Debatnega kluba 89 in Bavčarjevega odbora, v katerem je bil zelo dejaven. Govor, ki ga je imel Janša na velikem javnem zborovanju, mu je pomagal napisati prav Žižek. Kasneje je postal Janša "enako škodljiv kot Kučan".

Mlado občinstvo navdušuje zlasti s svojimi anekdotami. Ko ga na primer povprašajo po Danu Brownu, pove, da je prebral vsa njegova dela, a zanimivo se mu zdi predvsem vprašanje, zakaj je tako vznemiril Vatikan. Odgovori z anekdoto: ko so znamenitega jedrskega fizika Bohra vprašali, zakaj mu na vratih visi podkev, če pa v take stvari ne verjame, je odgovoril, da seveda ne verjame, ampak so mu rekli, da pomaga, četudi ne verjameš...

Žižek ima sposobnost, da lahko z neznosno lahkotnostjo povezuje karseda različna področja, trivialno s trdo teorijo, psihologijo z vsem drugim. S pomočjo Freudovih sanj o ukradenem kotliču izpelje briljantno analizo poraza LDS, s Hegla mirno preide na povezanost modela straniščnega splakovalnika z narodnim značajem. Žižkova predavanja kljub temu veljajo za smrtno resna. Po 11. septembru je Žižek "tisti, ki pozna odgovore". Reviji Foreign Policy in Prospect ga na lestvici najvplivnejših svetovnih intelektualcev uvrstita na 23. mesto. Prvi je Chomsky, četrti Havel, sedemnajsti papež Benedikt XVI.

Žižek zna biti tudi politično pragmatičen. Potem ko razočaran nad LDS, ki potone kljub njegovemu protežirancu Ropu, nekoč v svoji maniri izjavi, da mu tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije, se za svojo izjavo vendarle pokesa - tik pred zadnjimi državnozborskimi volitvami. V Delu njeno poanto takole pojasni: "Živeti hočem v državi, kjer se lahko ukvarjam z minutami dobrega filma, ne z usodo Naroda." V istem tekstu tudi zlovešče napove, da bo glas za SDS pomenil "glas za retrogradno avanturo": klientelistične kadrovske čistke, podobnike v gospodarstvu, strankarsko zlorabljanje tajnih služb. Po volitvah poraženemu LDS (daljnovidno?) svetuje takole: "Prava zmaga nad nasprotnikom je (vsaj včasih) v tem, da mu daš prosto pot in pustiš, da se SAM uniči".

Ko je bila LDS še v sedlu in je Žižek pridno, vsaj dvakrat na leto, sedel na strateških seansah z Drnovškom, Golobičem, Gantarjem, Gabrom..., je Janševa konjenica streljala nanj iz vseh kanonov. Tudi zelo pritlehno. V pamfletu z naslovom Paranoik s plantaže je Danilo Slivnik junija 1999 resno podvomil o tem, da je Žižek, "filozof najslabše vrste", v Ameriki sploh kakšen resen predavatelj. "Prav nič ne bi bil presenečen, če bi izvedel, da je Žižek učil v neki vasi blizu Kingstona na Jamajki in da se predmet ni imenoval filozofija (ali morebiti sociologija), ampak likovni pouk. Njegovi otroci pa so bili otroci z okoliških tobačnih plantaž." Žižek je v odgovor v intervjuju za Dnevnik naštel "plantaže", na katerih je predaval: Harvard, Duke University, Boston, Columbia, Princeton - in še 150 drugih.

Če bi se Žižek kdaj hotel vrniti v Slovenijo, kam bi se pravzaprav vrnil? Na to vprašanje bi bilo, prav Zares, lepo slišati njegov odgovor.