Skozi skrivnostnega avtorja Davida Benjamina se je pokazalo, da je psevdonim nadvse prikladen tudi zato, ker so naše identitete kompleksna zmes nepreglednega: včasih pride iz nas kaj, česar niti sami ne bi pričakovali, zato je prikladno, da to "nekaj" nosi svoje ime.

Majda Vrhovnik in Noč dolgih nožev

Oni dan sem klicala na uredništvo Mladine. Na drugi strani se je oglasila tajnica uredništva.

"Živjo, z Dnevnika kličem. Pišem članek za Objektiv, potrebujem pa nekoga, ki bi mi lahko povedal kaj več o uporabi psevdonima Majda Vrhovnik pri reviji Mladina."

"No, lejte…"

"Ja?"

"To, da je ime psevdonim, je vaš podatek."

"Majda Vrhovnik je bila vendar narodna herojinja, najbrž ni dvoma, da gre za psevdonim."

"Drži, toda če bi ime vpisali v Google, bi ugotovili, da v Sloveniji obstaja več Majd Vrhovnik…"

Že hočem protestirati, da vendar vsi vemo, da se je ta psevdonim pri Mladini uporabljal v času pred razpadom Jugoslavije, ko je bilo prikladno skriti kako identiteto, toda sogovornica me prekine s "počakajte malo", v drugem poskusu se javi kreativni urednik Robert Botteri. Ta potrdi, da je konec osemdesetih pod psevdonimom Majda Vrhovnik res pisalo več ljudi, med njimi Franci Zavrl, Gorazd Suhadolnik, Vlado Miheljak.  Slednji je maja 1988 kot Majda Vrhovnik napisal legendarni članek z naslovom "Noč dolgih nožev", v katerem je komentiral sestanek v Beogradu, na katerem je vojska prvič eksplicitno grozila z aretacijami v Sloveniji, Milan Kučan pa je temu ostro nasprotoval.

"To so bili drugi časi," pravi Botteri, "drug režim. Kadar smo hoteli zakriti avtorstvo, smo se podpisali tudi zgolj z 'Uredništvo', da ni bilo jasno, kdo je članek napisal." Takšen primer je bil članek z naslovom "Mamula go home", ki ga je napisal Gorazd Suhadolnik, zaradi objav fotografij, ki prikazujejo vojake, ki med služenjem vojaškega roka gradijo vilo tedanjemu jugoslovanskemu obrambnemu ministru, pa so si "fantje z Mladine" prislužili še enega izmed številnih pozivov na sodišče, ki so bili tedaj stalnica.

"A bistveno je," piše v svojih spominih na te čase Franci Zavrl, ki se je v času afere JBTZ  skril v psihiatrično bolnišnico, da ga ne bi aretirali, "da smo vsi preživeli in da imamo na osemdeseta leta romantične spomine."

Ko o tem govoriva z Botterijem, se mi zgodi lapsus (eden tistih, ki se radi zgodijo generaciji, ki "ni bila zraven"), ko zamenjam avtorja članka "Noč dolgih nožev" in pravim, da ga je napisal Zavrl, na kar me Botteri prijazno opozori, da "me bodo linčali, če kaj takega napišem v članku". Ponižno popravim svojo izjavo, po pogovoru pa se kljub temu nasmehnem ob naslednji, skoraj paradoksalni misli o avtorstvu znotraj konteksta minevanja časa: danes bi me "linčali", če bi narobe navedla avtorja zloglasnega članka, dvajset let nazaj pa, če bi ga navedla prav.

 

Kaj bodo rekli sosedje?

Pri Mladini sicer niso znani le po psevdonimih, ki se uporabljajo v namene "blaženja političnih pritiskov", tu so tudi avtorji, ki so pod psevdonimom objavljali satiro (ali pa jo še danes), in tisti, ki so psevdonim uporabili ob objavi trdoerotične literature. Eden takšnih je Peter Mlakar oziroma P. Traven, če navedemo kar psevdonim oziroma umetniško ime. Mlakar je o svojem psevdonimu nekoč povedal tole zanimivost: "Peter Mlakar je le orodje, ki je zapisalo tisto, kar mu je skozi zaveso spovednice narekovala entiteta, ki se je predstavila z imenom P. Traven."

S to mislijo nas pravzaprav uvaja na področje vprašanja kompleksnosti identitete. V pogovoru je kreativni urednik Mladine dejal, da je ob objavi trdoerotične literature "psevdonim najbrž potreben zaradi majhnosti Slovenije", v kateri je nemogoče brez zgražanja bližnje okolice objavljati erotično literaturo.

Kaj pa, če v bistvu velja ravno nasprotno, kaj če ne gre toliko za majhnost Slovenije, kolikor imajo ti avtorji neko slovensko lastnost, in sicer to, da se ne upajo izpostaviti? Toda Botteri pravi, da ne gre toliko za same avtorje, kot gre za njihove mame, ki jih sosedje potem ustavljajo na cesti. "Morda se v Ljubljani človek še lahko skrije, medtem ko je to nemogoče, če prihajaš iz Škofje Loke," vztraja Botteri.

So podobni strahovi preganjali tudi osebo, ki se je skrila pod psevdonim Eva Pacher, ko je leta 2005 pri Študentski založbi objavila trdoerotični roman z naslovom Čudoviti klon? Tega ne moremo vedeti, ker mi z Evo Pacher ni uspelo govoriti. Sem pa govorila z Barbaro Pešut, ženo Magnifica, za katero se že od začetka sumi, da je avtorica omenjenega romana. Barbara  je povedala, da je "za povezavo svojega imena z imenom Eva Pacher že slišala in tudi za tisto nenavadno mnenje med literati, da vsi vedo, da nobeden ne ve. Kdo se torej skriva pod tem psevdonimom, se ne ve uradno."

Kljub temu vprašam, ali je pri odločitvi za psevdonim botrovala tako imenovana majhnost slovenskega prostora. Barbara pove, da je "roman prebrala in razumem pisateljico, da se je skrila pod Evo Pacher, ali bo v 'majhnosti slovenskega prostora', kot mu pravite, psevdonim zdržal, pa ne vem. Morda avtorici ustreza že zakritost. Spominjam se promocije knjige pred nekaj leti, na kateri avtorica menda tudi ni bila prisotna ali pa je bila morda celo zakrita."

S tem nam je Barbara Pešut povedala nekaj, prav dosti pa vendarle ne. Poskušam drugače: "Barbara, morda veste, ali ima Eva Pacher kak elektronski naslov, da se o problemu psevdonima pogovorim kar z njo?" "Ne, to pa ne, žal ga nima," pravi.

 

Kdo je David Benjamin?

Več sreče sem imela z Davidom Benjaminom oziroma z osebo, ki je pod tem psevdonimom nedavno (takisto pri Študentski založbi) objavila roman z naslovom Sedem. Zgodba o misterioznem romanu z misterioznim avtorjem se je pričela natanko tako, kot se spodobi - misteriozno. To pomeni, da me je na Dnevnikovi kulturni redakciji neko  jutro pričakala ovojnica z romanom in pismom, v katerem je pisalo: "Sprejmite priloženo knjigo kot izraz moje hvaležnosti za vaše pisanje." Podpis: David Benjamin.

Nekje na sredini romana, ki se bere kot neke vrste detektivka z dodano vrednostjo, sem sumila že najmanj pet potencialnih avtorjev. Poklicala sem na Študentsko založbo, kjer sem dobila namestnico glavnega urednika Jelko Ciglenečki. "Jelka, ima David Benjamin kak elektronski naslov?" "Ima." "Odlično," sem rekla, "rada bi Davidu postavila nekaj vprašanj, kakih… sedem."

S tem se je začelo nadvse intrigantno dopisovanje, ki je odpiralo vprašanja, kot je naslednje: Mar ne bi mogli reči, da je tudi naša "realna identiteta" zgolj nekakšen konstrukt, fikcija, vloga, in je v tem primeru odločitev za psevdonim samo radikalizacija prav tega dejstva?

David Benjamin je ob tovrstnih vprašanjih dokaj uspešno žongliral med "realno osebo" in to drugo, izmišljeno za potrebe pisanja, le enkrat ali dvakrat mu je žogica padla na tla, kar pa na žalost ni rezultiralo v razkritju osebe.

Najprej je sicer rekel, da je njegova odločitev za psevdonim "posledica zelo enostavnega prepričanja, da je pomembno to, kar je notri, in ne to, kar je na platnicah. Glasbe Michaela Jacksona, vsaj nekaterih njegovih zgodnejših hitov - oprostite mi, prosim, to plehko primero -, ne bi želel soditi po osebi Michaela Jacksona. Seveda, včasih prav avtorjevo ime pripomore k uglednosti ali privlačnosti neke knjige. No, moje ne bi. Moj adut - mogoče pretiran izraz, vem - ostaja knjiga sama."

Očitno je  avtor hotel, da se knjiga bere pravično, saj bi "pravo ime" bralca vodilo v napačno smer. Torej lahko sklepamo, da je v primeru romana Sedem, ki ni trdoerotičen ali kako drugače spotakljiv, spotakljiv sam avtor, ki je morda znan po čem drugem kot pisanju romanov?

Ko je David ugotovil, kaj je s svojo izjavo bržkone nehote razkril, se je skušal nekoliko korigirati in je povedal nekaj drugega, kar, navsezadnje, najbrž prav tako drži: "Po mojem smo ljudje kompleksne osebnosti, mnogi malce shizofrenični. V sebi imamo tudi take delne osebnosti, s katerimi se ne identificiramo zares. Junak v romanu se na primer zagotovo ne identificira z nacističnim oficirjem, a mora sprejeti, da je tudi to del njegove osebnosti, čeprav skriti del. No, jaz se podobno v nobenem primeru ne identificiram z Davidom Benjaminom. Je neka druga oseba, a dopustiti oziroma kar priznati moram, da je najbrž tudi del mene, naj to želim ali ne."

Mar ni to podobno tistemu, kar je mislil Peter Mlakar, ko je nekoliko poetično prevzvišeno dejal, da je "Peter Mlakar le orodje, ki je zapisalo tisto, kar mu je skozi zaveso spovednice narekovala entiteta, ki se je predstavila z imenom P. Traven"? Pisec romana Sedem, ki želi ostati anonimen - v kolikor mu bo to sploh uspelo -, je še dejal, da se "Davida Benjamina v sebi sploh ne zaveda".

Pa se mu zdi, da je, upoštevajoč majhnost Slovenije, psevdonim sploh smiseln, saj ga bo prej ali slej nekdo razkril? Kaj pa, če velja, da želi biti vsak avtor na nezavedni ravni v resnici razkrit? David je na to zvito odgovoril, da se zaveda, "da se ne zavedam tega, česar se ne zavedam, toliko bolj lahko zato govorim le o tem, česar se zavedam. To pa je, da ne bi želel, da moja soseda vesta, da nekaj pisarim."

 

Skrivanje identitete literarnega kritika

Igro psevdonimov so igrali (ali pa jo igrajo še danes) tudi pri reviji Literatura, in sicer v kritiški rubriki, ki nosi ime Robni zapisi. Matevž Kos, nekdanji urednik Literature, je dejal, da "je zadeva s psevdonimi v Literaturi zanimiva, a v zvezi z Robnimi zapisi po mojem ne posebno pretresljiva. Tisto so bili - in najbrž še so - bolj interni štosi, brez kakšnihkoli daljnosežnih konsekvenc. Sam sem kar nekaj Robnih zapisov, sebi in drugim v zabavo, napisal pod psevdonimom, enako velja še za kar nekaj mojih kolegov."

Podobno lahkotno je o Robnih zapisih razmišljal Tomo Virk, takisto nekdanji urednik, ko je dejal, da se je "nekakšna moda razširila kot gobe po dežju. Nekdo je začel, drugi so sledili. Pozabil sem, kdo je začel."

Sta se pa oba nekoliko bolj razgovorila ob vprašanju, kako vrednotita odločitev za psevdonim na področju literarne kritike. Virk je dejal, da bi bil v Sloveniji psevdonim skorajda nujen. "Problem je le, da je skoraj zanesljivo nemogoč. Matevža Kosa takoj prepoznam, ne glede na psevdonim, Mateja Bogataja z njegovimi žmohtnimi tudi, itn."  Medtem  je Kos dejal, da je "živahen tekstič, spisan pod psevdonimom, lahko prijetna osvežitev, saj ni obremenjen z - recimo - 'veličino' avtorja. Veličino avtorja kritike, seveda, ne knjige, o kateri teče beseda. Pisanje tekstov pod psevdonimom je smiselno, če jih uporabljajo znani, že uveljavljeni pisci, v tem primeru je to igra, zabava, 'branje na ključ', uganka itn., sem pa proti rabi psevdonimov, če jih uporabljajo 'začetniki' - njihova imena so, s stališča bralcev, že sama po sebi 'psevdonimi'."

Od Georgea Orwella do George Eliot

Tudi v svetu je mnogo velikih imen s področja literature oziroma publicistike psevdonimov. Denimo George Orwell, avtor slovitega romana 1984, v resnici nosi nekoliko aristokratsko zveneče ime: Eric Arthur Blair. Podobno je z Lewisom Carrollom, avtorjem Alice v čudežni deželi: Charles Lutwidge Dodgson.

Zanimivo (in bržkone poglavje zase) je na področju ženskih avtoric, ki so si izbrale moški psevdonim, da bi njihovo pisanje - ki naj ne bi bilo domena žensk - dobilo veljavo. Tak primer je George Eliot, pod katerim se skriva Mary Ann Evans; takisto je pri sestrah Brontë, ki so pri pisanju posegle po moško zvenečih imenih: uporabile so priimek Bell, imena pa so zasnovale tako, da je bila prva črka izmišljenega imena enaka začetnici pravega: Charlotte je bila Currer Bell, Emily je bila Ellis, Anne pa se je podpisala z Acton Bell.

Dokaj svež primer nam ponuja J.K.Rowling, avtorica Harryja Potterja. Ime z inicialkami, iz katerega ni razviden spol avtorice, je izbrala na zahtevo urednikov, ki so se zbali, da mladi fantje, ki so predstavljali ciljno publiko, ne bodo hoteli brati romana, ki ga je napisala ženska. Prvi roman o Harryju Potterju je bil sicer še podpisan z Joanne Rowling, ob naslednjem pa je uporabila inicialki svojega in babičinega imena, ki ji je bilo ime Kathleen.

Za psevdonim se je prikladno odločiti tudi, kadar želite začeti znova. Na področju pisanja leposlovja (gotovo pa lahko ta primer tudi razširimo) gre za nekakšno prevaro: če so vas uredniki že tridesetkrat zavrnili - kar je v Ameriki stalnica, pri nas, žal ali na srečo, niti ne -, imate na voljo kar nekaj planov B, eden izmed njih je torej ta, da si enostavno spremenite ime.