Spletno cenzuro v Ljudski republiki Kitajski izvajajo z več kot šestdesetimi predpisi in zakoni, spletni promet pa nadzorujejo tako prek podružnic ponudnikov internetnih storitev (v državni lasti) v posameznih provincah kot prek različnih podjetij in organizacij. Kitajska vlada se je za povečan nadzor nad spletnimi vsebinami odločila po številnih protestih, usmerjenih proti Japonski, korupciji, onesnaževanju, in zaradi aktivistov, ki so po prepričanju oblasti hujskali k etničnim nemirom.

Več deset tisoč cenzorjev

Ljudje so si sporočila pošiljali z uporabo storitev za neposredno sporočanje, klepetalnic in kratkih sporočil (SMS). Kar kitajski vladi ni všeč, kitajska vlada reši, zato so se te težave lotili že pred petimi leti, ko so začeli intenzivno izobraževati tako imenovane človeške cenzorje in komentatorje, ki naj bi na medmrežju iskali neprimerne izjave ter skušali na blogih in forumih debato speljati k vladi prijaznejšim mnenjem. Vse to seveda anonimno ali pod izmišljenimi imeni. Prav leta 2005 je število spletnih uporabnikov na Kitajskem preseglo sto milijonov, dostopnost do interneta pa ni bila več na voljo le višjemu srednjemu razredu, ampak so tipkovnice in vse večjo moč računalnikov začeli odkrivati tudi navadni delavci in ljudje s podeželja.

Takrat so torej propagandni oddelki občinskih vlad in vlad v provincah dobili navodila, naj v čim krajšem možnem času zaposlijo ljudi, ki bodo vsak dan pregledovali medmrežje in odkrivali disidente, ki so si drznili zapisati kar koli protivladnega. "V današnji dobi informacij in interneta je najpomembnejša naloga, ki je v tem trenutku pred nami, zajezitev pobude o ustvarjanju mnenj na medmrežju in zmanjšanje visoke stopnje osebnih prepričanj, ki se tam pojavljajo," je takrat dejal Zhang Fenglin, namestnik direktorja lokalnega oddelka za propagando v mestu Suqian.

Zaposlili so kandidate, ki so prišli večinoma z oddelkov za propagando in iz policije, ustrezati pa so morali osnovnim pogojem, kot so bili "razumevanje vladne politike in politične teorije, politična zanesljivost in razumevanje internetne tehnologije". Vsi kandidati danes obiskujejo tudi predavanja marksistične teorije, tehnik propagande in tečaje o najnovejšem razvoju interneta. Po nekaterih podatkih naj bi bilo teh človeških cenzorjev danes na Kitajskem že več kot petdeset tisoč.

Poleg človeških cenzorjev se je Kitajska oborožila tudi s tako imenovanim zlatim ščitom oziroma velikim kitajskim požarnim zidom, kot so ga poimenovali na Zahodu. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja se je namreč kitajska komunistična partija zbala, da bo Kitajska demokratska stranka svoje mreže razširila do te mere, da je ne bo več mogoče nadzorovati.

Najprej so stranko prepovedali, čemur so sledili aretacije in zapiranje članov stranke, hkrati (leta 1998) pa se je, kot rečeno, začel projekt Zlati ščit, katerega največji del vključuje ravno možnost blokiranja vsebin. Z njim namreč računalniškim IP-naslovom preprečujejo, da bi prišli skozi ščit, ki je sestavljen iz standardnih požarnih zidov ter proksi strežnikov. Strani, ki so uporabnikom interneta nedostopne, so praviloma tista spletna mesta, ki pripadajo prepovedanim skupinam, kot so prodemokratični aktivisti in Falun Gong. Prepovedane so vse vrste novic iz virov, ki zajemajo teme, kot so brutalnost kitajske policije, protesti na Trgu nebeškega miru, svoboda govora in demokracija, ter strani, povezane s tajvansko vlado, mediji in drugimi tajvanskimi organizacijami in blogi.

Kitajska vlada se je odločila, da so neprimerne teme tudi pornografija in opolzkosti, nedostopne pa so seveda tudi vse informacije in spletne strani o dalajlami, njegovem nauku ter vsem, kar nagovarja k neodvisnosti Tibeta. Socialna omrežja so ravno tako zlo z Zahoda, tako da lahko na tej strani planeta tisti brez zasebnega omrežja kar pozabijo na Twitter in Facebook. S pestjo je vlada udarila po mizi tudi glede strani, kot sta Youtube in Blogspot, ter onemogočila dostop do strani vseh tistih organizacij, ki opozarjajo na kršenje človekovih pravic: Amnesty International, Human Rights Watch in Reporters Without Borders. In katere so tiste besede, ki v kitajskih iskalnikih (večinoma) ne obrodijo sadov? Demokracija, človekove pravice, diktatura, despotizem, antikomunizem, zatiranje, delavska prevzgoja in rdeči teror, če jih naštejem le nekaj.

Ob bliskovitem razvoju tehnologije pa se najde rešitev tudi za te težave. V zadnjem letu se je na Kitajskem namreč razširila uporaba tako imenovanega sistema VPN (navidezno zasebno omrežje), ki je sicer plačljiv, vendar se da prek njega dostopati do vseh blokiranih strani - seveda z izjemo že omenjenega Wikileaksa, do katerega kitajska vlada ne dovoli nikomur. Kljub temu se zdi, da palica za pomoč ljudstvu pri preskoku zidu za zdaj oblasti sploh ne moti preveč.

Uporabljajo jo namreč večinoma tujci, ki živijo na Kitajskem, in tehnološko bolj ozaveščeni državljani, pa še to predvsem za obiskovanje socialnih omrežij. Kitajski vrhovni poglavarji tako le redko blokirajo sisteme VPN, ki imajo vsi po vrsti sedeže v tujini, nazadnje naj bi se to zgodilo na dan državnosti oktobra lani. Preprosto rečeno, za te sisteme jim ni mar, dokler bo število kitajskih uporabnikov majhno.

Prestopki na Twitterju

Seveda se lahko vse dokaj hitro spremeni, če kitajska množica zares odkrije njihovo moč in neskončne količine informacij, ki se skrivajo za velikim kitajskim požarnim zidom. Vendar pa so ti sistemi vsi po vrsti plačljivi in Kitajci, ki nimajo tujih kreditnih kartic, jih sploh ne morejo plačati. Rešen problem. Za zdaj.

Čeprav vlada navidezno nonšalantno ignorira sisteme VPN, to še ne pomeni, da ne sledi kitajskim uporabnikom in njihovim izjavam v socialnih omrežjih. To sta nedavno izkusila Chen Jianping in njen zaročenec Hua Chunhui iz Wuxija v provinci Jiangsu. V sečuanskem mestecu Mianyang so namreč 17. oktobra letos izbruhnili protijaponski nemiri, med katerimi so demonstranti razbijali japonske videokamere, fotoaparate in telefone, o čemer sta zaročenca brala na internetu. Hua je o tem na svojem računu Twitter zapisal: "Protijaponske demonstracije, razbijanje japonskih izdelkov - nekaj, kar so Guo Quan in njegovi podporniki počeli že pred leti. Nič novega. Pravzaprav bi bilo še najbolj učinkovito, da bi takoj odleteli v Šanghaj in tam razbili japonski paviljon na festivalu Expo." Chen je zaročenčev sarkastični zapis ponovila na svojem računu in dodala: "Fenqing, pojdite ga razbit!"

Enajst dni pozneje, 28. oktobra, je po oba prišla policija z obtožbo, da sta hujskala ljudi, naj gredo v Šanghaj uničit japonski paviljon, in s tem pozivala k neredom na šanghajskem Expu. Hua je bil kaznovan z desetimi dnevi zapora, Chen pa s petimi, pri čemer si je ona nakopala še enoletno prestajanje kazni v ženskem prevzgojnem delovnem taboru. Očitno je, da vlada ni dojela sarkazma v izjavah.

Čeprav kitajska vlada dovoljuje preskoke prek velikega kitajskega požarnega zidu, to še ne pomeni, da je svoboda govora s tem v državi kaj večja. Očitno je, da je do tja še dolga pot, vprašanje pa je, kaj omejevanje svobode govora in nespoštovanje temeljnih človekovih pravic pomeni za prihodnje generacije Kitajcev. Kot je dejal že Noam Chomsky, cenzura za tiste, ki so jo doživeli, ni nikoli končana in na posameznika vpliva za vedno.