V evropskih razmerah Kristalna palača sicer nič posebnega. Najvišja evropska stavba, moskovski Capital City, sega 301,5 metra v višino, zadnje mesto med prvimi dvesto najvišjimi evropskimi stavbami pa zaseda stolp Verasine v Milanu, ki je visok 140 metrov. Po prvotnih načrtih verige nebotičnikov ob Šmartinki naj bi tudi stolpnica v BTC presegla višino sto metrov, kar pa se ni zgodilo. Obstala je pri zmernih 90 metrih.

Osem dni za etažo

Vseeno. Ko pogledaš na novo ljubljansko velikanko in delavce, ki se po gradbenem odru sprehajajo z navidez podobno sproščenostjo, kot bi postopali po varnih tleh, dojameš, da gre za ekstremno gradbeništvo. Ki si je ob vznožju nove rekorderke privoščilo tudi kanček načrtovalske drznosti in izvajalske veščosti. Na primer nosilne stebre, na katere je naloženih dvajset nadstropij. Ti namreč stojijo poševno, in prav s tem prvim odsekom zgradbe so se gradbinci najbolj zamudili. Stavbo sta si zamislila Brane Smolej in Denis Simčič, arhitekta iz Ateljeja S.

Vsaj toliko kot z višino je stavba pritegnila pozornost s hitrostjo rasti. Nenazadnje je rasla pred očmi slehernega obiskovalca BTC, kot tudi njegove okolice. "Začeli smo julija 2009 in do 10. aprila letos prišli do višine prvega nadstropja. To je bil tudi najtežji del gradnje, predvsem zaradi poševnih podpornih stebrov. Nadaljevanje je bilo hitrejše. Za vsako novo etažo smo potrebovali osem dni," pripovedujeta Tilen Grgič, univ.dipl.inž.arh., in Borut Bojc, univ.dipl.inž.grad., prvi odgovorni nadzornik, drugi odgovorni vodja del.

Jap, zdi se, da je celo bolj kot višinski fascinanten gradbinski rekord. Osem dni za etažo v stolpnici!? Že običajen zalivalec betonskega estriha vam bo rekel, da se desetcentimetrska betonska plošča suši s hitrostjo centimeter na teden. Ne samo to. Oči okorelega Ljubljančana se lahko spomnijo desetletja eksistirajočih mestnih gradbišč oziroma projektov z očitnim zastojem. Nekatere jame in ograje okoli gradbišč so znale pridobiti status samoumevnosti. Kot ona ob Masarykovi, kjer je navsezadnje končno zrasla tista rdeča stavba. Prostor je bil gradbišče tako dolgo, da se je v njegovem zavetju zgodil izjemen mikroproces. Šlo je za človeški izloček neznanega porekla, ki se je na pločniku ob tisti gradbinski ograji pojavil nekega zgodnjega pomladnega dne konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. In ne boste verjeli, na pločniku se je obdržal dobrih deset let. Vsaj dobrih deset let zim in zmrzali, poletij in pripek, jeseni in deževij, pomladi in prahu ter še vseh drugih manj očitnih delovanj okolja.

Na koncu je bil videti kot zaplata poliestrske smole, ki je na robovih zaradi notranjih silnic odstopila od asfalta. Njenemu edinemu in največjemu oboževalcu, ki se je vsa ta dolga leta navduševal nad njeno trdoživostjo, pa je še danes žal, da je ni, tik preden jo je neznani delavec vehementno odstranil, v roke dobila ekipa vesoljskih znanstvenikov, kajti ta zaplata je skrivala zgodovino tako izjemnega kemijskega procesa, da bi izsledki lahko bistveno pomagali človeštvu. Priložnost zamujena ne vrne se nobena.

Drugi vtis večnega gradbišča v Ljubljani ponuja Bavarski dvor oziroma zemljišče ob eni ključnih mestnih zgradb, stolpnici S2. Tudi tu je dolga leta zevala jama in temu je dejansko tako še danes, ko poleg nje gradijo komunalni kolektor. Od leta 2007 dalje. Izvajalec Vegrad. Kot da bi šlo za prekleto mesto. Za kafič, v katerem nikomur od novih in novih najemnikov ne uspe.

Stolpnica S2 je nastajala v letih od 1969 do 1980. Arhitekt Milan Mihelič, ki je v davnih šestdesetih zmagal na arhitekturnem natečaju, je na tem mestu sicer načrtoval tri objekte oziroma dve stolpnici z imenoma S1 in S2, medtem ko bi bila S3 nekaj nižja stavba. Zgrajena je bila samo S2. V začetku devetdesetih je bil projekt uradno ukinjen. Leta 1992 je mestni oddelek za urbanizem sprejel odlok, ki je najprej amputiral S3, nato pa še S1. "Kaj naj še rečem - uboga iznakažena Ljubljana," je pred leti v intervjuju za revijo Ambient dejal Mihelič. Kaj so bili bolj konkretni razlogi za počasnost gradnje, ki je bila nazadnje opuščena pred dokončanjem projekta, ta osrednji predel Ljubljane pa še naprej ostaja gradbišče, ni bilo nikoli pojasnjeno.

Brez helikopterske ploščadi

Prav primer gradnje S2, ki je, to velja ponoviti, tretja najvišja zgradba v državi, je imenitno primerjalno izhodišče za čudenje bliskovitemu narastku v BTC. Manifestaciji hitrosti kot vrhovne maksime kapitala. Nasploh se zdi, da se je nekoč gradilo počasneje. Na primer medicinsko fakulteto, katere streha je bila za okoliško mladež vrsto let ekskluzivna tajna lokacija, dokler niso postavili varnostnika.

Ob gradnji Kristalne palače človek zlahka posumi, da so graditelji uporabljali specialne tehnike. Na primer kaj takega kot že na tleh zgrajene sobe, če ne kar nadstropja, ki bi jih z dvigali zgolj nalagali drugo na drugo. Kot na primer kontejnerje, po katerih smo se lahko na Vodmatu kot otroci lovili, ko so gradili bloke na Grablovičevi. No, gradbinska sogovornika pojasnjujeta, da sploh ne. "Stavba je rasla na klasičen način, torej s pletenjem železne armature na samem mestu oziroma s klasičnim betoniranjem. Kajpak z betonom primerne kvalitete, kar je pa detajl, za katerega bi potrebovali preveč časa in prostora, da bi razložili vse razlike. Svet betona je pester svet," je ne skrivajoč ponos nad stvaritvijo razložil inženir Bojc.

Izhodišče stolpničastega dela stavbe je tri metre debela betonska plošča v kleti, dodatno utemeljena s 116 piloti, ki segajo 16 metrov v globino. Iz nje tečejo do devetdesetega metra stebri, na katerih so etaže. Ker se proti vrhu obremenitev etaž manjša, saj jih je vedno manj, se stebri ožijo. Ob vznožju so dimenzije 170x70 cm, pri vrhu se stanjšajo na debelino 40x40 cm. Tipična etaža je podprta s 14 stebri, na stikih etaž in stebrov so vozlišča armature. Etaže so tako na stebre vezane v vse smeri, vendar pa ne prekinjajo njihove enovite linije od vznožja do vrha, ki je pomembna zaradi prožnosti oziroma prenašanja potresnih sunkov.

Za vse, ki razmišljate o zgornji ploščadi: ne bo javno dostopna, pravijo lastniki oziroma upravljalci. V objektu bo devet dvigal, od tega štiri notranja in dve panoramski, ki bodo s hitrostjo 2,5 m/s vozila vse do vrha. V primeru zelo močnega potresa bo vrh stavbe nihal predvidoma za 20 cm, na strehi pa vsaj za zdaj helikopterji še ne bodo pristajali.

"Seveda smo razmišljali in še razmišljamo o ploščadi za pristajanje helikopterjev, vendar pa so težava predpisi oziroma togo tolmačenje pogojev, ki so predvideni za gradnjo letališč, čeprav pristajališče za helikopterje ni enako klasičnim letališčem," pravi Marko Žehelj, direktor družbe Skai center, ki je investitor projekta. V njej sta kapital združila BTC in Nuba, investicija pa znaša 54 milijonov evrov.

Kako jih povrniti oziroma s kom in za kakšen denar napolniti velikansko zgradbo? Žehelj pravi, da se je potreba po tako veliki stavbi kazala, odkar BTC deluje kot trgovinski center. "Prvo stolpnico smo naselili razmeroma hitro. Kasneje smo od svojih najemnikov dobili signale, na podlagi katerih smo presodili, da je smiselno zgraditi tako veliko hišo. Tako velike zgradbe seveda ni šala napolniti. Tudi dandanes imamo v Ljubljani prenekatero zgradbo, ki je napol prazna. Srečo imamo, da so se nekateri drugi projekti po mestu ustavili oziroma zašli v težave, poleg tega smo se odločili, da površin ne bomo zgolj oddajali v najem, ampak jih bomo tudi prodajali. Slednje velja za poslovne prostore, medtem ko bo trgovinska dejavnost na voljo samo za najem, saj menimo, da moramo zadržati vsaj kanček nadzora nad vsebino ponudbe."

Predvidena najemnina bo znašala od 15 do 17 evrov za kvadratni meter, cena kvadratnega metra za nakup pa od 3000 do 4000 evrov, pri čemer bodo višji prostori tudi dražji. Stavba bo predvidoma lahko sprejela 1500 ljudi. "Pri nas ni mogoče, da bi spodnje prostore končali vnaprej, jih oddali v najem in s tem denarjem financirali nadaljnjo gradnjo. Zgradbo je treba tehnično predati namenu kot celoto. Smo pa princip gradnje prilagodili v toliko, da izvajalci zaključnih del niso začeli od zgoraj navzdol, kar je običaj, temveč od spodaj navzgor, sledeč graditeljem etaž, s tem da so za njimi zaostajali za osem nadstropij," razlaga gospod Grgič in dodaja še nekaj zanimivosti. Kot na primer, da bo 800 kvadratnih metrov fasade iz sončnih kolektorjev ali da bodo za hladilno tekočino za klimo uporabljali deževnico, ki se bo zbirala v kletnih bazenih.

Sodeč po napovedih je Kristalna palača zgolj ena v vrsti visokih stavb, ki naj bi v bližnji prihodnosti povzdignile mestni skyline. Manifestacija moči? "Ne, ne bi temu tako rekel. Bolj gre za to, da ta stavba, če že kaj, simbolizira še odločnejši odmik BTC od zapuščine nekdanjih javnih skladišč," pravi inženir Grgič. Vseeno pa ne bo presenečenje, če ta višinski gradbinski rekord ne bo dolgo zdržal. Zdi se, da se je s Kristalno palačo v deželici začela tekma za najvišjo stavbo.