Leta 1960 se je podjetje preimenovalo v Loške tovarne hladilnikov, leta 1975 so ustanovili svoj inštitut za hladilstvo, skrinja LTH pa se je na slovenskem in jugoslovanskem trgu zapisala v zgodovino kot pojem kakovosti. LTH je imel močan razvoj hladilstva že od 60. let naprej, v 70. pa so v maniri takratnih tozdov (in zaradi nesoglasij med poslovnim delom in razvojniki) ustanovili Inštitut Zorana Ranta (po največjem slovenskem termodinamiku), ki je bil, tako kot celotni LTH, gonilo razvoja hladilne pa tudi druge podobne industrije v Sloveniji in bivši skupni državi, cenjen in znan pa po vsej Evropi. Inštitut živi na isti lokaciji še danes, sicer v zasebnih rokah in bolj kot inštitut projektivni biro, pa vendarle.

Če na spletnem brskalniku vpišete kratico LTH, bo eden prvih zadetkov oglas "podarim skrinjo LTH". Izkaže se, da si je oglas ogledalo 531 ljudi, skrinja pa je, jasno, že zdavnaj oddana. Na uradni spletni strani podjetja LTH je zadnja novica stara poldrugo leto, govori pa o skupščini podjetja. Zadnja vsebinska novica je iz jeseni 2007, ko so predstavili nov katalog izdelkov. Zgodovino podjetja na uradni spletni strani zaključijo leta 2001, ko je LTH kupil Velenjčan Jože Angeli. Po tem letu so zgodovino LTH pisali mediji, tudi za novice so poskrbeli. Večina novic povzema osupljivo optimistične napovedi lastnikov in direktorjev, ki so se menjavali kot po tekočem traku, kako bodo vedno potapljajoče se podjetje v kratkem spravili na pot nekdanje slave. Prazne obljube! V Škofji Loki so letos izdelali morda zadnji hladilnik. Kdaj so ga, ni povsem znano, saj proizvodnja v glavnem stoji. Ali bodo še kakšnega, prav tako ni jasno, saj le malokdo verjame napovedim uprave, ki je 95-odstotno prepričana, da bodo proizvodnjo zagnali v torek. Bomo videli.

Spirala dolgov in izgub

LTH je bil ena od številnih žrtev razpada jugoslovanskega trga, kmalu je zašel v izgube in dolgove. Tja do prehoda v novo tisočletje se je samo dolgov nabralo za dobri dve milijardi tolarjev, izguba je samo leta 2000 znašala 690 milijonov tolarjev. Klasične zamrzovalne skrinje so obsegale le še četrtino proizvodnje. Ko je tega leta vodenje podjetja prevzel Jože Hafner, je napovedal, da je prihodnost LTH profesionalno hladilstvo. Podatek je pomemben, kajti tri leta kasneje so v LTH postavili najmodernejšo in astronomsko drago (dobre štiri milijone evrov) linijo za zamrzovalne skrinje, ki nikoli ni delovala v polni meri in je tako "pridelala" zgolj in samo izgubo ter bila eden glavnih vzrokov, da je šlo s podjetjem tako strmo navzdol.

A tja še pridemo. Ključno je bilo leto 2001, ko je LTH kupil velenjski podjetnik Jože Angeli, vedno (pre)tesno povezan z Gorenjem in Jožetom Staničem. V LTH je bilo takrat zaposlenih 460 ljudi, naročil jim ni manjkalo, in v naslednjih dveh letih je Hafnerju uspelo podjetje postaviti na noge. Povečali so proizvodnjo, zmogljivost, število zaposlenih pa kar za tretjino. Tudi z denarno pomočjo in idejami takratnega lastnika. Pol leta po tem, ko sta Hafner in Angeli skupaj javno predstavila rezultate in smele načrte, je Jože Hafner odstopil z mesta direktorja. Kaplja čez rob je bil za njegovim hrbtom pretrgan dogovor z makedonskim kupcem skrinj, ki je sicer zase res zahteval precejšnjo (17-odstotno) provizijo, a Angeliju, ki je hotel s svojo ekipo nadaljevati Makedončev posel, tega ni uspelo obdržati. Hafner je odšel tudi zato, ker lastniku ni hotel "držati štange" pri izčrpavanju LTH za reševanje Angelijevih težav v lastnem podjetju Blues, ki je leta 2006 izgubilo posel z Gorenjem in s tem pravzaprav vso dejavnost. Nove in nove nepremišljene in predrage (tudi precenjene) investicije so podjetje pahnile v spiralo dolgov in izgub, vrhunec pa je bila nova linija za zamrzovalne skrinje, ki je LTH stala štiri milijone evrov: bila je predimenzionirana in nikoli polno izkoriščena, saj LTH za skrinje ni več imel pravih trgov.

V vseh teh zgodbah je vedno prisoten nekdanji direktor Gorenja Jože Stanič. Neuradno naj bi Blues izgubil posel z Gorenjem zato, ker je v lastništvo LTH vstopil prav Stanič. Sedanji direktor Gorenja Franjo Bobinac je na to temo v pogovoru za Dnevnik junija 2006 izjavil: "To je Staničeva osebna odločitev, ki je legitimna, a zame povsem nerazumna." Na vprašanje, ali sta Angeli in Stanič pripravljala prevzem Gorenja (denar za to bi lahko prišel prav iz LTH), pa je Bobinac odgovoril: "Ne komentiram!"

Kakorkoli že, po odhodu Jožeta Hafnerja (priznani strokovnjak in doktor znanosti je zdaj eden vodilnih mož slovenskega dela multinacionalke Knauf, ki je v Škofji Loki kupila sosednje podjetje Termo) je šlo v LTH samo še navzdol. In to strmo! Milijardne izgube, večstomilijonski dolgovi tudi do države, novi direktorji (celih šest dni je bil direktor celo grobar Planike Milan Bajželj) - naročil pa naj bi bilo vedno dovolj! Solastnik in svetovalec LTH je tudi uradno postal Jože Stanič (le tri mesece kasneje je Gorenje odpovedalo posel Bluesu), medtem ko je Angeli ostal večinski lastnik in napovedal: "Čez dve leti bo to pravi bombonček od podjetja!" Kako se je zmotil! Kmalu se je namreč povsem umaknil iz lastniške strukture LTH, ki ga je prevzel Stanič. Z Gorenjem niso več poslovali, prihodki so močno upadli, izguba se je povečala na sedem milijonov evrov.

Januarja 2008 so delavci LTH (takrat jih je bilo le še 400) po mesecu dni brez dela ostali tudi brez plač. Stanič je del lastništva že prej prodal Milošu Kodretu, ki je bil prek svojega Agovita največji dobavitelj in hkrati največji upnik LTH. To je še danes, le da je zdaj tudi največji lastnik in predsednik uprave škofjeloškega podjetja.

Prisilna poravnava

V začetku lanskega leta so novi lastniki in nova uprava napovedali povečanje prometa na 25 milijonov evrov, konec proizvodnje zamrzovalnih skrinj, zmanjšanje števila zaposlenih za 150, Stanič (v vlogi predsednika nadzornega sveta, kar dober teden ni več!) pa je ostro zavrnil namige o prisilni poravnavi. Mimogrede, ta teden je uprava napovedala prav ta ukrep. Število zaposlenih se je iz meseca v mesec zmanjševalo, povečevali pa so se dolgovi in nelikvidnost. LTH je prodal vse, kar je lahko, drugo pa zastavil, nekatere nepremičnine tudi po dvakrat. In ko banka ni več hotela prevzemati terjatev in je padel v vodo tudi dogovor o prodaji prostorov tovarne drugi banki, da bi s kupnino prvi poplačali dolg, prostore pa najeli in še vedno zaslužili dovolj, da bi zagnali proizvodnjo, je bilo jasno, da optimizmu vodilnih in lastnikov ne verjame nihče več.

Delavci LTH so brez dela in brez plač, ki kapljajo z več kot mesečnimi zamudami, in še to ne v celoti. "Očka, kaj je to plača? Ne vem sinko, delam v LTH!" je bil le eden od transparentov na nedavni stavki delavcev LTH, ki je bila bolj javno opozorilo kot prava stavka, saj proizvodnja tako in tako stoji.

Tista stara skrinja v kleti pa še vedno brni. Razmišljam, da jo bom podaril in kupil novo. Le da ta ne bo več nosila istega imena. Katero ime bodo zdaj nosile primorske mortadele z začetka te zgodbe? Mortadela vovk, morda? Samo v zadnjem mesecu so omenjene blagovne znamke vroče kot še nikoli. Pa žal ne zato, ker bi šli izdelki tako dobro v promet. Kaj bo z Mipovimi mortadelami? Elanovih smučk je vse manj, tako kot zaposlenih v begunjski tovarni. V Žireh so te dni prešli na skrajšani delovni teden. V Muro verjamejo redki, Labodove srajce se neprodane prašijo v skladiščih, prekmurske klobase pa so skoraj zgnile v ugasnjenih skrinjah. Morda so slednje nosile znak LTH.