Iskanje sanjske službe

Odločajo lahko malenkosti

Boston je sicer le ena od stopnic do podpisa pogodbe o zaposlitvi. Novembra, ko je objavljenih največ delovnih mest za doktorje ekonomije, kandidati mrzlično pošiljajo prošnje po vsem svetu, decembra institucije kandidatom pošljejo vabila na prvi intervju, ki poteka v Bostonu. Konec januarja poteka druga faza intervjujev, in to na sedežih institucij. Ponudbe za zaposlitev bodo kandidati prejeli zgodaj spomladi. Glede na minule statistike se bo zaposlilo več kot 90 odstotkov kandidatov.

Ameriški ekonomski zaposlitveni sejem je mesto, kjer ugotoviš, koliko sta vredna tvoje znanje in dosedanji prispevki k ekonomskim raziskavam v primerjavi z znanjem drugih svežih doktorjev ekonomije na svetu. Konkurenca je ostra in tega se vsi zelo dobro zavedajo. »Najboljše univerze se običajno med seboj uskladijo, kako si bodo razdelile najboljše kadre v generaciji. Boj za ostale pa je povsem odprt in v veliki meri posledica naključij. Odločajo lahko malenkosti,« pojasni član komisije ene srednje rangiranih ameriških univerz. Kakšne malenkosti, povprašam. »Letos smo imeli na razgovoru kandidata, ki je izpolnjeval vsa akademska merila, tudi na razgovoru se je odrezal dobro, imel je odlična priporočila. A na koncu so ga pokopale karakterne značilnosti. Nekoga, za katerega večina ljudi na neformalnem druženju pove, da na ljudi gleda zviška in se v njegovi družbi ne počutijo dobro, si ne želiš imeti v majhnem kolektivu. Konec koncev boš s tem človekom moral delati več let,« pove sogovornik.

Da dobijo po prvih osebnih stikih vse večjo težo subjektivni dejavniki, manj pa življenjepisi in raziskave kandidatov, ugotavljajo tudi raziskave na to temo. Kar je še bolj pomembno, raziskava

1

Igra mačke z mišjo

Kljub formalni organiziranosti zaposlitvenega sejma in pravilom, ki jih vsi dobro poznajo in upoštevajo, ponudba in povpraševanje delujeta povsem kaotično. Ali, kot so zapisali Goran Mišković, Raphael Auer in Jason Wildhagen v vodiču k zaposlovanju doktorjev ekonomije: »Ker ekonomska veda v osnovi preučuje usklajevanje ponudbe in povpraševanja, bi pričakovali, da bo trg ekonomistov najbolj strukturiran in urejen med vsemi trgi. A vsakdo, ki se je trga kadarkoli udeležil, ve, da vsekakor ni urejen, in čeprav je morda strukturiran, se ta struktura pokaže šele, ko je zaposlovanje za tisto leto končano.«

Povsem mogoč rezultat svojevrstne igre mačke z mišjo je, da bodo nekateri bolje kotirajoči iskalci zaposlitve na koncu ostali brez ene same samcate ponudbe. Večina univerz dobro ve, kako močne so in kako dobre kandidate lahko pritegnejo, in večina ekonomistov prav tako ve, kako dobri so in na kako dobre ponudbe lahko računajo. Univerza, uvrščena med 20. in 50. mestom najboljših na svetu, ne bo pošiljala vabil na intervju kandidatom, ki so doktorirali na prvih petih univerzah na svetu. Te bo zaposlilo prvih dvajset ali še ožji krog najboljših univerz. Se pa vseeno zgodi, da imajo univerze med intervjuvanci kakšnega (pre)dobrega kandidata. Takšnim se lahko hitro zgodi, da bodo na koncu ostali brez ponudbe. Zakaj? Kadrovik univerze ve, da ima malo možnosti, da bo tak kandidat sprejel njihovo ponudbo, saj ima velike možnosti, da dobi ponudbo boljše univerze. Zato mu položaja niti ne ponudijo in raje izberejo slabšega kandidata. Takšen (pre)dober kandidat lahko v morju kalkulacij na koncu ostane brez ponudbe za službo, o zapletenem procesu izbiranja vedo povedati udeleženci letošnjega izbora.

Kaj je pri izboru ključno, povprašam nekaj kadrovikov. Osnova je življenjepis, da se kandidat ukvarja s področjem, za katero imajo odprto delovno mesto, in da je raziskava, s katero se predstavlja na trgu, kakovostna. Veliko težo imajo priporočilna pisma mentorjev, ki pa so močno »napihnjena«, zato so pozorni na vsakršno podrobnost. Če je na primer priporočilno pismo le rahlo preveč splošno, če v njem mentor uporabi kakšen ne preveč pozitiven pridevnik, je to že lahko podatek, ki jih bo odvrnil od kandidata. Priporočilna pisma so za člane izbornih komisij ključni vir informacij o dosedanjem delu kandidatov.

Raziskav, s katerimi se predstavljajo kandidati, komisije praktično ne berejo. Enostavno jih je preveč, da bi to zmogle. Poleg tega člani komisij običajno niso specializirani točno za tisto področje, s katerim se ukvarja kandidat. Da se v raziskave le redkokdo zakoplje, mi potrdi tudi eden od članov komisije kanadske centralne banke, ki približno 15 minut pred razgovorom s prvo kandidatko tistega dne brska po njeni objavi in tarna, da so jim letos naložili veliko več administrativnega dela, kot ga je bilo lani. V rokah poleg raziskave kandidatke drži šop formularjev, ki jih bo moral izpolnjevati med vsakim razgovorom.

Pripravljeni na vsa presenečenja – ali pač ne?

Pred vrati dvorane, kjer so ekonomisti secirali trditve in ugotovitve ta čas najbolj kontroverznega ekonomista na svetu Thomasa Pikettyja, srečam članico izborne komisije ene manjših čilenskih univerz Pilar. Zaradi velikega zanimanja za predavanje so vrata v dvorano predčasno zaprli in ni nama preostalo drugega, kot da se potolaživa s kavo. Za Pilar se bodo intervjuji začeli čez slabe pol ure in v tem času mi pojasni, da so njihova ciljna skupina Argentinci in domačini. Ker so majhna univerza in še iz Latinske Amerike, na Evropejce in Severnoameričane ne morejo računati. Računajo pa lahko na dobre kandidate s svojega kontinenta.

Geografske preference so ene pomembnejših pri odločanju kandidatov, in tega se dobro zavedajo tudi delodajalci. »Letos smo dobili nekaj ponudb Italijanov in drugih Evropejcev, ki pa nam jih, ko smo jih poklicali za intervju, ni več uspelo priklicati. Malo možnosti je, da bi se kdo iz Evrope odločil za službo v Čilu,« pripoveduje Pilar. Že v prijavah je zato eden od pomembnih podatkov, ki pritegnejo razpisno komisijo, če kandidat zapiše, da se je prijavil tudi zaradi privlačnosti lokacije. Na intervjujih tako poskušajo tudi na zelo pretkane načine izvleči iz kandidatov, kako resno razmišljajo o selitvi k njim. »Še nikoli doslej nam ni uspelo zmagati v boju z italijansko centralno banko,« je izpraševalec ene od moskovskih univerz pripomnil ob koncu pogovora s kandidatom, ki je imel razgovor tudi z italijansko centralno banko. Ujeli so ga nepripravljenega in je molčal. Še dolgo po zaključku intervjuja je razmišljal, ali ga je odziv stal povabila v Moskvo ali ne.

Vrvež v konferenčnem centru hotela Sheraton je bil na vrhuncu. Udeleženci so po posebni aplikaciji konference na pametnih telefonih iskali lokacije predavanj, ki so jih zanimala, in se sproščeno pogovarjali o tem in onem. Trojica ekonomistov je ob čakanju na kavo v dolgi vrsti vneto razpravljala o učinkovitosti algoritma, ki je urejal delovanje osmih dvigal v sosednjem hotelu. Dvigala so namreč združevala »potnike« glede na to, v katero od 36 nadstropij so želeli.

Kandidati so se sproščali s pripovedovanjem prigod, ki so se na razgovorih dogajale prejšnjim generacijam. »Saj veš, kakšna je navada med moškimi v Turčiji. Ko se pozdravijo, se običajno še poljubijo. Ko je bilo konec intervjuja, je izpraševalec vstal s stola in stopil do njega. Mislil je, da ga hoče po turško pozdraviti, pa ga je kar poljubil. Izpraševalec mu je nato na uho povedal, da mu je hotel le reči, naj si zapre zadrgo,« je pripovedoval eden od kandidatov o že ponarodelem pripetljaju. Družba je bruhnila v smeh. Glavnemu akterju prigode pa najbrž takrat ni bilo do smeha, še posebej, ker sta bili v komisiji tudi dve ženski.

Vprašanja izpraševalcev so zelo premišljena. Glavni cilj intervjuja je ne le izluščiti najprimernejše kandidate, ampak tudi oceniti, kdo od kandidatov bi utegnil sprejeti ponujeno službo. To je pogosto zelo težko ugotoviti, saj se kandidati na razgovore intenzivno pripravljajo več mesecev in odgovore na pričakovana vprašanja trenirajo vnaprej. Postopki se začnejo že leto dni prej. Najboljše univerze na svetu so izjemno občutljive, kje se zaposlijo njihovi študenti. Zato na ameriški trg dela spustijo le dobro »dresirane« kandidate. Začne se z izpiljeno raziskavo, ki mora biti objavljiva v boljših ekonomskih znanstvenih revijah. Sledijo številne predstavitve raziskave, na katerih komisije delo prerešetajo do najmanjše podrobnosti. Niso redki, ki se na testnih predstavitvah zlomijo pod pritiskom. In niso redki, ki začno dvomiti v svoje sposobnosti.

»Kar pozabi na službo v akademskem svetu. Z dosedanjim delom lahko, če boš imel srečo, računaš kvečjemu na službo v zasebnem sektorju,« je na enem številnih testnih intervjujev poslušal eden od letošnjih udeležencev zaposlitvenega sejma s firenškega Evropskega univerzitetnega inštituta. Njegovega kolega so zaradi predobrih rezultatov v raziskavi obtožili akademske prevare, kar je najhujša obtožba, ki te lahko doleti. Spet drugega, da so njegove raziskave povsem nezanimive in neuporabne in da je celotno področje ekonomije, v katerega se je podal, brezvezno. Takšni komentarji te po petih letih napornega študija lahko precej dotolčejo. Na EUI so pred leti uvedli posebne ankete o počutju študentov, da bi pravočasno zaznali tveganja za samomore; pred leti sta namreč dva študenta naredila samomor. A po drugi strani so zahtevne priprave ključne za uspešen nastop na zaposlitvenem sejmu, se strinjajo sogovorniki. Najbolj naj bi bili natrenirani ameriški študenti. V sobah na kampusih drug drugemu postavljajo kompleksna vprašanja, sredi noči, če je treba, da jih ne bi nič presenetilo, izvem.

Mučno čakanje na vabila

»Ne, ne, vedno moraš reči, da si zelo resno želiš njihove ponudbe. Karkoli te vprašajo, odgovarjati moraš tako, da jih boš prepričal v to, da boš ponudbo, če ti jo bodo poslali, sprejel. Ne smeš puščati dvomov. Narediti moraš vse, da boš dobil čim več ponudb,« v kavarni Starbucksa, ki jo premore praktično vsak večji hotel v Bostonu, slišim pogovor med dvema nemškima študentoma. Iskalci zaposlitve ubirajo različne taktike. Nekateri se prijavijo na več sto položajev po vsem svetu, drugi že na začetku naredijo temeljit izbor glede na uvrstitev univerze in geografske preference. Kakšen smisel ima pošiljati prijavo v Singapur, ki za položaj profesorja asistenta ponuja bajnih 300.000 dolarjev, če zaradi lokacije ponudbe ne nameravaš sprejeti?

V povprečju so kandidati, ki so bili zajeti v raziskavo trga med letoma 2007 in 2010, poslali 107 prijav, dobili 17 intervjujev v prvi fazi, šest intervjujev na lokacijah institucij in prejeli tri ponudbe za delo. Zadnja številka je po ocenah poznavalcev sicer nekoliko precenjena. Kot zanimivost: število poslanih prijav in izpeljanih intervjujev se je z internetno dobo večkratno povečalo, saj so stroški priprave in pošiljanja prijav močno upadli.

Raziskave rezultatov trga kažejo, da večje število poslanih prošenj ne zagotavlja nujno večjega števila obiskov institucij in ponudb za službo. Če stroške zaposlitvenega sejma v ZDA in sorodnih dveh, ki v zimskem času potekata v Veliki Britaniji in Španiji, sofinancirajo univerze, kjer kandidati doktorirajo, stroške druge faze prevzamejo potencialni delodajalci. Stroški niso zanemarljivi, saj kandidati prihajajo z vsega sveta. Tudi zato univerze poskušajo, še preden razpošljejo vabila, uganiti, kdo so najresnejši kandidati, in jih praviloma povabijo le nekaj za vsak odprt položaj. Se pa vsako leto zgodi, da nekaj kandidatov močno izstopa po številu vabil na sedeže institucij – prislužijo si vzdevek zvezda.

Pred kandidati je po končanih intervjujih nekaj najbolj mučnih dni usklajevanja ponudbe in povpraševanja – čakanje na vabila na sedeže institucij. Ko se po več desetih intervjujih v nabiralniku elektronske pošte začno kopičiti zavrnitve, pozitivnih odgovorov pa od nikoder, kar je ob velikem številu intervjujev pričakovano, nervoza raste.

Pozno popoldne, zadnji dan zaposlitvenega sejma, se prostorna avla hotela Sheraton, kjer je bodoče profesorje iskala tudi znamenita ameriška univerza MIT, počasi prazni. Dva ameriška ekonomista izmenjavata vtise in nista slišati preveč zadovoljna. Če ti na koncu intervjuja zaželijo srečo na prihodnjih intervjujih, to pomeni, da si pri njih »oplel«? Če ti rečejo, da jih obvesti o morebitnih ponudbah z drugih institucij, ali to že pomeni, da ti bodo ponudili službo? Bi moral zamolčati, katere institucije vse so me povabile na intervju?

Sodeč po pripovedovanju kadrovikov, enotnega recepta ni. In, kakorkoli že, intervjuji so končani, prigode in nezgode, ki so se tudi letos dogajale, pa se bodo zapisale v kolektivni spomin ekonomske srenje in si jih bodo ekonomisti pripovedovali še na številnih srečanjih. »Bil je moj zadnji intervju tistega dne. Bil sem popolnoma izčrpan. Začel sem odgovarjati na vprašanje in po nekaj stavkih pozabil, kakšno je bilo vprašanje. Ko sem izpraševalca vprašal, kaj že je bilo vprašanje, mi je dejal, da se ne spomni več,« pripoveduje eden od nekaj tisoč bodočih doktorjev ekonomije, ki upajo, da bodo spomladi že imeli v žepu podpisano pogodbo o zaposlitvi.