Dnevnik.si
(Foto: www.sxc.hu)
Danes je več kot 45 milijonov Američanov vključenih v klube zdravja v primerjavi s 23 milijoni leta 1993. V Združenih državah Amerike je za članstvo v klubih za fitnes porabljenih približno 19 milijard dolarjev. Število ljudi, ki se redno ukvarja s telesno aktivnostjo, pa je od leta 1980 do leta 2000 naraslo s 47 na 57 odstotkov, je pokazala raziskava Minnesota Heart Study. Kljub temu so številke, ki govorijo o debelosti prebivalstva, v istem obdobju drastično narasle: tretjina Američanov je danes predebela, tretjina pa je pretežka.
Konvencionalno prepričanje, da je telovadba nujna za zmanjševanje telesne teže, je v resnici sorazmerno novo. Še do leta 1960 so zdravniki odsvetovali naporno telesno vadbo, še posebej starejšim ljudem, ki bi se pri tem lahko poškodovali. Danes zdravniki zaradi različnih razlogov tudi najstarejšim pacientom svetujejo redno telesno aktivnost; ljudje, ki se redno rekreirajo, imajo znatno manjše tveganje za številne bolezni, še posebej srčne bolezni. Ti ljudje tudi redkeje zbolijo za rakom, sladkorno boleznijo in za drugimi boleznimi. Toda zadnja leta raziskovanja debelosti so pokazala, da smo vlogo telesne aktivnosti pri izgubljanju kilogramov precenili. »Na splošno je telovadba pri hujšanju precej nekoristna,« pravi Eric Ravussin, strokovnjak na področju sladkorne bolezni in metabolizma na Državni univerzi v Louisiani in ugledni raziskovalec telovadbe. Osnovna težava je v tem, da ima telovadba, čeprav pri njej res porabljamo kalorije in da je treba za izgubljanje kilogramov kuriti kalorije, telovadna še drug učinek: spodbudi lahko lakoto, zato več jemo, kar izniči njene dobre učinke. Telovadba nam tako lahko celo otežuje izgubiti odvečno telesno težo.
Težave kompenzacije
Lani je revija PLoS ONE objavila raziskavo dr. Timothyja Churcha, kolega Ravussina z Državne univerze v Louisiani. Churcheva ekipa je v štiri skupine razdelila 464 žensk, ki se pred raziskavo niso redno rekreirale. Ženske iz treh skupin so raziskovalci prosili, naj z osebnim trenerjem šest mesecev zapored vadijo 72, 136 oziroma 194 minut tedensko. Ženske iz četrte, kontrolne skupine so prosili, naj ohranijo svojo običajno telesno aktivnost. Vsem udeleženkam raziskave so naročili, naj ne spreminjajo prehranskih navad. Izsledki raziskave so bili presenetljivi: v povprečju so vse ženske, tudi tiste iz kontrolne skupine, izgubile nekaj teže, vendar med njimi ni bilo pomembnih razlik. Nekatere ženske iz vsake skupine so se celo zredile, in to celo za več kot štiri kilograme. Izsledke je dr. Church pojasnil s pojmom kompenzacije; večina žensk, ki je redno telovadila, je med trajanjem raziskave jedla več kot pred njo, razloga za to pa sta bila dva: nekatere ženske so bile zaradi naporne vadbe bolj lačne, druge pa so se za trud, ki so ga vložile v vadbo, po njej nagradile z nezdravim priboljškom. Tiste, ki niso več jedle, so se po vadbi večinoma gibale manj kot običajno. Čeprav je res, da je večina žensk, ki je šest mesecev telovadila, zmanjšala obseg pasu za od 2 do 3 cm, pa v primerjavi s kontrolno skupino ni izgubila več skupne telesne maščobe.
Večina ljudi je prepričana, da je ohranjanje prave teže le stvar volje in da se lahko človek nauči nadzirati, kaj in koliko poje, da lahko torej brez skrbi telovadi in se hkrati izogne kosu torte ali pice. V resnici to zmorejo le redki. Leta 2000 je revija Psychological Bulletin objavila raziskavo psihologov Marka Muravena in Roya Baumeisterja, ki sta ugotovila, da samonadzor deluje enako kot mišice: z vsakim dnem uporabe slabi. Sposobnost nadzora je z vsako uro vadbe sorazmerno manjša. Lani je International Journal of Obesity objavil raziskavo Gortmakerja in Sonnevilla iz bostonske bolnišnice za otroke, v kateri ugotavljata, da med ljudmi velja splošno prepričanje, da povečana telesna aktivnost vodi v zmanjšanje energijske luknje – razlike med porabljenimi in zaužitimi kalorijami. Toda raziskovalca sta med 18-mesečno raziskavo, v kateri je sodelovalo 538 učencev, ugotovila, da so otroci, ki so telovadili, po vadbi jedli precej več ali v povprečju kar 100 kalorij več, kot so jih z gibanjem porabili.
Kakšno gibanje je priporočljivo?
Zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali je telovadba sploh za kaj koristna. Odgovor je seveda pritrdilen. Poleg tega, da izboljšuje zdravje srca in preprečuje nastanek številnih bolezni, izboljšuje tudi duševno zdravje in kognitivne sposobnosti. Raziskava, objavljena junija v reviji Neurology, je ugotovila, da bodo imeli starejši ljudje, ki telovadijo vsaj enkrat tedensko, za 30 odstotkov boljše kognitivne sposobnosti od vrstnikov, ki se redkeje gibajo. Neka druga raziskava, ki so jo opravili na Univerzi v Alberti, pa je pokazala, da so ljudje s kroničnimi bolečinami v hrbtu, ki telovadijo vsaj štirikrat tedensko, za 36 odstotkov manj telesno onesposobljeni v primerjavi z bolniki, ki telovadijo le dva- ali trikrat tedensko.
Toda strokovnjaki se ne morejo zediniti, kaj telovadba sploh pomeni. Ali k vsem naštetim koristim vodijo le utrujajoči in izčrpavajoči enourni izbruhi porabe energije ali pa je dovolj nekaj povsem vsakdanjega in preprostega, kot so sesanje stanovanja, hoja po stopnicah in na sploh običajno gibanje, ki ga opravimo med budnostjo?
Skupina znanstvenikov z angleške Medicinske šole Peninsula je proučevala 206 otrok, starih od 7 do 11 let, ki so obiskovali tri osnovne šole v mestu Plymouth in okolici. Otroci iz prve šole, drage in zasebne akademije, so imeli na urniku v povprečju 9,2 ure tedensko naporne telesne aktivnosti, medtem ko so imeli otroci z drugih dveh šol v povprečju le 2,4 oziroma 1,7 ure tedensko. Da bi raziskovalci razumeli, koliko fizične aktivnosti so otroci deležni, so morali udeleženci med budnostjo nositi lahke in prefinjene naprave, ki so merile količino in intenzivnost gibanja. Izsledki raziskave so pokazali, da so se vsi otroci, ne glede na načrtovano telesno dejavnost, ki so se je morali udeležiti v šoli, gibali približno enak čas in z enako intenzivnostjo. Otroci z drage zasebne šole so se veliko več gibali pred tretjo uro popoldne, zato pa so po razlagi raziskovalke Alisse Fremeaux doma po šoli veliko več mirovali, saj so vso energijo že porabili, medtem ko otroci s preostalih dveh šol popoldne najverjetneje niso obležali pred televizijo, ampak so se igrali, lovili z vrstniki in se okoli podili na kolesih. Da so otroci, ki se redno gibajo čez ves dan, tako da se podijo za žogo ali drvijo gor in dol po stopnicah za svojimi bratci in sestricami, enako zdravi kot otroci, ki obiskujejo zahtevne treninge različnih športov, je pokazala neka druga angleška raziskava, opravljena na Univerzi v Exeterju.
Ali torej lahko siljenje ljudi k povečanju telesne aktivnosti pripomore k težavi debelosti prebivalstva? V nekaterih pogledih lahko. Ker telovadba ne izčrpava le telesnih mišic, ampak tudi človekov samonadzor nad hrano, si bo večina ljudi po intenzivni vadbi lažje privoščila vrečko čipsa ali kos čokoladne torte, medtem ko se bo zleknila pred televizijo in ves preostali čas dneva presedela. Tako danes veliko raziskovalcev, ki se ukvarjajo z debelostjo, verjame, da je redna, a malointenzivna telesna aktivnost – torej takšna, kot je bila za ljudi značilna tisočletja, preden je postalo moderno dviganje uteži v centrih za fitnes in skupinski tek po parkih – celo boljša kot občasne obremenitve telesa. »Ne moreš ves dan sedeti, nato pa pol ure telovaditi, ne da bi mišice doživele stres,« pravi Hans-Rudolf Berthoud, nevrobiolog z Biomedicinskega raziskovalnega centra Pennington z 20-letnimi izkušnjami v raziskovanju prehrane. »Po intenzivni polurni vadbi te bodo mišice bolele, zato se ne boš več želel gibati. Toda za kurjenje kalorij mišice ne potrebujejo ekstremnega napora. Zato je gibanje bolje razporediti čez ves dan,« razlaga Berthound.
Po Time priredila Martina Žoldoš
Komentarji