Dnevnik.si
Estetski aparat (Foto: Katja Arko Kampuš)
Tako si boste lahko ustvarili boljšo sliko o tem, kdo vam gleda v zobe in kaj ima na voljo, da vam zobe npr. poravna. Ortodontsko delo nam bosta približali dve strokovnjakinji, specialistki, ženski, ki sta si prislužili naziv v moški obliki: specialist ortodont. Katja Arko Kampuš, ki ima ordinacijo na Ptuju, in Martina Drevenšek iz Stomatološke klinike v Ljubljani.
Zobne nepravilnosti, ki kličejo po ortodontskemu zdravljenju, lahko zdravi nekdo, ki je končal dentalno medicino in prestal tri leta specializacije. Takrat postaneš specialist ortodont. Uradni naziv ortodontije pa je sicer čeljustna in zobna ortopedija. A po specializaciji se izobraževanje nikakor ne konča, saj sledi obvezno, kontinuirano podiplomsko izobraževanje, pojasnjuje Drevenškova, Arkova pa poudarja tudi pomembnost izkušenj, ki jih pridobiš z izpopolnjevanjem na seminarjih, izmenjavo mnenj s kolegi ter z udeležbo na praktičnih delavnicah pri nas in v tujini.
Ortodont izbira med različnimi ortodontskimi aparati
Ortodontskih aparatov je veliko; razlikujemo jih glede na vstavljanje, glede na to, kje je aparat nameščen in glede na izvor sile, pravi Arkova. Glede na vstavljanje jih delimo na snemne, kombinirane in nesnemne (fiksne). Te delimo še naprej po nekaterih posebnostih nosilcev in lokov. Glede na to ločimo različne nesnemne tehnike, kot so na primer tehnika ravnega loka, zaklepna tehnika, tehnika edgewise in drugo.
Glede na to, kje je aparat nameščen, razlikujemo ekstraoralne in intraoralne aparate ali kombinirane, glede na izvor sile pa so lahko aktivni (snemne plošče in nesnemni aparati) in pasivni. Pasivni nimajo svojega izvora sile, ampak jih aktivirajo žvečne in mimične mišice, razlaga Arkova. Ortodont se za določeno obliko aparata seveda odloča na osnovi individualnega pregleda. Pri tem so še kako pomembne izkušnje, na podlagi katerih se izoblikujejo merila. Ta imajo odločilni pomen za pravilno izbiro ortodontskega aparata, saj je ponudba proizvajalcev izjemno bogata, ortodont pa mora biti seznanjen s prednostmi in slabostmi svoje izbire. Na izbiro aparata vplivata tudi ortodontova ocena pacientove pripravljenosti na sodelovanje in njegova ustna higiena.
Na podlagi diagnostičnih postopkov, ki jih ortodont opravi ob pregledu pacienta, se odloči, s katerim aparatom bo zdravil nepravilnost. Zelo težke ortodontske nepravilnosti se po besedah Arkove začnejo zdraviti navadno že v obdobju menjalnega ali mlečnega zobovja. To je načelno takrat, ko ugotovijo, da je otrok sposoben sodelovanja. Zdravljenje običajno začnejo s snemnim miofunkcionalnim aparatom in ga končajo z nesnemnim aparatom. Pri odraslih pacientih je običajno, da namestijo nesnemni aparat, upoštevati pa je treba še nekatere posebnosti, saj čeljustnice ne rastejo več in zato zdravljenje pogosto kombinirajo s kakšnim dodatnim aparatom, z ekstrakcijami zob ali ortognato kirurgijo (kirurgijo čeljustnic). Kot dodatno pojasni Drevenškova, je tako npr. prednost nesnemnega aparata v tem, da sila deluje ves čas na zob, njegova struktura pa omogoča delovanje zob v vseh treh prostorskih smereh. Z njimi urejujemo položajne nepravilnosti zob, v manjši meri pa vplivamo na rast in razvoj čeljustnic. Zato v nekaterih primerih ortodonti bolnika najprej obravnavajo s snemnim aparatom, s katerim usmerjajo rast, ko mu izrastejo vsi stalni zobje, pa zdravljenje nadaljujejo z nesnemnim. Prednost tako imenovanega dvostopenjskega zdravljenja je večji vpliv na razvoj obraza in čeljustnic, pomanjkljivost pa seveda v dolgotrajni obravnavi pacienta.
Sodobni načini ortodontskega zdravljenja z zaklepnimi mehanizmi
Po mnenju Arkove zaradi dobrih dosežkov zdravljenja vseh starostnih skupin pacientov, ne glede na obseg ortodontske nepravilnosti, ortodonti danes v glavnem uporabljajo nesnemno tehniko ravnega loka. Posebna veja te tehnike je nesnemna zaklepna tehnika. Njen osnovni element je specifičen nosilec, ki ima tudi četrto, to je labialno steno utora kovinsko in je tako spremenjen v tubo. Da bo lažje razumljivo, delimo fiksne aparate na klasično nesnemno in zaklepno tehniko. Drevenškova razloži razliko na konkretnem primeru – vsem znane zvezdice. Klasičen mehanizem ima utor; ortodont vam pričvrsti žičko na zvezdico z elastiko. Pri zaklepnih mehanizmih pa imamo neke vrste vratca, ki jih lahko odpremo ali zapremo. To so labialna vratca, ki so iz različnih dentalnih zlitin in so premakljiva tako, da jih lahko s posebnimi pripomočki odpremo ali zapremo, pojasnjuje Arkova.
Glede na tip zaklepa ločimo dve skupini zaklepnih aparatov: aktivne in pasivne. Stroka se še ni zedinila, kateri tip aparata je ustreznejši. Kot ima vsak prednosti in pomanjkljivosti, enako nekateri zagovarjajo aktivne, drugi pasivne. Sistem Damon je tako npr. pasivni zaklepni mehanizem. Kot opozarja Drevenškova, je Damon eden izmed prvih sistemov, ki je razvil agresivni marketing. Pravi, da so tudi ortodonti, ki so vse opustili in uporabljali le Damona. A vseeno je izjemno pomembno počakati na izsledke študij oziroma mora ortodont znati kritično ovrednotiti, čemu lahko verjame in čemu ne. Zaklepne tehnike so sicer bum zadnjih pet let, pravi Drevenškova. So bolj prijazne do pacienta, saj ga pokrovček čez zvezdico načelno manj moti. Zaklepni mehanizmi so bolj zaobljeni in jih je nekoliko lažje čistiti. Zaradi same biomehanike, načina delovanja so npr. zelo primerni za širjenje zobnih lokov, veliko bolj kot navadni fiksni. Enako velja za razvrščanje zob v izrazito tesnem stanju. Ko bi npr. pri klasični tehniki morali odstraniti zobe, jih lahko z zaklepnimi mehanizmi vse uvrstimo v zobni lok, pojasni Drevenškova. Vedno pa velja: ortodont se vedno odloča glede na to, kaj pacient potrebuje.
Velik napredek v ortodontiji so mini vsadki
Mini vsadki so na slovenskem področju po besedah Arkove sorazmerno nov pojav v ortodontskem zdravljenju. Njihova izjemna učinkovitost se pokaže takrat, kadar želimo s silo delovati na točno določen zob ali skupino zob. Ali kot na konkretnem primeru pojasni Drevenškova, imamo skrajšano zobno vrsto. Na eni strani nam manjkajo trije zobje. »Prej smo to zelo težko premikali, saj nismo imeli opore. Za premike zob večinoma potrebuješ zadaj oporo. Zdaj pa jo namesto zob lahko nudi ta kovinska reč, mini vsadek.« Ortodont ga začasno uvrta v kost. To je manjši poseg, dodaja Arkova, ki ga opraviš le z lokalno anestezijo v ortodontski ambulanti. Delo z mini vsadki od ortodonta zahteva dodatno izobraževanje in izkušnje, zato v Sloveniji pa tudi v Evropi njihova uporaba ni še postala rutina. Drevenškova pa jih uporablja že približno leto in pol in pravi, da so ortodontska zdravljenja s pomočjo mini vsadkov v nekaterih primerih krajša.
Ortodontija se spogleduje z estetiko
Od tod namreč ime estetska ortodontija. Ker aparat vpliva na videz pacienta, imajo predvsem odrasli pacienti željo po čim manj vidnem, če ne kar nevidnem zdravljenju. Zato se na trgu pojavljajo vedno nove oblike estetskih snemnih in nesnemnih aparatov, pojasnjuje Arkova. Med snemne aparate prištevamo različne estetske opornice. Nevidne opornice, saj so prozorne. Pri jedi jih nato snamemo in nam ni treba posebej paziti. Manjše ortodontske nepravilnosti, na primer poravnavo nagnjenih zob, zaprtje razmikov med zobmi in razrešitev rahlega tesnega stanja, lahko s tovrstno tehniko vsekakor popravimo. Arkova pa ob tem opozarja, da obsežnih ortodontskih nepravilnosti tako žal ne moremo zdraviti. Opornice namreč ne zagotavljajo pravilne postavitve zobnih korenin, kar pomeni, da poravnava zob ni stabilna in dolgotrajna.
Med nesnemnimi aparati so estetski predvsem keramični in kompozitni nosilci, ki so v barvi zoba, na trgu pa so tudi aktivni loki v barvi zob. Ti aparati delujejo enako kot običajni nesnemni aparati, njihova glavna prednost pa je seveda lepši videz. Drugi tip estetskih nesnemnih aparatov pa predstavlja lingvalna tehnika. To so po besedah Arkove aparati, ki se na zobe pritrdijo na jezični oziroma nebni strani in se tako ne vidijo. A so zaradi tega tudi izziv za ortodonta, saj je delo s takim aparatom specifično, posebni so tudi nosilci in loki. Zahtevna tehnika, ki od ortodonta zahteva dodatno izobraževanje, sklene Arkova. Estetika pa je vredna svojega denarja, saj boste, če se odločite za katero koli izmed zgoraj omenjenih tehnik, morali seči globoko v žep. Za celotno zdravljenje lahko hitro ostanete brez dveh ali treh tisočakov.
Tisa Stergel
Komentarji