Kako je s tem v Sloveniji? Kako se nam lahko godi, če nas doleti duševna bolezen? Se okolica še vedno sramuje duševnih bolnikov? Ali je mogoče prišel čas, ko se družba na poti lastnega zorenja do večje človečnosti začenja zavedati, da so duševni bolniki tisti, ki neredko sporočajo, da je z našim slogom življenja nekaj hudo narobe? Predstojnica Kliničnega oddelka v Polju Psihiatrične klinike Ljubljana in članica Šenta dr. Vesna Švab, ki je tudi avtorica knjige Duševna bolezen in stigma, z nami podeli svoje neprecenljive izkušnje s stigmo, predsodki in z različnimi težavami, ki spremljajo posameznike, obolele z duševno boleznijo, in nam daje upanje, da se strahovi in stigme počasi topijo.
Od kod izvira obči strah pred duševnimi boleznimi?
»Vsak človek lahko zboli, hkrati pa duševno bolezen obremenjujejo miti o nevarnosti in nekompetentnosti duševno bolnih. Predsodki, apatija in inercija so generatorji odpora in strahu. O duševnih boleznih se razmišlja kot da so nalezljive, zato se duševno bolne skuša izločati in spregledati kljub njihovi veliki številčnosti.«
Koga vse prizadene stigmatizacija?
»Paciente, svojce in strokovnjake. Najhuje pa je stigma prizadela vse sisteme zdravstvene in socialne skrbi za duševne bolnike, ki so finančno in kadrovsko podhranjeni.«
V Sloveniji se poskuša destigmatizirati duševne bolezni že nekaj let. Kakšni so dosežki?
»Večino dela so opravili mediji v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in tudi s psihiatrijo. Dosežki tega dela niso preverljivi, saj nismo raziskovali javnega mnenja. Zdi pa se, da se ljudje lažje obrnejo po pomoč, posebej takrat, kadar so njihove duševne motnje socialno sprejemljive, kot je na primer depresija.«
Kako pa deluje v Sloveniji sistem pomoči posameznikom z duševno motnjo?
»V najboljši mogoči meri in s pomočjo velike zavzetosti številnih strokovnjakov in laikov, ki so se odločili, da bodo sledili poslanstvu, sistem deluje. Najprej in najpogosteje pomagajo zdravniki in patronažne medicinske sestre v osnovnem zdravstvenem varstvu. Kadar ta pomoč ne zadostuje, se napoti pacienta k specialistu, največkrat ambulantno in včasih v bolnišnico. Ta je vsaj v Polju ves čas odprta za vse, ki pomoč nujno potrebujejo, ne glede na zasedenost, čakalne dobe, itd.«
Kakšne vrste diskriminacije se v primeru duševnih bolnikov pojavljajo najpogosteje?
»Duševni bolniki so najbolj prikrajšani na področju zaposlovanja, saj je možnosti za zaposlitev s podporo in prilagojenih delovnih mest zanemarljivo malo v primerjavi z drugimi invalidi. Treba bi bilo podprti obstoječe in nastajajoče programe ter pripraviti mrežo zaposlitvenih možnosti. Izraz stigma je tudi gmotna prikrajšanost skupine. Z revnimi pokojninami in s podporami se komaj prebijajo, kar je vir stresa, ki slabša potek njihove bolezni. Prikrajšani so tudi glede pravice do specialističnega zdravljenja in podpore, saj so kapacitete psihiatričnih ustanov preskromne, koncesionarske ambulante so težko dostopne zaradi čakalnih dob. Rehabilitacijske možnosti zanje so v primerjavi s telesno bolnimi skromne in vezane na socialne podporne službe. Stigma je prizadela smotrno načrtovanje v tolikšni meri, da v Sloveniji na primer ni ustanove, kjer bi lahko zdravili in varovali hudo bolne otroke mladostnike, zato jih moramo zdraviti na »odraslih« oddelkih, kar je huda kršitev njihovih pravic in popolno zanikanje njihovih posebnih potreb.«
Kako uspešno duševni bolniki pletejo socialne mreže?
»Težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju socialnih stikov so ena izmed posledic ponavljajočih se duševnih motenj. Osamljenost in izločenost potencirata stisko in sta pogosto za paciente hujša kot bolezen sama.«
Verjetno se s stigmo grobo načenja samozavest, kar lahko upočasni zdravljenje?
»Nizko samospoštovanje je bolečina, ki poslabša potek bolezni in povzroči čisto objektivne težave v delovanju na številnih področjih. Nizko samospoštovanje, osamljenost in stigma se lahko povežejo v samouničevalno zanko, ki jo je bistveno težje razvezati kot ozdraviti bolezen. Krepitev moči ljudi z duševnimi boleznimi je eden izmed dokazano uspešnih ukrepov pri obvladovanju.«
Je partnersko življenje duševnih bolnikov močno ovirano?
»Številni pacienti so ustvarili kakovostna, poštena in nežna partnerstva. Številni pa so bili zaradi bolezni zapuščeni, odrinjeni in ranjeni tudi na partnerskem področju. Danes mi je neka pacientka rekla, da je srečno razvezana, kar pomeni, da bolezen lahko prinese tudi razrešitev nekih napačnih odnosov, ki bi jih t. i. zdravi ljudje mogoče vzdrževali, in sicer kljub njihovi neustreznosti.«
Opažate stigmatizacijo tudi na področju zaposlovanja in šolanja?
»Zaposlovanje je kraljevska pot do okrevanja pri duševnih boleznih. Če bi imeli ljudje z duševnimi boleznimi možnosti za zaposlitev, bi bil celoten sistem bistveno manj obremenjen in ogromna skupina ljudi bi lahko prispevala, čeprav mogoče ne vedno na najbolj produktiven način, kakšen dan malo slabše, drugi dan pa boljše. Na področju šolanja in zaposlitvene rehabilitacije potrebujemo izobraževalne programe, ki bodo usposobili delodajalce in učitelje, vendar o njih ni sledu, ker bi posegli tudi v njihove odnose in diskriminatorna vedenja.«
Ali mediji v Sloveniji dobro opravljamo svojo vlogo pri destigmatizaciji?
»V primerjavi s tujino so slovenski mediji opravili herojsko delo na tem področju. Čeprav se pojavljajo tudi senzacionalistični prispevki, prevladuje strpen in spoštljiv diskurz, kar je presenetljivo drugače kot v ZDA ali drugje na Zahodu. Destigmatizacijo v Sloveniji so večinoma izvajali prav novinarji različnih hiš, ki so dovolj dobro poučeni in sposobni poslušati zgodbe in argumente.«
Pogosto se razume bolezen kot nekaj slabega. Lahko pa je tudi priložnost za osebni razvoj. Kako na to gledate vi?
»Da je duševna motnja lahko priložnost za razvoj, je gotovo; tisti, ki, radi delamo s pacienti z duševnimi boleznimi, pa vemo, da je tudi psihoza lahko priložnost. Ljudje s to izkušnjo prevetrijo svoj način razmišljanja o sebi in svetu ter prekinjajo običajne storilnostne prakse in malenkostne cilje. Zaradi bolezni imajo izkušnjo in modrost več. Skoraj z nikomer se ne pogovarjam raje kot s svojimi pacienti.«
Niso duševni bolniki v nekaterih primerih ogledalo družbe, ki jih nato s stigmo grdo zavrne?
»Duševni bolniki večinoma ne želijo biti nikogaršnje ogledalo, želijo živeti svoja življenja, delati, ljubiti, imeti otroke, zaslužiti za preživetje in nekaj več – biti spoštovani. Skrb družbe za to skupino pa je ogledalo njene človečnosti.
Tjaši Artnik Knibbe
