Do 3. stoletja pr. n. št. so bili prepričani, da je bolezen božja kazen. Ko je nekdo zbolel, mu nihče ni hotel pomagati ali se ga dotikati, saj so verjeli, da bo božja kazen prešla tudi na njih. V tem času je v stari Grčiji živel nenavaden človek, imenovan Eskulap, ki je prvi začel razmišljati o zdravljenju bolnikov. Grki so ga zaradi njegovih prizadevanj in truda spoštovali in ga zaradi izjemnega zdravniškega znanja pozneje uvrstili celo med polbogove. Cenjena je bila tudi njegova hčerka Higieja. Po smrti so mu postavljali kipe in verjeli, da tudi prisotnost njegovega kipa lahko zdravi. Nekateri vrači, ki so zdravili z rastlinami, zagovori in s čaranjem, so v prepričanju, da lahko človekova duša pride iz kipa v telo kače, vzgajali različne kače, jih ovijali okrog Eskulapovih kipov in jih prodajali kot posvečene. Zato je kača oziroma dve kači, oviti okrog palice, še danes simbol zdravstva. »Ta razlaga je ena izmed številnih,« pove prof. dr. Krbavčič. »Kače so mitološko pomembne tudi zato, ker simbolizirajo strup. Zdravilo in strup pa sta si blizu.« Toda zakaj mečemo v isti koš zdravnike in lekarnarje, se najbrž sprašujete? Nekoč je bil zdravnik tudi lekarnar. Isti človek je nabiral zelišča, pripravljal zdravila in bolnika z njimi oskrboval, torej opravljal zdravniško in lekarniško delo hkrati. Lekarne, kot jih poznamo danes, so se v Evropi od medicine ločile šele v 13. stoletju. Samostojne so šele 800 let, kar je v primerjavi z dobo, ko sta bili farmacija in medicina združeni, malo. »Rimsko-nemški cesar Friderik II. Štaufovec je bil tisti, ki je leta 1240 izdal zakon, s katerim je ločil pripravo zdravil od diagnosticiranja in predpisovanja zdravil. Sprva je zakon veljal le za kraljestvo obeh Sicilij, potem pa je postal podlaga za lekarniško zakonodajo po vsej Evropi. To pomembno prelomnico štejemo za uradni začetek poklica lekarnarja,« je povedal prof. dr. Krbavčič.
»Že stari Egipčani so poznali nekatera zdravila, zlasti anorganska, ki bi jih lahko uporabljali še danes, na primer bakrove spojine, znana antiseptična sredstva, pa tudi opij in mandragoro ter druge pomembne zdravilne rastline. Stari Grki so egipčansko znanje nasledili, a v primerjavi s svojimi predhodniki niso več mešali vraževerja z znanostjo. S tem so postavili temelje današnji medicini. Vendar so tudi Grki vedeli, da igra duhovna komponenta pri zdravljenju zelo pomembno vlogo. Vedeli so, da lahko v telesu dosežemo pozitivne, a tudi negativne učinke ne le z nekim konkretnim zdravilom, ampak tudi s prevaro, s snovjo, ki nima farmakodinamičnih učinkov, na primer s sladkano vodo. To komponento zdravljenja poznamo danes pod imenom placebo, ki »brez zdravila pozdravi« v nekaterih primerih približno 20 odstotkov prebivalstva,« je pojasnil prof. dr. Krbavčič. Najpomembnejši človek z začetka našega štetja za zdravnike in farmacevte je bil Galen (130–200). Njegova pravila sestavljanja in priprave zdravil so zahodni Evropi vladala 1.500 let. Njegov izum je na primer hladilna krema, katere sestava je podobna še danes.
Najstarejša je bagdadska
V Babilonu, dragulju starodavne Mezopotamije, ki ga pogosto imenujemo kot zibelko civilizacije, najdemo prve dokumente o lekarništvu. Zdravilci tistega časa so bili duhovniki, farmacevti in zdravniki hkrati. O poznavanju znakov bolezni, predpisovanju zdravil in o molitvi k bogovom pričajo glinene plošče, ki so jih zapustili. »Tudi najstarejša lekarna na svetu je bila v osmem stoletju zgrajena v Bagdadu,« pove prof. dr. Krbavčič. V njej so izdelovali sirupe, destilirano vodo in alkoholne raztopine. S širitvijo arabskega vpliva čez Afriko v Španijo in južno Francijo se je njihovo znanje razširilo tudi v Evropo. »Na evropskih tleh se prve lekarne pojavijo po letu 1000, in sicer najprej ob obalah Sredozemlja. Najstarejša v naši bližini je bila v Trogirju (1271). V notranjosti, v celinskem delu Evrope, pa se je večina medicinskega in farmacevtskega znanja ohranjala v samostanih, kjer so menihi nabirali rastline oziroma jih gojili v svojih rastlinjakih. Med najbolj znanimi samostani pri nas, ki so se ukvarjali z zdravili, so samostani Stična, kartuzija Žiče in pavlinski samostan Olimje, ki je tudi najbolj znana samostanska lekarna pri nas.«
»S pojavom prvih lekarnarjev, ki so bili največkrat pomembne mestne avtoritete, kar priča o tem, da je poklic zelo cenjen, se začno odpirati javne lekarne, ki so jih mestni zdravniki redno nadzorovali. Ljudje so se skozi zgodovino vedno bali, da bi jih z zdravili prevarali in jim predpisovali čudežne zvarke brez vsakršnih učinkovin, zato so tudi v Ljubljani lekarnarji nekatera zdravila izdelovala javno, pred svojo lekarno, in sicer v prisotnosti mestnega zdravnika. To je veljalo zlasti za teriak in druga, iz dragih čezmorskih sestavin pripravljena zdravila. Zato so bila zelo draga in le malo je bilo takšnih, ki so si jih lahko privoščili,« je še dodal prof. Krbavčič.
Še v Prešernovem času so zdravili s puščanjem krvi
Še v Prešernovem času medicina ni poznala bolezenskih povzročiteljev, na primer bakterij in virusov, ne diagnostike, lekarnarji pa za večino bolezni niso mogli ponuditi učinkovite terapije. Takratna medicina je bila skromna in je imela le malo uspehov, zato ni presenetljivo, da so se bolniki v svoji nemoči velikokrat zatekli k mazačem in da so iskali uteho v veri. Vsestranski terapevtski pristopi dr. Frana Viljema Lipiča, ki je med letoma 1823 in 1834 deloval kot ljubljanski mestni zdravnik, na primer puščanje krvi in uporaba pijavk, so bili v veliko primerih povsem nemočni, celo škodljivi. Zato je Lipič v svojih zapisih večkrat obupano zapisal: »Zdravljenje ni pomagalo, bolnik je izdihnil.« Za človeka 21. stoletja je nepredstavljivo, kako zelo so ljudje po nepotrebnem trpeli in umirali, ker še niso bila izumljena danes najosnovnejša zdravila, kot so cepiva, protimikrobna zdravila in anestetiki. Toda v farmaciji še vedno niso vsega odkrili in razjasnili. Z napredki, ki smo jim bili in bomo priča, zgodovino še pišemo.
