Ali je fluor res le škodljiv ali pa mu gre pripisati tudi kaj pozitivnega? Ali bo moj otrok zaradi uporabe fluoridov v zobni pasti zbolel? Kakšne so vsebnosti fluora v zemlji in vodi v tujini? Ali so primerljive z našimi? Da bi o problematiki dobili kolikor toliko jasno sliko, na osnovi katere bi se lahko odločili za ukrepanje po lastni presoji, smo v prispevku upoštevali strokovna navodila in različna mnenja. Povsem dovolj za dober razmislek!

Najbolj reaktiven element
Fluor (fluere – teči, tok) je zelo razširjen. Ker po reaktivnosti sodi v sam vrh med elementi je vedno v njihovi družbi (silicij, kalcij, natrij), zato samega v naravi ne bomo našli. Šele leta 1886 je francoskemu kemiku Henriju Moissanu uspelo po dolgoletnih raziskavah osamosvojiti fluor (F2), za kar je leta 1906 prejel tudi Nobelovo nagrado. V kombinaciji z drugimi elementi se sicer v človeku vežejo zelo nevarne spojine, ki pa so igrale koristno vlogo v steklarstvu in železarstvu, poznajo ga kemična industrija, proizvajalci aluminija in plastičnih mas, uporablja se ga tudi v gospodinjstvu in medicini. V organizem ga največ dobimo z vodo in s prehrano. Količine v njej so odvisne od koncentracij floura v zemlji, na kateri so vodni viri. Te pa so zelo različne. Znane so nekatere pokrajine na Kitajskem, kjer ljudje zbolevajo za skeletno fluorozo, ker je v njihovi pitni vodi preveč fluora. Največjo popularizacijo v zahodnem svetu je dobil fluor v ionski obliki in ga poznamo pod imenom fluoridi, ki so sestavni del skoraj vseh zobnih past, ustnih vod in gelov.

Fluorovi kristali odpornejši na zobno gnilobo
V štiridesetih letih prejšnjega stoletja (po drugi svetovni vojni) so znanstveniki odkrili izreden vpliv fluora na zobno gnilobo. Ta se je občutno zmanjšala in na dlani je bila rešitev, predvsem za revnejše sloje prebivalstva. Ti izsledki še danes vodijo zagovornike fluoriranja, ki vzpodbujajo dodajanje fluorja v različne izdelke in pitno vodo. Res je, da fluor preprečuje nastajanje zobne gnilobe; številne raziskave so dokazale, da se je zobna gniloba zmanjšala za 30–40 odstotkov. Take uspehe pripisujejo sposobnosti fluora, ki se v trdnih zobnih tkivih veže v kristale – sklenino in dentin –, ki tvorijo zob. S tem jih naredi odpornejše proti kislinam, ki nastajajo zaradi prehranjevanja, v zadnjih desetletjih vse bolj s prečiščenimi ogljikovimi hidrati in s sladkorji. Tako je nevarnost za začetek zobne gnilobe takrat, ko pH, ki meri kislost sline v ustih, pade pod 5,5 pri kalcijevem hidroksiapatitu, ki je zobni kristal brez vgrajenega fluora. Če se v ta kristal vgradi fluor, pa postane pH, ki je potreben za nastanek zobne gnilobe, šele pri 4,5. Prav tako ima fluor, ki je v slini, tudi sposobnost popravljanja začetnih poškodb na zobu, ki so posledica gnilobe.

Strupeni fluor
Če bi strokovnjake vprašali o fluoru z odvetniškim vprašanjem, ali je fluor škodljiv – odgovorite z da ali ne –, bo odgovor jasen. Fluor je škodljiv, saj je zelo strupen. Že 350 mg fluora bo zastrupilo 70 kg težkega človeka, 2 grama pa mu bosta že vzela življenje. Te količine pa so še bistveno manjše pri otrocih. Prav pri njih, ki imajo običajno radi prijetne okuse po zobnih kremah, sta doslednost in pazljivost še kako potrebni, saj prav radi kremo pogoltnejo. Zato vse več strokovnjakov svetuje uporabo kreme brez fluora, še posebno pri otrocih, ki uživajo fluorove tabletke. Le tako se lahko meri in nadzoruje vnos fluora. To je pomembno, saj mu pripisujejo veliko slabih vplivov predvsem na kosti. Večja naj bi bila verjetnost osteoporoze, zlomov, bolečin v kosteh in sklepih, tudi poškodb živčevja in netipičnih glavobolov. Povezujejo pa ga tudi z vplivom na zmanjševanje intelektualnih sposobnosti, s pešanjem spomina, z večjo vodljivostjo. Ob tem pa tudi z vzroki nenadnih smrti pri dojenčkih, s težavami z imunostjo, z genetskimi poškodbami, s splavi, prezgodnjimi porodi pa tudi z razvojnimi motnjami. Nekateri viri omenjajo tudi povezave z različnimi karcinomi, predvsem s kostnim, z rakastimi spremembami na ledvicah, jetrih in na rodilih, motnjami v delovanju ščitnice itd. Ne nazadnje sem sodita tudi fluoroza, ki se kaže z zabarvanjem zob (bele ali rjave pike), in deformacija okostja (skeletna fluoroza). Še posebno skrb so vzbudili članki, ki so pisali, da fluor prehaja skozi možgansko ovojnico in povzroča resne možganske okvare.

Kako je s fluorom v Sloveniji
Slovenija sodi v tisto območje, kjer je vsebnost fluora v pitni vodi izjemno nizka (le 0,08–0,09 mg F/l vode, vrednosti pa so še manjše v vodovodnih omrežjih: 0,03–0,05 mg F/l vode). Koristna koncentracija flora v litru vode naj bi bila 1 mg F/l vode.

Zato nekateri strokovnjaki zagovarjajo fluoriranje vode, čeprav se v Sloveniji to še ni zgodilo, dogaja pa se v Ameriki. Vendar pa so bili tudi pri nas že različni poskusi, ki bi prebivalcem omogočili večjo dostopnost do fluora, seveda z namenom preventivnega delovanja. Doc. dr. Marjan Premik, dr. dent. med. pri Stomatološki sekciji Slovenskega zdravniškega društva, kjer je predsednik komisije za strokovne zadeve, je bil leta 1999 strokovni nosilec projekta »Uvedba fluorirane soli v Sloveniji«, ki ga ministrstvo za zdravje ni podprlo. Dr. Premik ta predlog utemeljuje z besedami: »Na različnih trgih Evrope lahko najdemo fluorirano sol. V vsakem primeru je uživanje fluoridirane soli na prostovoljni podlagi. V Evropi je kar nekaj držav, ki imajo še iz sredine oziroma konca prejšnjega stoletja svojo lastno zakonodajo glede dodajanja fluoridov jedilni soli (Švica 1955, Španija 1983, Francija1986, Nemčija 1991, Belgija 1992, Avstrija 1995, Češka 1997 in Slovaška 1999). Te države so uravnavale, kje in kako se uporabljajo jodirana sol, najnižja in najvišja raven fluridov in dovoljene fluridove substance (s kalijem in z natrijem) v soli, čistost soli, kriteriji čistosti dodanih substanc, napisi na prodajnih zavitkih ipd. V nekaterih državah gre za marginalno prodajo, tj. porabo fluridirane soli, medtem ko je v nekaterih drugih državah tržni delež fluoridirane soli precej visok (Švica 88 %, Nemčija 65 %). Pomembno je povedati, da se fluorirana jedilna sol ne uporablja, če pitna voda vsebuje več kot 0,5 mg fluoridov na liter vode. Izmerjene obremenitve naših otrok s fluoridi so v komaj zaznavnih količinah (100 in večkrat manj od dovoljene obremenitve).

Zdaj, ko je po dolgem postopku sprejeta tudi Uredba o dodajanju vitaminov in mineralov in nekaterih drugih snovi živilom, sprejeta Uredba EU-parlamenta in sveta, št. 1295/2006 (kjer je na listi A med minerali, ki se lahko dodajajo živilom, vključen tudi fluor ter na listi B, kjer sta med kemijskimi oblikami mineralov, ki jih je dovoljeno dodajati živilom, vključena tudi natrijev fluorid in kalijev fluorid), bi bilo po mojem mnenju prav, da na tej osnovi poživimo prizadevanja za uvedbo fluoridirane soli.«

Kaj svetuje asist. mag. Lucija Perharič, dr. med., ERT – European Registered Toxicologist), vodja oddelka za toksikologijo pri Inštitutu za varovanje zdravja RS, o uporabi fluoridov?

Znanstveni odbor za predmete splošne rabe pri Evropski komisiji, ki ga sestavlja 15 strokovnjakov z najvišjimi akademskimi nazivi s področja varnosti predmetov splošne rabe, toksikologije, medicine in stomatologije, je v svojem poročilu Opinion on the safety of flurine componds in oral hygiene products for children under the age of 6 years sklenil naslednje:

»Zobne kreme, ki vsebujejo 0,15 % (1.500 ppm) fluorida, so učinkovite pri preprečevanju zobne gnilobe v vseh starostnih skupinah. Pri vsebnosti fluorida pod 1.000 ppm vpliv na zaviranje zobne gnilobe ni bil dokazan. Pri vnosu fluoridov 1.000–1.500 ppm ni bojazni, da bi se pojavili škodljivi učinki fluora na organizem.« »Pri visokih rednih vnosih fluora se lahko pojavi fluoroza, tj. poškodbe zob in kosti zaradi čezmernega vnosa fluora, ki so značilne za nekatere dele Kitajske in Indije, kjer so velike količine fluora prisotne v zemeljski skorji in posledično v pitni vodi ter v krajevnih živilih. Fluoroza se pojavi pri rednem dolgotrajnem vnosu nad 250 mikrogramov fluora na kg telesne mase dnevno. To pomeni, da bi moral leto star otrok, ki tehta 10 kg, pojesti dnevno skoraj 2 g zobne paste, ki vsebuje 1.500 ppm fluora, da bi dosegel škodljivo raven. Po ocenah strokovnjakov znaša vnos fluora iz zobne paste pri leto starem otroku v deželah Evropske unije približno 0,14 miligrama, medtem ko znaša vnos fluora iz drugih virov približno 0,75 miligrama dnevno. Vsota obeh vnosov je 0,90 mg, kar dopušča varnostni faktor reda velikosti 2.000. Toksikološko tveganje za zdravje ljudi velja po navadi za nesprejemljivo, če je varnostni faktor manjši od 100.

Natrijev fluorid se za preprečevanje zobne gnilobe uporablja v priporočenih količinah skladno z mednarodno usklajenim strokovnim mnenjem Svetovne zdravstvene organizacije. Ker je fluor kemikalija z ozkim terapevtskim oknom, je pomembno, da se uporabljajo le predpisani odmerki, da se ne bi zgodile prekoračitev priporočenih odmerkov in posledično škodljive posledic na zdravje.«

Kakšno je vaše osebno mnenje? Kako naj ravnajo porabniki glede na nasprotujoče si informacije o fluoridih?

»Moje osebno mnenje temelji na Paracelsusovem načelu: »Dosis facit venenum. Alle Dinge sind Gift und nichts ist ohne Gift. Allein die Dosis macht dass ein Ding kein Gift ist. (Vse stvari so strup in nič ni brez strupa. Le od količine je odvisno, ali bo neka stvar strupena ali ne). Iz tega sledi, da naj se porabniki držijo navodil za uporabo in naj ne prekoračijo priporočenih odmerkov. Informacije o koristih in škodljivih posledicah naj pridobivajo iz preverjenih strokovnih virov.«

Ali bi bilo mogoče (ker se o tem veliko bere in govori) spremeniti navodila o uporabi fluoridov?

»Redno sledimo navodilom in smernicam zanesljivih mednarodnih strokovnih skupin, ki jih oblikujejo izkušeni strokovnjaki na podlagi lastnih izkušenj in poročil v strokovni literaturi z recenzijo. Veliko informacij na internetu je nepreverjenih in so pogosto zavajajoče. Skladno z že omenjenim strokovnim mnenjem za zdaj nimamo utemeljenega razloga, da bi svoje stališče spreminjali. V vsakem primeru pa bi se najprej posvetovali še s strokovnjaki s stomatološke klinike.«

Mnenje mag. Tomaža Rotarja, dr. dent. med.
»Svojim otrokom ne dodajam fluora! Navodila o uporabi fluora v preventivne namene so se nekoliko spremenila že v zadnjih desetih letih. Nekoč so fluorove tabletke predpisovali nosečnicam, a je bilo v raziskavah ugotovljeno, da fluor niti ne prehaja posteljice in zato na plod nima terapevtskega učinka. Ker ugodno vpliva na sklenino, ki pridobi na trdnosti, pa so fluorove preparate dodajali doječim materam in majhnim otrokom. Vendar je vprašanje, ki se zastavlja, naslednje: Kako fluor pripeljati do zoba, ko vemo, da posteljice ne prehaja, v zadnjem času je vse več govoric o njegovi toksičnosti, najtežje pa količine nadzorujemo prav pri majhnih otrocih? Torej, kje sta tista meja in postopek, ki bi bila sprejemljiva? Sam uporabljam način, ki ima osnovo v znanstvenih študijah. Te so potrdile, da je pri zdravem človeku, ki redno in temeljito skrbi za ustno higieno, dovolj le uporaba fluorirane zobne paste. S tem in z naravnimi vnosi fluora iz okolja dobi zadostno količino, ki dosega terapevtski učinek, zato še dodatno zdravljenje s tabletkami ni potrebno. Če je sklenina slaba, pa priporočam topikalni nanos, ko nadzorovano, neposredno in kratkotrajno nanašamo fluor na vsak zob posebej.