Čeprav v očeh držav članic EU Slovenija velja za velikega poznavalca Balkana, kar tudi sami radi poudarjamo, se sprašuje, ali res tako dobro poznamo to regijo. Po njegovem mnenju je ne. V Sloveniji je res nekaj posameznikov in seveda veliko gospodarstvenikov, ki imajo veliko znanja in izkušenj s tem delom sveta, sistemskega preučevanja regije pa ni oziroma ga je zelo malo.

Gospod Mrak, če parafraziramo besede predsednika vlade, v kakšni kondiciji je Slovenija? Minister za razvoj je pred kratkim zatrdil, da je vlada uresničila 80 odstotkov načrtovanih reform.

Obstoječa koalicija je mandat za vodenje države na gospodarskem področju dobila na osnovi programa, ki naj bi pomenil bistveno spremembo dotedanjega vladanja LDS. Šlo je za program, ki je bil v svoji osnovi gospodarsko močno liberalen, njegova izvedba pa je bila bistveno manj liberalna. Človek ima občutek, da je koalicija sedla na vlak gospodarskega liberalizma, za katerega ni točno vedela, kam pelje. Ko pa je to videla, je z vlaka izstopila ali pa je vsaj močno pritisnila na zavoro.

Še leta 2005 ste bili član odbora za reforme, ki je bdel nad strategijo razvoja Slovenije.

Res je. Vključil sem se v delo odbora, ker sem podobno kot danes tudi takrat menil, da so resne strukturne spremembe v slovenskem gospodarstvu nujne. Konkretno sem bil član dveh delovnih skupin, ene za reformo odhodkovne strani javnih financ in druge za privatizacijo premoženja. Glede odhodkovne strani javnih financ sem vladi predlagal bolj ambiciozno zastavljene cilje, kot je bilo zapisano v koalicijski pogodbi. Žal me kolegi v odboru za reforme v tem niso podprli, kar je bil tudi razlog, da je bilo naše sodelovanje na tem področju prekinjeno.

Kaj natančneje ste predlagali?

Moj predlog je bil, da bi se moral delež javnofinančnih odhodkov v bruto domačem proizvodu v obdobju mandata vlade zmanjšati za tri odstotne točke.

Minister za finance trdi, da je vlada zmanjšala delež izdatkov v bruto domačem proizvodu za dve odstotni točki.

Formalno je vlada s programom reform res dosegla ta cilj, a v okoliščinah, ko je bila dejanska gospodarska rast bistveno višja od tiste, na osnovi katere je bil pisan program reform. Če načrtuješ zmanjšanje javne porabe za dve odstotni točki pri denimo triodstotni rasti bruto domačega proizvoda, je to bistveno bolj ambiciozno, kot če ta isti cilj načrtuješ pri bistveno višji gospodarski rasti. In Slovenija je v preteklih letih imela rast, ki je bila bistveno višja od tiste, ki smo jo predvidevali v letih 2004 in 2005.

V odboru ste se ukvarjali tudi z javno-zasebnim partnerstvom (JZP). Zakaj vlada išče zasebnega partnerja za vlaganja v železnice, če pa je že pred tremi leti sprostila proračunski denar za infrastrukturne naložbe?

Vlada je v tem mandatu financiranje nekaterih velikih infrastrukturnih objektov, zlasti avtocest, v celoti prenesla na zadolževanje. S tem je sicer sprostila določena proračunska sredstva, vendar pa je ta namenila financiranju svojih drugih prioritet. Tudi če bi sproščena sredstva namenila financiranju železnic, jih še vedno ne bi bilo dovolj za pokritje potrebnih naložb, zato je interes vlade za javno-zasebno partnerstvo (JZP) pri vlaganju v železnice logičen.

Nacionalna razvojna resolucija stroške projekta ocenjuje na devet milijonov evrov…

Finančni vidik predlaganih projektov v resoluciji je popolnoma nedodelan. Skupna vrednost 35 projektov, ki naj bi bili končani do leta 2023, je ocenjena na okoli 25 milijard evrov. Od tega naj bi kar 15 milijard evrov financirali iz naslova JZP. To jasno kaže na to, da tisti, ki je dokument pisal, ni vedel, kateri projekti so sploh primerni za financiranje na tak način. Tipičen primer je nuklearka, ki je tehnološko preprosto preveč tvegan projekt, da bi se bil zasebni sektor pripravljen vključiti vanj po načelu JZP. JZP je primeren za gradnjo avtocest, železnic, komunalne infrastrukture, šol, bolnic, domov za ostarele, študentskih domov... Ni pa to sinonim za polnjenje lukenj v finančni konstrukciji projekta.

Bi lahko z JZP financirali izvedbo elektronskega cestninjenja?

Verjetno lahko. Osnovni pogoj za uspešno izveden projekt javno-zasebnega partnerstva je profesionalen in discipliniran partner v javnem sektorju. Pred leti je bil denimo govor o tem, da bi avtocestni odsek Ljubljana-Obrežje gradili po načelu javno-zasebnega partnerstva. Med drugim to ni bilo mogoče zaradi povsem preprostega razloga, da v tistem trenutku sploh še nismo vedeli, kako bo celotna trasa ceste potekala. Kako boš dal v koncesijo gradnjo ceste, če ne veš niti, kje bo potekala? Ali bo šla okoli Trebnjega po levi ali desni strani, pri čemer je razlika v ceni med obema variantama zaradi razlike v terenu ogromna. Poleg tega mora imeti javni sektor svoje izračune ekonomije projekta, sicer se ne more kompetentno pogovarjati s potencialnim koncesionarjem. In ne nazadnje, resorni ministri ponavadi nimajo prevelikega interesa za javno-zasebno partnerstvo.

Zakaj ne?

Dokler lahko resorni minister svoje prioritetne projekte financira na klasičen način, to je s proračunskimi sredstvi in zadolževanjem, je logično, da ne bo imel resničnega interesa za javno-zasebno partnerstvo. Namesto napornih pogajanj z zasebnikom, ki se lahko končajo tudi neuspešno, je pri klasičnem financiranju zanj zgodba v veliki meri uspešno zaključena v trenutku, ko dobi proračunska sredstva oziroma jamstvo za najetje kredita.

Če se vrneva k makroekonomiji. Si vlada, ki si pripisuje zasluge za gospodarsko rast, lahko pripiše tudi krivdo za inflacijo?

Tako kot je nekorektno, da si vlada pripisuje vse zasluge za visoko gospodarsko rast v zadnjih letih, saj je bila ta v znatnem delu omogočena z gospodarsko konjukturo v svetu, ji tudi ni mogoče pripisovati celotne krivde za naraščanje inflacije, s katero se soočamo v zadnjem letu. Dejstvo je, da so znaten del inflacije povzročili dejavniki, kot so rast cen energentov in hrane, na katere vlada nima neposrednega vpliva. To pa seveda ne pomeni, da nima nikakršnih vzvodov za soočanje z nastalo situacijo.

Kateri pa so tisti domači vzvodi, ki jih vlada še ima?

Še lani zgodaj jeseni nas je vlada prepričevala, da so za inflacijo v Sloveniji krivi izključno zunanji razlogi. Kasneje je priznala, da obstajajo tudi domači razlogi, in to predvsem v obliki pretirane koncentracije trgovine oziroma pomanjkanja konkurence v tem sektorju. Zdaj se vse bolj kaže, da pritiski na povečanje cen hrane v državah zahodne Evrope niso bistveno manjši kot v Sloveniji, le da do njih prihaja z večjim zamikom.

Zakaj?

Ena od razlag pravi, da so pogodbe med našimi trgovci in proizvajalci bolj kratkoročne kot v tujini, kar naj bi pomenilo, da je do pritiska k povišanju cen hrane pri nas prišlo prej kot v nekaterih drugih državah. Ključni domači vzvod, ki ga v pogojih vključenosti v monetarno unijo država še ima na makroekonomskem področju, je fiskalna politika. Po mojem mnenju bi ta politika, čeprav sama ni bila razlog za rast inflacije pri nas, lahko prispevala več k njenemu omejevanju. Dejstvo, da smo lani imeli proračunski presežek, je brez dvoma dobro. Vendar pa bi v obstoječih pogojih visoke gospodarske rasti in izrazito ugodne situacije na prihodkovni strani proračuna ta presežek moral biti višji.

Ali se rast izvoza zmanjšuje zaradi slabše konkurenčnosti naših izvoznikov ali padca gospodarske rasti v državah, ki so najpomembnejši slovenski izvozni trgi?

Poleg povišane inflacije se v številnih državah, tudi pri nas, soočamo še z enim problemom, to je poslabševanje tekočega dela plačilne bilance. Razlogov za to je več. Prvi je poslabšanje pogojev menjave, saj se uvozne cene, zlasti nafta in hrana, povečujejo hitreje kot naše izvozne cene. Drugi razlog je, da se v naši plačilni bilanci povečujejo neto odhodki iz naslova tako imenovanih produkcijskih faktorjev. Gre za povečevanje odlivov iz naslova plačevanja obresti za posojila, ki so jih v preteklosti najemali subjekti iz Slovenije, še zlasti banke. Tretji razlog pa je slabo črpanje sredstev iz proračuna EU. Finančni tokovi med državo in proračunom EU so namreč del tekočega dela plačilne bilance države. In še četrti razlog. Gre za našo cenovno konkurenčnost, za katero kaže, da se v zadnjem letu poslabšuje v primerjavi z nekaterimi partnerji v EU.

Ali torej ne upoštevamo priporočil evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve Joaquina Almunie, predvsem o vzdržni plačni politiki?

Evropska komisija je bila v zadnjem letu oziroma dveh dokaj prizanesljiva do tveganj, s katerimi se sooča slovenska fiskalna politika. Kot dolgoročno tveganje je vedno poudarjala problem staranja prebivalstva, zelo medlo pa je opozarjala na potencialna srednjeročna tveganja, kot bi ga za Slovenijo na primer lahko predstavljalo hitro zmanjšanje gospodarske rasti v državah EU. Znano je namreč, da javnofinančni prihodki na zmanjšanje gospodarske rasti reagirajo zelo hitro, kar pa ne drži za odhodke.

V Sloveniji prav tako potrebujemo bolj resno analizo o javnofinančnih tveganjih, ki so povezana s črpanjem sredstev iz proračuna EU. V prvi polovici leta smo pridobili za vsega 142 milijonov evrov teh sredstev, čeprav rebalans državnega proračuna predvideva priliv v višini kar 783 milijonov evrov. To, da smo v pol leta dejansko počrpali manj kot 20 odstotkov vseh predvidenih sredstev, nedvomno kaže, da imamo resne težave na tem področju, res pa je, da je dinamika črpanja v drugi polovici leta vedno višja.

So ministrstva morda pretiravala pri načrtovanju črpanja?

Verjetno, primerjave med načrtom in dejanskim črpanjem že kažejo na to. Tudi lani je bil razkorak med načrtovanim in dejanskim črpanjem dokaj velik, vendar tega nisem izpostavljal kot problem, saj je bilo to prvo leto nove finančne perspektive, ko so se programski dokumenti šele sprejemali. Letos vsega tega ni, črpanje pa še vedno ne gre. Očitno prihaja do problemov na relaciji med resornimi ministri in ministrstvom za finance pri potrjevanju dokumentacije, ki jo je treba poslati v Bruselj. Ker tudi trenutno dinamika pošiljanja zahtevkov za izplačila v Bruselj ni ravno velika, tudi prihodnji mesec ali dva ni pričakovati bistvenega povečanja prilivov iz naslova kohezijske politike...

Kaj je vzrok?

Zagotovo velika fluktuacija ljudi, ki na posameznih ministrstvih delajo na področju potrjevanja izdatkov, ki naj bi bili upravičeni do financiranja iz proračuna EU. Ti morajo namreč čim hitreje potrjevati izdatke, kar seveda povečuje možnosti napak, še zlasti, ker so ti ljudje pogosto začetniki brez ali z zelo malo prakse. Poleg tega imajo zaposleni na teh področjih pogosto zanimive zaposlitvene alternative v zasebnem sektorju.

Ste opazili, da minister Žagar pri predstavljanju podatkov o uspešnosti črpanja navaja zneske, ki so jih porabniki dobili iz državnega proračuna? Torej še preden v Bruslju ugodijo zahtevkom ministrstva za finance.

Tega ne vem, dejstvo pa je, da iz vlade dobivamo zelo različne informacije o črpanju sredstev EU. Minister Žagar nas prepričuje, da je vse v redu in da smo skoraj najboljši na tem področju, suhe številke o črpanju evropskih sredstev, ki jih objavlja ministrstvo za finance, pa nam govorijo neko popolnoma drugačno zgodbo.

Je sedanja finančna perspektiva ključna za naš razvoj glede na to, da po letu 2013 ne bomo več upravičeni do tolikšnih sredstev?

S stališča sredstev EU brez dvoma. Nekje okoli leta 2013 bo Slovenija verjetno že blizu povprečja razvitosti EU, to pa seveda pomeni, da bomo izgubili dostop do znatnega dela kohezijskih sredstev, ki so namenjena temu, da manj razvite države članice hitreje dosežejo povprečno stopnjo razvitosti EU.

Kakšna je danes makroekonomska slika Slovenije, če jo primerjate z obdobjem izpred štirih let?

Makroekonomsko delovanje sedanje vlade je prvi dve leti determiniralo vstopanje države v evroobmočje, za kar je dobila zelo solidno popotnico prejšnje vlade. Ko se danes govori o zaslugah za uvedbo evra, se mi zdi nekorektno, da si te zasluge prisvaja izključno ta vlada. Za uspešno uvedbo evra ima svoje nesporne zasluge tudi prejšnja vlada in pa seveda centralna banka.

Če si dovoliva malo cinizma, pa je nagrado za prevzem evra od vladajoče koalicije "dobil" nekdanji guverner Mitja Gaspari, ki mu parlament dva meseca po njegovem prevzemu ni podaljšal mandata.

To je sicer vaš zaključek, se pa z njim strinjam.

Vam je danes žal, ker lani spomladi niste sprejeli ponujene kandidature za guvernerja?

Že takrat sem dejal, da bi morda o prevzemu funkcije razmislil, če ozračje, ki je takrat spremljalo proces imenovanja guvernerja, ne bi bilo tako spolitizirano. Tudi danes bi storil enako.

Zakaj ste novembra 2005 izstopili iz vladne pogajalske skupine za pogajanja o novi finančni perspektivi?

Vrniti se moramo v junij leta 2005, ko so začasno propadla pogajanja o finančni perspektivi EU za obdobje 2007-2013. Kmalu zatem je parlament, po sestanku predsednika vlade z opozicijo, sprejel zakon o regionalnem razvoju, v katerem je bila vladi prepuščena odločitev, da se o številu tako imenovanih regij odloča sama, v kontekstu nadaljevanja teh pogajanj. Vlada, ki je že pred sprejemom zakona zagovarjala delitev Slovenije na dve regiji, je to takoj po njegovi uveljavitvi na korespondenčni seji novembra 2005 tudi potrdila. Na tiskovni konferenci je minister Žagar dejal, da je bila odločitev o dveh regijah sprejeta zaradi pogajanj o evropskem proračunu. Ker je bila s stališča pogajanj takšna odločitev po mojem mnenju nepotrebna in celo škodljiva in potem ko sem sam tri leta sodeloval v pogajanjih izključno kot strokovnjak, mi ni preostalo drugega, kot da odstopim.

Kako je vaš odstop takrat vplival na zaključek pogajanj?

Da je bila odločitev s stališča pogajanj nepotrebna, je hitro pokazal čas. Pogajanja so bila namreč končana že decembra istega leta, seveda s Slovenijo kot eno regijo. Sprejeta odločitev o delitvi države na dve regiji preprosto ni imela nobenega vpliva na pogajanja, tudi če bi se ta končala pozneje, kot so se. Čeprav je vlada trdila, da z dvema milijonoma prebivalcev in v skladu z regulativo iz leta 2003 regija ne sme imeti imela manj kot 800.000 ljudi, ima danska Severna Jutlandija kot samostojna regija 200.000 prebivalcev manj.

Če se vrnemo k financam, kdo bi moral biti lastnik slovenskih bank? Se je z vidika svetovne finančne krize pokazalo smiselno, da je NLB v večinski državni lasti?

Z obema bankama, ki sta danes v pretežni državni lasti, imamo zmedo. Obstaja namreč precej več nejasnosti v zvezi z njunim lastništvom in upravljanjem, kot bi si bilo želeti za njuno dobro poslovanje. Poglejmo najprej NLB. Zanimivo je na primer, da je EBRD, katere lastnik je tudi Republika Slovenija, svoj delež v NLB prodala, ob tem pa minister za finance kot predstavnik tega istega lastnika izraža presenečenje nad tem, komu ga je prodal. Ali pa, KBC se iz NLB umika že skoraj dve leti in to dolgo obdobje odhajanja se bo verjetno še nadaljevalo. Težko verjamem, da se bo KBC umaknil iz banke pred volitvami. Želel bo namreč videti, kaj se zgodilo po njih.

Takšne negotovosti v lastniški strukturi nedvomno ne koristijo normalnemu poslovanju banke tako pri realizaciji njene strategije v regiji kakor tudi pri zagotavljanju virov za financiranje. To slednje je še zlasti občutljivo v sedanji zapleteni situaciji na mednarodnih finančnih trgih.

Kakšna bo prihodnost NKBM?

Človek ima preprosto občutek, da NKBM nima resno izdelane strategije razvoja. Banka razlaga, da je njena priložnost razvoja v prodoru na Balkan, pri čemer so karte tam že v veliki meri razdeljene. Po mojem mnenju je za resnejši prodor v to regijo prepozno, poleg tega banka nima niti kadrovskih niti finančnih potencialov za realizacijo takšnih ciljev. Kot je videti v tem trenutku, se zdi NKBM vse bolj zrela za prodajo nekemu strateškemu lastniku ali pa za preobrazbo v večjo hranilnico.

Pri NLB se omenja, da bo namesto KBC v lastniško strukturo vstopil ameriški investicijski sklad. Ali je smiselna odločitev, da se v lastniško strukturo NLB namesto konservativnega lastnika spusti "kobilica", ki jo bodo zanimali le donosi?

Premalo poznam strategijo delovanja investicijskega sklada, o katerem je govor, da bi lahko stvari podrobneje ocenil. Dejstvo pa je, da bi tovrstna sprememba v lastništvu pomenila tudi določene spremembe v delovanju banke, ki ne bi bile nujno negativne, kot je implicitno razbrati iz vprašanja. Običajno je, da takšni skladi vstopajo v lastništva poslovnih subjektov za določeno obdobje in z jasno zastavljenim ciljem. Pogosto je cilj usmerjen predvsem v doseganje kapitalskega dobička in manj v vsakoletne donose.

Svetovna finančna kriza se delno že prenaša v slovenski prostor. Kako jo bomo občutili?

Glede neposrednih posledic, to je izgub bank, ni resnih problemov, saj naše banke v svojih portfeljih niso imele izvedenih finančnih instrumentov, ki so bili neposredni povod za izbruh krize. Bolj pomembne za Slovenijo so posredne posledice, ki se odražajo predvsem v obliki zmanjševanja gospodarske rasti. Do tega prihaja zaradi vrste razlogov, vključno z zmanjševanjem gospodarske rasti v naših glavnih gospodarskih partnerjih ter zaostrenimi pogoji kreditiranja še zlasti manjših gospodarskih subjektov in pa tistih, ki imajo slabšo boniteto. Banke imajo namreč težji dostop do finančnih virov iz tujine in posledično morajo biti bolj omejevalne tudi na svoji aktivni strani, torej pri kreditiranju.

Gospodarski bum v številnih državah in tudi v Sloveniji v lanskem in predlanskem letu je v pomembnem delu temeljil na zadolževanju bank in plasiranju teh posojil podjetniškemu sektorju in sektorju prebivalstva. Danes je preprosto na razpolago manj kreditnega potenciala bank kot pred letom ali dvema. Več problemov pri zagotavljanju svežih finančnih virov imajo banke, ki nimajo mame v tujini, med temi pa še zlasti manjše banke. Banke, ki so v Sloveniji hčerinske banke velikih tujih bank, imajo manj problemov z zagotavljanjem likvidnosti in nastala situacija jim nudi lepo priložnost za povečevanje tržnega deleža.

Finančna kriza je prvič v zgodovini resno prizadela tudi evropske banke.

Finančna kriza je evropske banke prizadela bistveno bolj kot ameriške. Če pogledamo izgube v evropskih bankah, so te v absolutnih zneskih večje kot izgube ameriških bank. Zanimivo je tudi to, da so se ameriške banke v zadnjem času uspele dokapitalizirati dosti bolj kot banke v Evropi.

Finančna kriza pa je tudi opozorila, da Evropa danes nima mehanizma, kako reševati problem morebitnega kolapsa ene od velikih mednarodnih bank in kdo bo v primeru resnih težav banke, ki ima sedež v eni državi, podružnice pa v številnih drugih državah, nosil stroške njenega reševanja. Kdo bo reševal težave, povezane s to banko v vsaki posamezni državi. Bo to prepuščeno vsaki posamezni držav, v katerih ima banka podružnice, ali pa bo stroške nosila država, kjer ima banka sedež?

Kaj v času kriz počne Mednarodni denarni sklad (IMF), ki ga ni moč opaziti?

Svet kot celota se je na različnih segmentih svojega delovanja znašel v nekakšnem vakuumu upravljanja. Na globalni gospodarski ravni je bil tipičen primer tega zadnji vrh G-8. Sestanki so bili razporejeni skozi tri dni, pri čemer so en dan, ko je bilo govora o o problemu hrane, na sestanku sodelovali še predstavniki Afrike, drugi dan, ko je bila v ospredju debata o energetiki in okolju, pa so bili k razgovorom povabljeni še predstavniki nekaterih večjih takoimenovanih "emerging economies", kot sta na primer Kitajska in Indija. To jasno kaže, da G-8, ki je bil pred 15 leti razmeroma učinkovit forum za reševanje globalnih problemov, danes ne opravlja svoje naloge. Podobno je stanje na področju globalnih financ. Pretirano bi bilo reči, da IMF in Svetovna banka danes nimata več nikakršne vloge, dejstvo pa je da je njuna vloga relativno zmanjšana, če že ne kar marginalizirana.

Ali sedanja kriza pomeni začetek konca dosedanje mednarodnofinančne ureditve sveta?

IMF, ki je bila osrednja institucija reševanja finančnih kriz v preteklih dvajsetih letih, v reševanju sedanje krize nima prav nobene vloge. Sklad se srečuje z vrsto problemov, najbolj pomemben med njimi pa je izgubljanje njegove verodostojnosti. Relativna teža držav, katerih vloga v svetovnem gospodarstvu se je v preteklem obdobju močno povečala, je v mehanizmu odločanja IMF močno podcenjena. Po drugi strani pa je vloga Evrope, katere relativna teža v svetu se je skozi desetletja zmanjšala, ostala bistveno prevelika.

Nelogično je, da ima Evropa v Mednarodnem denarnem skladu kar tretjino od vseh izvršnih direktorjev. V takšni situaciji ni presenetljivo, da so države, kot na primer Kitajska, Indija in Brazilija, nezadovoljne s svojo podrejeno vlogo v tej instituciji. V kolikor se sistem upravljanja v IMF - in podobno velja tudi za Svetovno banko - ne bo prilagodil novonastalim odnosom sil v svetu, potem se bo erozija verodostojnosti teh mednarodnih finančnih institucij pač še nadaljevala. S tem pa se bo še naprej zmanjševal tudi njihov globalni pomen.

V zadnjih dvajsetih letih so bile krize, na primer azijska ruska, mehiška, in argentinska omejene na ožje geografsko območje, zdaj pa je kriza globalna. Kakšne so lahko posledice, kdo bodo na koncu zmagovalci in kdo bodo poraženci?

Sedanja kriza se po številnih značilnostih razlikuje od kriz v prejšnjih desetletjih. Prejšnje krize so bile locirane v državah v razvoju, ta je udarila v gospodarski center sveta. Poleg tega so bile krize v preteklosti geografsko bolj osredotočene, sedanja pa je resnično globalna, tako da so se v njeno reševanje morale zelo aktivno vključiti tudi vse največje centralne banke. O posledicah je sedaj, ko kriza še poteka, težko govoriti.

Pred mesecem dni so v javnost prihajale ocene, da je najhujše že mimo, prav zadnji teden pa problemi obeh ameriških hipotekarnih velikanov kažejo na to, da se stvari še ne umirjajo. Kljub vsemu temu bi vendarle tvegal oceno, da bo finančna kriza relativno hitro obvladana, ter da dolgoročno mnogo večji strateški izziv za svet kot celoto predstavljata hrana in energija.

Medtem ko po analizah strokovnjakov obstajajo relativno jasno začrtane smeri za reševanje problema hrane, vključno s prevrednotenjem politik glede proizvodnje biodizla in bistveno spremenjeno kmetijsko politiko v Afriki, pa so tehnološke rešitve za komercialno učinkovito izkoriščanje obnovljivih virov energije ter povsem novih virov energije še v relativno zgodnji fazi raziskovanja.

Kaj pa EU? Kako komentirate dejstvo, da je inflacija v državah evroobmočja dvakrat višja od ciljne?

S tem, ko je guverner Evropske banke Jean-Claude Trichet pred časom javno povedal, da že obstajajo indikacije o sekundarnih vplivih inflacije oziroma o njenem vgrajevanju v plače, kar seveda velja tudi za Sloveniji, je postalo dokončno jasno, da gre za problem, ki je bistveno bolj nevaren in trdovraten, kot se je morda mislilo in upalo pred časom. V takšni situaciji in upoštevajoč dejstvo, da mora Evropska centralna banka slediti samo en cilj, to je cenovna stabilnost, je od nje težko pričakovati, da bo reagirala drugače, kot je, torej s povečanjem obrestne mere.

Vrednost evra proti dolarju je rekordna. Nas mora to skrbeti?

Evro je bil uveden leta 1999 in takrat je bil začetni tečaj 1,19 dolarja za evro. Pred njegovo uvedbo so številni ekonomisti, predvsem v Evropi, ocenjevali, da se bo evro krepil v odnosu na dolar. Dejanski trend je bil v prvih letih ravno obraten. Evro je slabil v odnosu do dolarja vse do septembrskega napada na ZDA leta 2001. Takrat je na nastalo stanje ameriška centralna banka odgovorila z drastičnim zniževanjem obrestnih mer, s čemer je sicer dala zagon svojemu gospodarstvu, zmanjšala pa je atraktivnost ameriških vrednostnih papirjev za tuje investitorje, ki prihajajo predvsem iz Azije. To je seveda povzročilo začetek dolgoročnega trenda zmanjševanja vrednosti dolarja kot odraz velikih primanjkljajev, ki jih imajo ZDA tako v javnih financah kot v tekočem delu plačilne bilance.

Kaj se bo s tečajem dolarja v odnosu na evro dogajalo v prihodnje, je težko napovedati. To ni odvisno samo od razvoja položaja v teh dveh polih svetovnega gospodarstva temveč tudi dogajanj v Aziji, zlasti na Japonskem in Kitajskem. Slednja je v zadnjih mesecih na povečevanje stopnje inflacije v državi odgovorila z znatno apreciacijo svoje valute, kar preko zmanjševanja plačilnobilančnih neravnotežij v svetu lahko tudi zmanjša pritisk na nadaljnjo krepitev evra.

Na kakšen način bi lahko ZDA zmanjšali svoj ogromen javni dolg? Menite, da bi bila skrbno načrtovana inflacija primeren ukrep?

Javni dolg ZDA znaša 9.000 milijard dolarjev. Če k temu prištejemo še implicitni dolg - za katerega je v zadnjih dneh jasno, da postaja eksplicitni -, hipotekarnih institucij Fannie Mae in Freddie Mac, ki imata v svojem portfelju za približno 5.000 milijard dolarjev garancij, potem se ta dolg že poveča na približno 14.000 milijard dolarjev. To pomeni, da je javni dolg ZDA približno enak njegovemu letnemu BDP in je v relativnem znesku primerljiv z javnim dolgom Italije in Belgije, ki sta edini državi evro območja z javnim dolgom na nivoju okoli 100 odstotkov njunega BDP.

Imajo pa seveda ZDA na razpolago več instrumentov za obvladovanje problema javnega dolga, vključno z dolarjem kot svojo lastno in sočasno največjo svetovno valuto. Prav to pa ZDA omogoča, da del svojih javnofinančnih problemov dejansko prenašajo na svet kot celoto.