Sedanja mednarodna finančna kriza je logična reakcija na privatizacijo vsega in na deregulacijo trgov. ... Ta kriza je dejansko posledica ideologije ekonomskega liberalizma, rezultat te prakse pa je neobvladljiv sistem kapitalizma. ... Toda kadarkoli si je ekonomski liberalizem priboril malo več prostora, je spravil tržni sistem v težave. Ker ga je pretirano dereguliral, ga je napravil za socialno nevzdržnega. Finančna anarhija je del te zgodbe, od koder izhajajo potem krize realnega gospodarstva. Nobenega dokaza ni, da bi lahko kot sistem obstajal dlje časa. (Bogomir Kovač, Sobotna priloga Dela, 19. julij 2008)

Za odgovor se najprej vrnimo h koreninam. K Adamu Smithu, ki je v knjigi Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov (1776), ki v duhu tedanjega časa temelji na naravnem pravu in osebnih svoboščinah, oblikoval konture ekonomskega liberalizma. Liberalizma, ki temelji na osebni svobodi, zasebni lastnini, trgu kot "nevidni roki" ter pravnem in institucionalnem okviru države kot "nočnega čuvaja", ki omogoča, da trg z vsemi subjekti lahko normalno deluje in da ne zapelje v monopole ali kartelne dogovore. Podobno je Milton Friedman v času najhujšega vzpona državnega komunizma na Vzhodu in vsesplošnega keynesianskega poseganja države v gospodarstvo na Zahodu leta 1962 izdal knjigo Capitalism and freedom, v kateri v Smithovi dediščini izpostavi tri temelje učinkovitega gospodarstva in demokracije: osebno svobodo, zasebno lastnino ter pravno državo, ki ščiti oboje pred zlorabami. Tako Smith kot Friedman torej poudarjata pravno državo in institucionalni okvir, brez katerih prosto tržno gospodarstvo ne more delovati, saj sicer konča v izkoriščanju monopolne moči na škodo tako blaginje potrošnikov kot učinkovitosti celotnega gospodarstva.

Kje v tem konceptu ekonomskega liberalizma je torej sistemska napaka, ki je po Kovačevem mnenju privedla do sedanje mednarodne finančne krize? Ne želim biti apologet liberalizma, toda težko najdem povezavo med liberalizmom in sedanjo finančno krizo. Ja, do krize je res prišlo na podlagi špekulativnega delovanja agentov na trgu, toda to je tudi vse, kar je povezano z liberalizmom. Izvirni greh za sedanjo finančno krizo je bodisi v - s sedanjega vidika - napačnih odločitvah ali opustitivi regulacije trga s strani ameriških državnih institucij. Prvič, nepremičninski balon se je v ZDA razvil v prvi vrsti zato, ker je ameriška FED ob septembru 2001 v želji ublažitve recesije bistveno preveč - na zgodovinsko najnižjo raven enega odstotka - znižala svojo referenčno obrestno mero. Poceni denar so ameriške kreditne institucije "z lopato" poceni delile tudi tistim prebivalcem, ki si zaradi svojih dohodkov in bonitete nikoli ne bi mogli privoščiti nakupa nepremičnin.

Povečano povpraševanje je pognalo cene nepremičnin v nebo. Ameriški nepremičninski trg je po 1. juniju 2003 močno zacvetel, saj so samo v zadnjih dveh letih ameriške banke izdale za več kot 3200 milijard dolarjev hipotekarnih kreditov, od tega okoli 20 odstotkov gospodinjstvom z nižjimi dohodki. Drugič, ameriška vlada vključno s FED je pozabila na regulacijo finančnega trga in dopustila ohlapno obravnavanje bonitetnih pravil s strani kreditnih institucij ter sekundarno "zavarovanje" teh slabih kreditov pri hedge skladih, ki so se v obdobju nepremičninskega booma močno razcveteli, mnoge ameriške in evropske banke pa so precej nekritično svoje naložbe namenile prav v te takrat visoko donosne sklade.

Toda po nekaj letih intenzivne rasti je FED z namenom ohlajanja konjunkture postopno zviševal referenčno obrestno mero, kar je močno povečalo višino anuitet. Hkrati se je odzval tudi nepremičninski trg, saj se je po enormni rasti cen v letih 2004 in 2005 (po več kot 10 odstotkov na leto) ponudba nepremičnin povečala kar za polovico. Ob višjih obrestnih merah ter povečani ponudbi nepremičnin se je trg nepremičnin predlani zlomil, saj predvsem gospodinjstva z nižjimi dohodki niso mogla več odplačevati kreditov. Z zlomom nepremičninskega trga se je predvidljivo zrušil tudi trg izvedenih finančnih derivativov, ki so temeljili na drugorazrednih hipotekarnih kreditih, in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo bankrot številnih hedge skladov zanihal stabilnost celotnega finančnega sistema.

In tretjič, obe hipotekarni inštituciji - Fannie in Freddie - nimata veliko opraviti s trgom, ampak z državo. Prvo je ustanovila ameriška država leta 1938 z namenom oživljanja nepremičninskega trga za socialne upravičence, drugo pa s podobnim namenom leta 1970. Obe sta bili ves čas deležni ugodne obravnave s strani državnega proračuna pri pridobivanju kapitala in kreditnih pogojih. Kar je bil podoben socialistični koncept, kot je danes načrt za njuno reševanje z izdajo državnih obveznic in kar bo čez desetletja spet izbruhnilo v neki drugi, dokaj podobni negativni zgodbi.

V tej finančni krizi trg torej ni iniciiral krize, ampak sta bila trg in globalizirana prepletenost svetovnih finančnih trgov zgolj medij, kjer so se napake države v polnosti razvile. Odpovedala je država, prvič z napakami v ekonomski politiki in neprimernim vmešavanjem v gospodarstvo, in drugič kot slab "nočni čuvaj". Kovač je tukaj torej povsem zgrešil poanto, podobno kot ko se s sklicevanjem na Galbraitha norčuje iz Friedmana, češ da je lahko "svoje teoretske koncepte sam preizkusil v praksi - in popolnoma pogorel".

Kovač seveda tudi tukaj govori povsem na pamet. Friedman je namreč avtor konceptov, kot so šolski voučerji, socialni transferji v obliki negativnega davka, enakomerna obdavčitev v obliki enotne davčne stopnje, fleksibilni devizni tečaji, pravila za monetarno ekspanzijo in izravnane proračune, prostovoljna vojska itd. Torej konceptov, ki so mnogim posameznikom omogočili enake možnosti glede šolanja ali pridobivanja socialnih transferjev, ter konceptov, ki so mnogim državam zagotovili stabilnost in gospodarsko rast. Ali obstaja v Sloveniji kak ekonomist, ki bi razvil kaj vsaj približno tako koristnega v svetovnem merilu?

Očitno je, da imamo v Sloveniji težave z razumevanjem liberalizma. Ne samo novinarji in ne samo neekonomisti, ampak zelo očitno tudi akademski ekonomisti in celo tisti, ki deklarativno pripadajo liberalni ekonomski struji. Vsi ti posamezniki javnemu mnenju vsiljujejo popolnoma sprevrženo sliko ekonomskega liberalizma. Slikajo ga kot neki povsem divji, kaotični splet špekulativnih interakcij med posamezniki na trgu. Toda trg še ni ekonomski liberalizem in kritiki liberalizma bi se lahko vsaj toliko potrudili, da bi prebrali Smitha, kjer (denimo na straneh 200-229) argumentira, zakaj trg potrebuje regulacijo in dober institucionalni okvir. Ali Friedmana, ki pravi, da sta pravna država in država kot regulator na trgu ključni za zagotavljanje ekonomske svobode.

Liberalizem pomeni svobodo posameznikov. Toda hkrati pomeni tudi odgovornost za lastna dejanja. Liberalizem pomeni tudi enake možnosti za vse. In to vključuje tudi osnovno socialno in zdravstveno varnost za vse. Torej vse tisto, kar mnoge evropske, predvsem skandinavske države že imajo. In tisto, za kar si prizadeva tudi Krugman v svoji zadnji knjigi The Conscience of a Liberal, da bi tudi ZDA omogočile vsem svojim državljanom in tako postale bolj liberalna država. Tudi relativno enakost in univerzalno zdravstveno zavarovanje, kar ob obilni promociji s strani liberalnih ekonomistov ponuja v svojem političnem programu tudi demokratski predsedniški kandidat Barack Obama.

No, če imate še vedno občutek, da je liberalizem škodljiv in da je propadel kot koncept tudi v Sloveniji, naj vam zastavim nekaj preprostih, konkretnih vprašanj. Kot test, da boste lahko presodili, koliko liberalizma ste v Sloveniji sploh deležni in ali pod liberalizmom nemara ne razumete nekaj povsem drugega.

Si predstavljate, da imate večno na oblasti SDS in Janeza Janšo in da ni nobene druge politične alternative, ker je ta oblast odpravila demokracijo ali ker vladna stranka uzurpira javno (državno) televizijo in večino tiskanih medijev in opoziciji ne omogoča enakopravnega pojavljanja v javnosti? Si predstavljate, da ima vladna stranka pod nadzorom vse gospodarstvo, ki ga upravljajo in vodijo edino in samo kadri, ki jih je izbral modri vodja te vladne stranke? Si predstavljate, da v imenu te vlade največjo banko v državi nadzira neki Peter Ješovnik, ki je banko doslej poznal le preko okenca v podružnici na Čopovi, največjo farmacevtsko družbo pa neki Gregor Gomišček, ki se na zdravila spozna le prek lekarniških nakupov, na ekonomijo pa le prek prebiranja poslovnih strani v dnevnem časopisju? Oba pa imata potrebno in zadostno kvalifikacijo, da sta člana ali simpatizerja glavne vladne stranke.

Se vam zdi, da bo kaj drugače, če Ješovnika zamenja moj kolega Bogomir Kovač, sicer simpatizer neke druge nekoč vladne stranke, Gomiščka pa neki drug XY, simpatizer najverjetnejše prihodnje glavne vladne stranke? Se vam zdi kaj drugače, če menedžerje in nadzornike podjetij namesto Gregorja Golobiča včeraj danes postavlja in odstavlja Janez Janša, jutri pa Borut Pahor? Se vam zdi kaj drugače, če javna televizija favorizira danes vladno SDS namesto nekdanje vladne LDS, jutri pa bo SD kot novo vodilno vladno stranko? Se vam zdi kaj drugače, če so tožilstvo, sodstvo in regulatorji trga pod prejšnjo vlado bolj ali manj gledali stran, pod sedanjo pa preganjajo samo oblasti neljube posameznike in podjetja in gledajo stran od prekrškov oblastnikov in tistih, ki so jim blizu?

No, če se vam zdi, da je z zgoraj naštetimi zadevami nekaj že v temelju hudo narobe, potem implicitno mislite, da je v tej naši državi premalo liberalizma. Ne, da je liberalizem mrtev, ker bi bil neučinkovit, ampak nasprotno - da je liberalizma premalo. Premalo prave demokracije, premalo učinkovite pravne države, premalo od države strogo ločenega - privatiziranega gospodarstva, premalo delujočih javnih inštitucij, ki bodo skrbele, da boste imeli na voljo dovolj konkurenčne izbire in dovolj pravnega varstva pred oškodovanji s strani podjetij, države ali posameznikov. Če bi bilo liberalizma več, bi bili vi osebno bistveno bolj varni in zadovoljni.

Zato ne nasedajte "napačnim mesijam", ki vam pridigajo, da je liberalizem mrtev. Gre zgolj za konzervativce, ki si prizadevajo za konzerviranje, ponovno oživitev neke prejšnje ureditve, tiste izpred štirih let, z enako dozo poseganja in kadrovanja vsemogočne države in z enako malo možnosti izbire. Kajti v tisti predmoderni, neliberalni ureditvi imajo občutek, da se bo spet našlo kakšno privilegirano mesto zanje. Saj tesno simpatizirajo s "pravo" bodočo vladno stranko. V pravi liberalni ureditvi pa bi se počutili precej manj gotove, saj je tam treba pokazati bistveno več kvalifikacij za dosego takšnih položajev, kot pa zgolj "biti blizu" neki vladni stranki.