Kratka obnova. V letih 1831–1833 je med Jernejem Kopitarjem in njegovimi privrženci na eni ter Matijo Čopom in Francetom Prešernom na drugi strani potekala burna debata o tem, s kakšno pisavo bi se morala zapisovati slovenščina. Šlo je za dva literarna tabora različnih nazorov, ki bi jih, prevedeno v današnje razmere, lahko poistovetili s privrženci oddaje Na zdravje in privrženci oddaje Aritmija. Tabora sta se ločevala tudi po pisavi, za katero sta menila, da je za slovenščino najprimernejša. Kopitar je hotel, da ima vsak glas svojo črko, čemur je ustregel njegov učenec Franc Metelko in se domislil metelčice, fonetične pisave z ogromno črk, ki je kombinirala latinico in cirilico. Izmislil si je posebne znake za lj, nj in šč, uvedel je ločevanje med ozkim in širokim o ter med ozkim, širokim in polglasniškim e. Prav tako je uvedel dva različna h-ja.

Pisava je bila komplicirana in temu sta se uprla France Prešern ter njegov prijatelj Matija Čop. Dosegla sta, da je bila metelčica prepovedana, nadomestila jo je gajica, pisava, ki jo je utemeljil Hrvat Ljudevit Gaj, pri čemer je povzel češki črkopis. Gajico uporabljamo še danes, zato v slovenskem črkopisu obstajajo črke š, č in ž. In o teh pravzaprav govorimo danes.

Ker so te črke slovenska posebnost, smo se v teh dneh, ko se končuje slovensko predsedovanje EU, namenili preveriti, v kolikšni meri se ta posebnost spoštuje oziroma uveljavlja v uradnih besedilih EU. Obisk uradne strani evropskega parlamenta je pokazal, da se na slovenski in češki strani te črke izpisujejo, sicer pa ne. Imena se pišejo napačno, na čelu z imenom predsednika vlade Janeza Janše. Kaj je temu vzrok oziroma ali je to sploh lahko problem?

Poslanka evropskega parlamenta Mojca Drčar Murko pravi, da si sama prizadeva za zapisovanje originalnih imen in da se raba sčasoma, ko se ljudje iz drugih jezikovnih skupin navadijo na izgovor, uravnovesi. »Problem pa je, da splet ne prenese teh črk,« dodaja. »Glede doslednosti zapisovanja originalnih imen pa še tole: po uveljavljenih pravopisnih pravilih v slovenščini ne pišemo strešic in drugih specifičnih znakov slovanskih jezikov (poljščine, češčine itd). In razlogi, ki so jezikoslovce vodili do tega sklepa, so najbrž kontradikcija za dosledno uveljavitev originalnega zapisa slovenskih imen v tujih okoljih.« Po njenih izkušnjah so se ljudje iz drugih jezikovnih skupin, s katerimi je v minulih letih tesneje sodelovala, dokaj hitro naučili pravilnega izgovora.

Slovensko ministrstvo za kulturo premore tudi poseben sektor za slovenski jezik, ki mu načeluje dr. Janez Dular. Brez dvoma pravi naslov za vprašanje o tem, v kolikšni meri bi si morala Slovenija prizadevati za uveljavitev svojih črkovnih posebnosti. Dr. Dular navaja, da se v Evropski uniji sicer govori o enakopravnosti uradnih jezikov držav članic, ne pa o medsebojnem prilagajanju njihovih pravopisov. Uradni jeziki so pri določanju svojih pravil avtonomni, pri določanju pravil o obravnavanju (zapisovanju, izgovarjavi, sklanjanju idr.) tujih lastnih imen pa upoštevajo svoje izročilo ter možnosti in potrebe svoje skupnosti.

»Ko pri sporočanju 'preklopimo' v drug jezik, sprejmemo tudi vsa pravila in načela tistega jezika. V slovenščini velja načelo, da skušamo pri tujih lastnih imenih upoštevati izvirni zapis, vendar to načelo popolnoma odpove pri imenih iz jezikov z nelatiničnimi pisavami (ruščina, arabščina idr.) pa tudi pri tistih iz latiničnih jezikov je precej posebnosti in izjem, deloma leksikonsko utrjenih (na primer zemljepisna imena tipa Pariz, Varšava, Bukarešta), deloma tehnično pogojenih (omejena zmogljivost nabora standardne tipkovnice ipd.). Zato Slovenski pravopis 2001 posebej obravnava tako imenovane tipografske zamenjave. Te največkrat pomenijo opuščanje tako imenovanih razločevalnih znamenj pri črkah ali pa nadomeščanje z dvočrkji, kot na primer dj za đ,« razlaga dr. Dular.

Po njegovem mnenju je treba pravico do takih zamenjav priznavati tudi drugim jezikom pri obravnavanju slovenskih imen. In dodaja: »Primere upoštevanja naših posebnih črk v tujejezičnih besedilih je treba razumeti kot izraz posebnega namena (na primer dokumentarnosti v strokovnih besedilih) ali poudarjene prijaznosti, ne pa kot pričakovani ali celo zahtevani standard. Zato ne mislim, da bi si morala Republika Slovenija prizadevati za uvrstitev posebnih črk naše abecede v tuje črkovne nabore.«

Jonas Žnidaršič zagovarja drugačno mnenje. Nekoliko manj znan podatek o tem slovenskem gledališkem in filmskem igralcu je, da se je pred leti domislil načina, kako omenjene črke spraviti v računalniški nabor črk. In Žnidaršič trdi: »Prav pred kratkim je Google objavil podatek, da je uporaba standarda Unicode prehitela vse druge načine izpisovanja tujih znakov na spletu. Unicode je računalniški standard, po katerem črke niso več razporejene v 'nabore', temveč ima vsak, še tako obskuren znak svojo numerično številko in ga zna izpisati vsak moderen računalnik ali spletni brkljalnik. Z drugimi besedami, s sodobno opremo je trivialno izpisati na ekran ali papir kakršenkoli znak. Izgovorov za nepravilen zapis imen tako ni več. Tujce je treba le vljudno opominjati in dobrohotno popravljati. Prav tako pa se moramo sami bolj potruditi s pravilnim zapisovanjem tujih imen.«

Podobno meni Marino Pavletič, sicer matematik, ki se s tem vprašanjem ukvarja ljubiteljsko na svoji spletni strani, kljub ljubiteljskosti pa navaja pomenljive primere. Tudi on meni, da ne gre več za tehnični problem, ampak samo še za vprašanje volje, kot zgleden primer, da lahko izpisovanje v originalih funkcionira, pa navaja Wikipedijo. In res. Če v Wikipedijin angleški brskalnik vpišete geslo »slovenian prime minister«, vam izvrže angleško stran, na kateri je priimek Janša izpisan v originalu. Če vpišete Slavoj, vam izpiše Žižek, torej originalno ime slovenskega filozofa, ki je prav tako znan prav po tem, da je izrazito občutljiv glede izpisovanja svojega priimka v originalu. Nedvomen dokaz, da je uveljavljanje originalnih zapisov možno.

Kljub temu pa ostaja tema delikatna. Slovenci pač nismo edini, ki premoremo posebne črke, oziroma še zdaleč nismo na prvem mestu po številu posebnih znakov. Zato se pri morebitnem vztrajanju pri originalnih zapisih nujno soočimo s problemom vzajemnosti. Lep primer je navedel eden naših sogovornikov: med možnimi odgovori na kviz vprašanje na neki slovenski televizijski postaji, kako se pravilno napiše priimek papeža Wojtyle, nobena od ponujenih rešitev ni bila pravilna. Črka l v pravilnem izpisu njegovega priimka ima namreč na sredini poševno črtico.