Slovenski Napoleon in njegova vloga pri izbrisu

Ali Žerdin v članku, objavljenem v Dnevnikovem Objektivu 17. maja 2008, poskuša prikazati Igorja Bavčarja kot utelešenje duha tranzicije, polnega nasprotij in kontradiktornih vlog, a vseeno kot izredno pozitiven lik, osebo z neprecenljivim simbolnim in ekonomskim kapitalom, nič manj kot, izrecno pravi v analogiji, Napoleona slovenske tranzicije. Predstavi ga kot osebnost z "veliko mero državljanskega poguma", saj je na primer leta 1988 uspel fotokopirati stenogram o načrtih JLA o zadušitvi slovenske civilne scene. Tega dokumenta se je kasneje oprijelo ime "noč dolgih nožev", piše Žerdin. Heglovsko branje je avtorja zaneslo dvakrat. Najprej v tem, da Bavčar mogoče zares uteleša duha tranzicije, v zadnji fazi kot "tajkun" - ta duh pa je konformizem. Kar je v nasprotju s heglovsko temo Napoleona, je nekakšen slavospev konformizmu - brez herojskih in emancipatornih razsežnosti, kar ustreza postmoderni restavraciji po meščanskih in socialističnih revolucijah 19. in 20. stoletja. Drugič in za nas pomembneje pa v tem, da je pozabil na nekatere protislovne vloge Igorja Bavčarja, ko je le nekaj let po izkazovanju državljanskega poguma postal glavni protagonist v "noči dolgih radirk" - tokrat ni več ničesar fotokopiral, ampak se je kot minister sam podpisal pod dokument, ki je zahteval, da je v "nadaljnjih postopkih (obravnave prebivalcev Slovenije, ki niso pridobili slovenskega državljanstva) potrebno odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno (...)" (Odprta vprašanja izvajanja zakona o tujcih, 4. junij 1992).

Govorimo torej o Bavčarjevi odgovornosti za izbris. Ta odvzem že pridobljenih pravic, ki je mnogim onemogočil (dostojno) preživetje v Sloveniji, je kasneje, leta 1999 in 2003, Ustavno sodišče spoznalo za kršenje ustavnih načel. V javnosti se je veliko razpravljalo o tem, ali so izbrisani sami krivi za svoj izbris, kakšne posledice so ljudje doživeli zaradi odvzema že pridobljenih pravic in kako bi se lahko to stanje pravne anomalije in človeških stisk popravilo. Zelo malo ali nič pa ni bilo rečeno o osebni odgovornosti "brisalcev", kot so, denimo, Igor Bavčar, Slavko Debelak in takratna predsednika vlade, najprej Lojze Peterle in kasneje Janez Drnovšek. Problem izbrisa ne bo rešen, ko bodo vsi izbrisani prebivalci pridobili nazaj svoj status in odvzete pravice od leta 1992 dalje, to je le prvi predpogoj, ampak ko se bo oblast javno opravičila za to nezakonito dejanje in ko bo ugotovljena/sankcionirana osebna odgovornost za to dejanje ter njegovo večletno izvajanje. Zato pozivamo javno tožilstvo, da sproži kazenski postopek proti odgovornim za izbris.

V uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) se oglašamo tudi zato, ker novinar med Bavčarjevimi biografskimi dosežki omenja njegovo urednikovanje pri naši reviji. Ob nedavni 20. obletnici ustanovitve Odbora za človekove pravice smo Bavčarju pred začetkom razprave javno vročili 228. tematsko številko ČKZ z naslovom "Zgodba nekega izbrisa". Izšla je pred nekaj meseci, da ne bi naša in njegova amnezija postali popolni.

Podpisani urednice in uredniki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo:

Barbara Beznec, dr. Tatjana Greif, dr. Marta Gregorčič, dr. Nikolai Jeffs, dr. Mitja Velikonja, Mirt Komel, dr. Andrej Kurnik, dr. Boris Vezjak, mag. Katarina Majerhold, dr. Jelka Zorn, Uršula Lipovec Čebron