Boemi in pioni

Oglas

Tako. Vsi tile pobje igrajo v prvi slovenski nogometni ligi, eni so "naši", drugi pa gastarbajterji. Postavi sem sestavil iz igralcev različnih slovenskih klubov, na položaje v povezavi s tradicionalnimi številkami na dresih. Verjetno sem se tudi zmotil, toda igrajo pa stoodstotno. Kdo so? Kaj so? Igrajo kdaj več kot pred 1000 ljudmi? Redko. Za koga se borijo? Zase? Za barve oboževanega kluba, ki jim na roko izplačuje premije?

Če fokusiram devetdeset odstotkov igralcev v prvi slovenski nogometni ligi, se kot oboževalec lucidnih diagonal lahko primem za glavo, dovolj je, da za pet minut naviziraš igrišče. Preden se obrne za sto osemdeset stopinj in potegne korak, dva, da bi stisnil predložek, preden premisli, ali naj kar udari v slepo ulico ali pa celo pogleda, kje je kakšen v njegovem dresu, mine čas krajšega telefonskega pogovora. Mogoče bi se celo podvizal, če bi mu telefoniral sam dalajlama. Zato o slovenskem nogometu v splošnem, če hočeš celo sociološkem kontekstu ne bom pisal. Ne bom trpinčil tipkovnice tako kot oni usnje, rad bi se posvetil posameznim endemom, ki nase vlečejo množice. Tudi mi smo jih imeli, toda danes jih ne vidim. Žal.

Nogometnih boemov je veliko, skoraj več kot literarnih, čeprav mislim, da je nogometni boem v temeljih svoje mentalne arhitekture bolj usekan in se mu racio drobi navzven, umetniku, reciva pisatelju, pa navznoter. Pravi nogometni boem je nujno slaven, če je pionides allias na klopi slovenskega prvoligaša, ne more biti boem. Življenjska krivulja nogometnega boema je približno takale: pride kot trinajstletnik iz težke province v spremstvu očeta v velik nogometni klub. Pri poznih šestnajstih dobi prvih dvajset minut v prvi postavi seniorske ekipe. Kmalu se v njej ustali in je pri devetnajstih ena glavnih zvezd ekipe in ponavadi golgeter ali kralj lucidne diagonale. Mediji ga obletavajo kot tečne muhe in takrat se začne počasi lomiti. Šole ponavadi ne konča nobene. Ko se že malo bolj nalomi, začne dobivati prve rdeče kartone zaradi gole objestnosti, denar pa mu polzi med prsti kakor žagovina skozi režo v ocean.

Kocka, pije, kadi in počne neumnosti, kot so pljuvanje sodnika, tepežkanje soigralcev in poniževanje trenerja. Pri triindvajsetih igra v manjšem klubu in je samo še večni talent. Vlak odpelje v neznano smer… Izjeme, kot so George Best ali Eric Cantona, so izredno redke. Tudi sam poznam enega takega boema, ki pa je navkljub vsemu za eks jugoslovanske razmere naredil veliko kariero. O njem sva z Mitjo Čandrom napisala scenarij, Jasna Hribernik pa je za Televizijo Slovenija posnela dokumentarni film. Ime mu je Milko Djurovski. Milko je v Crveno zvezdo prišel iz majhne makedonske vasi v spremstvu očeta. Bil je čudežni deček in splošni ljubimec Delij, kakor se je o njem izrazila kustosinja muzeja Crvene zvezde na beograjski Marakani. Oba veva, kaj se je zgodilo z njim: Partizan, Groningen, Maribor, Rogoza…

Danes je Milko polovični Slovenec, saj je poročen s Slovenko. Njegova legendarna izjava o osebnem občutku za gol gre nekako takole: "Žoga leti v kazenski prostor, kjer jo čaka moj brat Boško. 'Nekdo' mi šepeta, da jo bo zgrešil, zato samo podstavim nogo in žoga je v mreži." Skoraj Pipo Inzaghi. Ampak Milko Djurovski je pravi nogometni boem, zato je velik. Zabijal je pred sto tisoč ljudmi in to večkrat. Pozdravljen Milko in poklon tvoji endemiji!

Imaš ti, Meho, v zalogi kakega boema? Kako gledaš na to? Je tudi Zaho zate boem, čeprav je igral skupaj z Gaizko Mendieto in v finalu lige prvakov zastreljal penale? Veš, jaz sem strašen oboževalec Mendiete. Včasih spim v njegovem dresu. In da ne bi bil dejansko propagandist mraka slovenskega nogometa, še eno lepo: moj dobri in dolgoletni znanec, s katerim sva pred dvajsetimi leti v Dugi uvali raznašala pakete z rogljiči, ko je še hodil z mojo sestrično Nušo in ko je še igral za Slovan, Slave iz Štepanjskega naselja, je spet osvojil naslov prvaka z Domžalami. Slave je krasen in senzibilen in inteligenten človek. Take slovenski nogomet potrebuje. Slaviša, čestitam, komaj čakam, da te spet srečam!

Aja, še nekaj, Meho, ali je res, da Aleksandar Džikić hujša? Naredi mi uslugo in ga pokliči; če je to res, gremo na dietno kokakolo, ko bo imel čas.

Lepo se imej, Borut.

P.S.: Zadnjič sem v Sportskih novostih bral intervju s športnim direktorjem potapljajoče se barke iz Splita Ivico Šurjakom z naslovom Klariću ne dam da me gazi! V tem intervjuju razpreda, da Hajduk "nema niti za lopte". Da je nekje v Hercegovini našel dilerja z adidasovimi žogami. Da jih je trideset nabavil za 18.000 kun in da žoge še do danes niso plačane. Oba najbrž veva, kako je s tem legendarnim klubom. Ne vem, ali naj se razjočem ali naj si zasmodim cigareto.