Leta 1968 so po ulicah hodile strukture - se bo to še kdaj zgodilo?

Odgovor Jacquesa Lacana je bil, da se je leta 1968 zgodilo ravno to: strukture dejansko so sestopile na ulice. Na zunaj vidni eksplozivni dogodki so bili v bistvu posledica strukturnega neravnovesja - prehoda iz ene vrste gospostva v drugo, z Lacanovimi pojmi bi rekli iz diskurza gospodarja v diskurz univerze.

Obstajajo dobri razlogi za tak skeptičen pogled. Kot sta Luc Boltanski in Eve Chiapello ugotovila v svojem delu The New Spirit of Capitalism, se je od 70. let naprej postopno pojavila nova oblika kapitalizma: kapitalizem je opustil hierarhično fordistično strukturo produkcijskega procesa in razvil mrežno organizacijsko obliko, ki je temeljila na delojemalčevi pobudi in avtonomiji na delovnem mestu. Namesto hierarhično centralizirane verige ukazovanja smo dobili mrežo z množico sodelujočih, ki organizirajo delo v obliki ekip in projektov, ki mislijo na zadovoljstvo potrošnika in na javno blaginjo, skrbijo za okolje itd. Na tak način je kapitalizem zlorabil skrajno levičarsko retoriko o samoupravljanju delavcev in jo iz protikapitalističnega obrnil v kapitalistično geslo: socializem je bil opuščen kot nekaj konservativnega, hierarhičnega, birokratskega, medtem ko naj bi bila prava revolucija tista na področju digitalnega kapitalizma...

Protikapitalistični protesti v 60. letih so standardno kritiko družbeno-gospodarskega izkoriščanja dopolnili s temami iz kulturne kritike: odtujevanje vsakodnevnega življenja, komodifikacija potrošništva, neavtentičnost množične družbe, v kateri "nosimo maske" in smo žrtve seksualnega in drugačnega zatiranja, itd. Novi duh kapitalizma je zmagoslavno prevzel to protihierarhično retoriko iz leta 1968, ob tem pa je sebe predstavil kot uspešen protietatistični libertarni upor proti zatiralskim družbenim organizacijam korporativnega kapitalizma in "dejansko obstoječega" socializma - ta novi libertarni duh so utelesili sproščeni in "skulirani" kapitalisti, kakršni so Bill Gates in ustanovitelja "Ben $amp; Jerry's" sladoleda.

Zapovedani seksualni užitek

Od seksualne osvoboditve iz 60. let je preživel le strpni hedonizem, ki ga je mogoče z lahkoto vključiti v vladajočo ideologijo: danes seksualni užitek ni le dovoljen, je tudi zapovedan - posamezniki se čutijo krive, če niso zmožni uživati. Navduševanje nad radikalnimi oblikami uživanja (s pomočjo seksualnih eksperimentov in mamil ali drugih sredstev za doseganje transa) se je pojavilo v točno določenem političnem trenutku: ko je "duh '68" izčrpal svoje politične potenciale. V tem kritičnem trenutku (sredi 70. let) je bila edina opcija, ki je preostala, neposredno, brutalno prodiranje proti Realnemu, ki je prevzelo tri glavne oblike: iskanje skrajnih oblik seksualnega užitka, obrat proti Realnemu notranjega izkustva (vzhodnjaški misticizem) in, končno, levičarski politični terorizem (RAF v Nemčiji, Rdeče brigade v Italiji in podobno). Argument levičarskega političnega terorja je bil, da v epohi, v kateri so množice popolnoma potopljene v kapitalistično ideološko spanje, standardna kritika ideologije ne deluje več, tako da lahko samo še surovo Realno direktnega nasilja - l'action directe - prebudi množice. Kar so vse tri oblike imele skupnega, je umik iz konkretnega družbeno-političnega angažmaja v neposreden stik z Realnim.

Posledice tega umika čutimo še danes. Ko so upori v francoskih predmestjih jeseni 2005 prinesli s seboj tisoče zažganih avtomobilov in velik izbruh javnega nasilja, je bila najbolj presenetljiva popolna odsotnost vsakršne pozitivne utopične perspektive med protestniki: če je bil maj '68 upor z utopično vizijo, je bil upor 2005 zgolj izbruh brez sklicevanja na vizijo. Če ima pogosto slišana banalnost, da živimo v postideološkem obdobju, kakršenkoli smisel, ga ima tu. Med protestniki v pariških predmestjih ni bilo slišati nobenih posebnih zahtev. Vztrajali so samo pri pripoznanju, temelječem na nejasnem, neartikuliranem resentimentu. Dejstvo, da v gorečih pariških predmestjih ni bilo nikakršnega programa, je tako samo po sebi dejstvo, ki ga je treba interpretirati. Veliko nam pove o naši zadregi: kakšen je to svet, v katerem živimo, ki sebe povzdiguje kot družbo izbire, toda v katerem je edina opcija, ki je na razpolago ob vsiljenem demokratičnem konsenzu, eksplozija (samo)destruktivnega nasilja?

Iščete gospodarja? Dobili ga boste!

Spomnimo se, kako je Lacan izzval študentske protestnike: "Kot revolucionarji ste histeriki, ki zahtevate novega gospodarja. Dobili ga boste." In dobili smo ga - v preobleki postmodernega, "permisivnega" gospodarja, katerega gospostvo je toliko večje, kolikor manj je vidno. Medtem ko ta prehod nedvomno spremljajo pozitivne spremembe - dovolj je, da omenimo nove svoboščine in dostop žensk do visokih položajev in oblasti -, je treba vendarle vztrajati pri težavnem vprašanju: ali je bil prehod iz enega v drugi "duh kapitalizma" res vse, kar se je zgodilo med dogodki '68, in je bilo vse tisto pijano navduševanje nad svobodo le sredstvo za zamenjavo ene oblike gospostva z drugo? Veliko znamenj kaže, da zadeve niso tako preproste. Medtem ko si je leto '68 vladajoča ideologija izjemno učinkovito prisvojila kot eksplozijo seksualne svobode in protihierarhične ustvarjalnosti, je Nicolas Sarkozy med svojo volilno kampanjo leta 2007 rekel, da svojo veliko nalogo vidi v tem, da Francija končno preboli leto '68. Tako obstaja "njihov" in "naš" maj '68 - "naša" temeljna ideja majskih demonstracij, tj. povezava med študentskimi protesti in delavskimi stavkami, je v današnjem ideološkem spominu pozabljena…

Če pogledamo na našo zadrego z očmi leta '68, se moramo spomniti prave dediščine leta '68: bistvo leta '68 je bilo zavračanje liberalno-kapitalističnega sistema, "ne" njegovi totalnosti. Lahko se je smejati Fukuyamovemu konceptu konca zgodovine, toda danes je večina ljudi fukujamovcev: liberalno-demokratični kapitalizem je sprejet kot končno najdena formula najboljše možne družbe in vse, kar lahko storimo, je, da jo naredimo nekoliko bolj pravično, strpno itd. Marcu Cicali, italijanskemu novinarju, se je na primer nedavno zgodilo tole: ko je v nekem članku uporabil besedo "kapitalizem", ga je urednik vprašal, ali je uporaba tega izraza res tako nujna - ali ga ne bi mogel zamenjati s sinonimom, kot je na primer "ekonomija"? Obstaja še kakšen boljši dokaz za zmagoslavje kapitalizma kot skoraj popolno izginotje samega izraza v zadnjih dveh ali treh desetletjih? Tako smo spet pri danes edinem pravem vprašanju: ali pristajamo na to naturalizacijo kapitalizma ali pa današnji globalni kapitalizem vsebuje dovolj velika protislovja, da bodo onemogočila njegovo reprodukcijo v nedogled?

Imamo (vsaj) štiri takšna protislovja: vse bližja grožnja ekološke katastrofe; neprimernost zasebne lastnine za tako imenovano "intelektualno lastnino"; družbeno-etične implikacije novega znanstveno-tehnološkega razvoja (še posebej v biogenetiki) in nenazadnje nove oblike apartheida, novi zidovi in nova barakarska naselja. 11. septembra sta bila zadeta dvojčka v New Yorku, dvanajst let prej, 9. novembra 1989, pa je padel berlinski zid. 9. november je naznanil "vesela 90. leta", sanje Francisa Fukuyame o "koncu zgodovine", verovanje, da je liberalna demokracija v bistvu zmagala, da je konec iskanja, da nas za naslednjim vogalom čaka prihod globalne, liberalne svetovne skupnosti, da so ovire k temu skrajno hollywoodskemu srečnemu koncu zgolj empirične in kontingentne (lokalni otočki odpora, kjer voditelji še niso dojeli, da je njihov čas minil). V nasprotju z vsem tem je 11. september glavni simbol konca Clintonovih srečnih 90. let, simbol prihajajočega obdobja, v katerem povsod nastajajo novi zidovi, med Izraelom in Zahodnih bregom, okoli Evropske unije, na ameriško-mehiški meji.

Prva tri protislovja zadevajo področja, ki jih Michael Hardt in Toni Negri imenujeta "commons" (skupno), substanca naše družbene biti, ki si jo delimo in katere privatizacija je nasilje, kateremu bi se bilo treba po potrebi upreti z nasilnimi sredstvi. Tako obstaja skupno zunanje narave, ki ga ogroža onesnaževanje in izkoriščanje (od nafte do gozda in samega naravnega okolja), skupno notranje narave (biogenetična dediščina človeštva) in skupno kulture, neposredno podružbljene oblike "kognitivnega" kapitala, predvsem jezik, ki je naše sredstvo komunikacije, vzgoje in izobraževanja, a tudi skupna infrastruktura javnega transporta, elektrike, pošte. Če bi Billu Gatesu dovolili imeti monopol, potem bi bili v absurdni situaciji, v kateri bi zasebnik dobesedno imel v lasti programski zapis naše osnovne komunikacijske mreže. Tisto, česar se postopno zavedamo, so destruktivni potenciali, vse do samouničenja človeštva, ki se bodo sprostili, če bomo dovolili, da bo kapitalistična logika "ograjevanja" teh skupnih šla svojo pot. Nicholas Stern je imel prav, ko je krizo podnebnih razmer označil "za največji tržni polom v človeški zgodovini". Kishan Khoday, eden izmed vodij ekip pri Združenih narodih, je nedavno zapisal: "Čedalje bolj je prisoten duh globalnega okoljevarstvenega državljanstva, želja, da se podnebne spremembe razumejo kot zadeva, ki je skrb vsega človeštva;" pri tem moramo kot ključne izpostaviti izraze "globalno državljanstvo" in "skrb vsega človeštva". Ali ni ta potreba po ustanovitvi globalne politične organizacije in po angažmaju, ki bi nevtraliziral in prav usmeril tržne mehanizme, pravzaprav nadomestek za pravo komunistično perspektivo? Nanašanje na "skupno" tako opravičuje oživitev pojma komunizem: omogoča nam, da čedalje večje "ograjevanje" skupnega prepoznamo kot proces proletarizacije tistih, ki so potemtakem izključeni iz svoje lastne substance.

Kar zares opravičuje koncept komunizma, pa je vendarle predvsem nasprotje med Vključenimi in Izključenimi. V različnih oblikah barakarskih naselij po vsem svetu smo priče hitro naraščajočemu prebivalstvu, zunaj državnega nadzora, ki živi v pogojih napol zunaj zakona in krvavo potrebuje vsaj minimalne oblike samoorganiziranja. Čeprav je prebivalstvo barakarskih naselij sestavljeno iz marginaliziranih delavcev, odvečnih državnih uslužbencev in nekdanjih kmetov, ti niso zgolj odvečen presežek: na številne načine so del globalnega gospodarstva, mnogi izmed njih delajo kot neprijavljeni mezdni delavci ali samostojni podjetniki, pri tem pa nimajo ustreznega zdravstvenega in socialnega zavarovanja. (Glavni vir njihovega porasta je vključitev držav tretjega sveta v globalno gospodarstvo z uvozom poceni hrane iz najbogatejših držav, s čimer se uničuje lokalno kmetijstvo.) To so pravi "simptomi" gesel, kot so "razvoj", "modernizacija" in "svetovni trg": nikakor ne nesrečno naključje, temveč nujni produkt notranje logike globalnega kapitalizma. Kdor živi v favelah Ria de Janeira ali Šanghaja, ni bistveno drugačen od nekoga, ki živi v pariškem predmestju ali čikaških getih. Če je bila glavna naloga emancipatorne politike 19. stoletja zlomiti monopol buržoaznih liberalcev s politizacijo delavskega razreda in če je bila naloga 20. stoletja politično prebuditi velikansko podeželsko prebivalstvo Azije in Afrike, je glavna naloga 21. stoletja politizirati - organizirati in disciplinirati - "destrukturirane množice" iz barakarskih naselij.

Bill Gates kot največji humanitarec

Če zanemarimo ta problem Izključenih, potem vsa druga protislovja izgubijo svojo subverzivno ostrino. Okoljevarstveni problemi postanejo problem vzdržnega razvoja, problem intelektualne lastnine zapleten pravni izziv, biogenetska dilema pa etično vprašanje. Korporacije, kot sta Whole Foods in Starbucks, še naprej uživajo naklonjenost liberalcev, čeprav sta obe omenjeni družbi vpleteni v protisindikalno dejavnost. Njihov trik je v tem, da prodajajo izdelke s progresivnim spinom: pri njih lahko kupimo kavo, ki je narejena iz zrn, kupljenih za višjo ceno, kot je običajna tržna cena, vozimo hibridna vozila, kupujemo od podjetij, ki svojim strankam ponujajo različne ugodnosti (glede na kriterije, ki si jih je korporacija postavila sama), itd. Skratka, brez protislovja med Vključenimi in Izključenimi se lahko zelo hitro znajdemo v družbi ljudi, za katere je Bill Gates največji humanitarec, ki se bori proti revščini in boleznim, Rupert Murdoch pa največji okoljevarstvenik, ki prek svojega medijskega imperija mobilizira milijone ljudi.

V nasprotju s klasično podobo proletarcev, ki "nimajo kaj izgubiti, razen svojih okovov", smo vsi v nevarnosti, da izgubimo vse: obstaja grožnja, da bomo reducirani na abstraktni kartezijanski prazni subjekt, prikrajšani za vso svojo substancialno vsebino, oropani simbolične substance, da bodo z našo genetsko bazo manipulirali, mi pa bomo vegetirali v okolju, neznosnem za življenje. Ta trojna grožnja naši celotni biti nas vse dela potencialne proletarce in edini način, da preprečimo, da bi to res postali, je, da delujemo preventivno.

Pravo dediščino leta '68 najbolje izraža formula "Soyons realistes, demandons l'impossible" (Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!). Resnična utopija je vera, da se sedanji globalni sistem lahko reproducira v nedogled, in edini način, da smo resnično realisti, je, da se oprimemo tistega, kar se v koordinatah tega sistema ne more kazati drugače kot nemogoče.