Visokega državnega uradnika, ki bi tako suvereno, tekoče, hitro in hkrati dovolj razumljivo iz rokava stresal nasvete, Slovenija še ni imela. Košir sicer po poklicu ni pravnik, leta 1969 - tedaj se začenja tudi njegova carinska kariera -  je diplomiral na ljubljanski ekonomski fakulteti. Hkrati pa se zdi, da ni carinskega predpisa, ki ga ne bi znal drdraje obnoviti in pojasniti.

Pred tednom dni je Franc Košir, ki je vso kariero delal kot carinik, dobil naslednika, Rajka Skubica, diplomiranega inženirja elektrotehnike, člana nadzornega odbora jeseniške občine, sicer tudi predsednika jeseniškega občinskega odbora Nove Slovenije. Primopredaje še nista opravila, ker so novega direktorja najprej pričakale stavka carinikov in mednarodne obveznosti. Košir - na carini je opravljal bolj ali manj vse funkcije, le na mejnih prehodih ni nikdar stal - je sicer uradno že v penziji, saj je ministra za finance že februarja obvestil, da odhaja. A ena službena pot iz Mavčič, kjer živi od rojstva, do Ljubljane, ki se bo končala s primopredajo poslov, ga še čaka.

Rekorder

Leta 1942 rojeni Franc Košir je rekorder. Vodenje slovenske carinske uprave je prevzel 25. junija 1991, ob razglasitvi samostojnosti, pred tem pa je tri leta vodil ljubljansko carinarnico. Koalicije, vlade in finančni ministri so se menjavali, Košir pa je ostajal. Zadnjih 16 let je veljalo, da gre za visokega državnega uradnika, ki lahko sodeluje z vsemi ministri. V slovenski državni administraciji ne bomo srečali direktorja pomembnega sektorja, ki bi se obdržal toliko časa.

Za primerjavo - davkarijo, institucijo, ki tako kot carina zbira proračunski denar, je med letoma 1991 in 2007 vodilo pol ducata direktorjev. Torej je povprečni mandat direktorja največje proračunske zbiralnice trajal dobri dve leti in pol. Košir pravi, da se je na funkciji obdržal zato, ker je v ospredje postavljal stroko. "Pri tem ni nobene skrivnosti. Nisem se naslanjal na nobeno politično opcijo."

Ob tem velja dodati, da si je Košir precej simpatij v slovenski ekonomski in siceršnji eliti nabral že v osemdesetih letih. Ker jugoslovanski predpisi niso bili ravno vzor jasnosti, jih je Košir kot prvi mož ljubljanske carinarnice interpretiral na način, ki je slovenskemu gospodarstvu olajševal poslovanje. "Predpisi se dajo tolmačiti na različne načine. Možna so tudi nerestriktivna tolmačenja. Ko je šlo v času Jugoslavije za uvoz opreme za gospodarstvo, cerkve, samostane ali za Klinični center, smo poiskali najbolj ugodno tolmačenje."

Sicer pa Franc Košir ni politično brezbarven. Leta 2006 je kandidiral na lokalnih volitvah - tako kot njegov naslednik Skubic. Skubic se je kot kandidat NSi potegoval za položaj v jeseniškem občinskem svetu, Košir pa za župana Kranja. Ob kandidaturi je Koširja podpirala LDS. Vendar pravi, da ni nastopal kot strankarski kandidat, pač pa kot neodvisni kandidat s podporo stranke. "Za samostojno kandidaturo enostavno nisem imel denarja," pravi in dodaja, da bi sprejel tudi ponudbo kakšne druge stranke. Koširjeva županska kandidatura ni bila najbolj uspešna. V prvem krogu je zbral dobrih 12 odstotkov glasov, s tem dosežkom pa se je uvrstil na tretje mesto. V svet mestne občine Kranj pa se tudi ni uvrstil, ker je bil na kandidatni listi LDS postavljen na zadnje mesto.

Tajno orožje

Za vojsko, policijo in davkarijo je carina četrta največja mašinerija v državni upravi. Večina ministrstev ima manj uslužbencev kot carina. Na dan, ko je šel Košir v pokoj, je pri carini službovalo 1779 ljudi.

Tri dni po objavi novice, da je vlada postavila novega direktorja carinske uprave, so cariniki začeli stavko. Je stavka carinikov kakor koli povezana z njegovo upokojitvijo? "Nikakor ne!" zagotavlja Košir. Dodaja pa, da je ministra Bajuka in Viranta pravočasno obvestil, da se carina sooča s kadrovsko stisko. "Carina je zadnja tri leta zmanjševala število zaposlenih. Če govorim v odstotkih: letno se je število zniževalo za odstotek in pol," pravi. In dodaja, da se je količina opravljenega dela v tem obdobju občutno povečala. Reorganizacije poslovanja se je carina lotila z znanstveno natančnostjo. Za vsak carinski postopek so predvideli, koliko časa naj bi trajal.

Interpretacija, da se je Franc Košir na položaju tako dolgo obdržal zaradi strokovne podkovanosti, je verjetna, ni pa edina možna. Košir je nedvomno človek, za katerega tudi tisti, ki bi ga radi spodnesli, domnevajo, da veliko ve. Leta 1990 in 1991, ko je Slovenija morala poskrbeti, da najavljeno suverenost obrani - če bo potrebno, tudi z orožjem -, so le zelo redki posamezniki poznali podrobnosti. Košir nedvomno sodi med te redke posameznike. Zapornice, ki so omogočale transporte, je namreč ob policiji dvigovala in spuščala tudi carinska služba. "Poslušajte, ali je kdo mislil, da se bomo borili s fračami?" pravi. Ko pa beseda nanese na podrobnosti, je Franc Košir tudi danes redkobeseden. Recimo: ali drži legenda, da je eden od pomembnejših orožarskih transportov v Slovenijo prišel v smetarskih kamionih. "S podatki res ne bi operiral," pravi in dodaja, da pogosto sliši predloge, naj za potrebe zgodovinopisja vendarle zapiše tudi podrobnosti. In dodaja, da se še ni odločil, ali se bo lotil pisanja. Tudi leta 1994, po odkritju velike količine orožja v carinskem skladišču mariborskega letališča, Franc Košir ni bil gostobeseden. Parlamentarnim preiskovalcem je povedal, da so na carini sprožili ustrezne disciplinske postopke, resnejših kršitev pa niso odkrili. Dejstvo pa je, da se zaradi velike količine ilegalnega orožja, ki je bilo shranjeno v carinskem skladišču, vprašanje Koširjeve "objektivne odgovornosti" ni nikoli zastavljalo.

Kakor koli že, Košir sodi med tiste osebnosti, ki so pripravile ključne tehnične detajle osamosvojitve. Prav vprašanje, kam se bo stekal denar, pobran na carini, je bilo leta 1991 eno od usodnih vprašanj. Pri osamosvojitvi namreč ni šlo zgolj za novo zastavo in nove potne liste, pač pa za zelo konkretna materialna vprašanja, zlasti za carine. Spomladi 1991 v samem vrhu vladne administracije podrobnosti niso bile povsem usklajene. Tedanji in sedanji zunanji minister dr. Rupel v knjigi Skrivnost države navaja, da je predsednika zvezne vlade Markovića izjemno jezilo, ker je Slovenija že spomladi 1991 začela zadrževati carinske dajatve. Potem je podpredsednik slovenske vlade v Beogradu podpisal izjavo, da bo Slovenija carine vendarle plačevala v zvezni proračun. Ljubljana pa je sklenila, da se tega dogovora ne bo držala. Za Koširja, ki je carinike, tedaj še uslužbence federacije, vzel v slovensko službo, pa je minister Rupel zapisal, da so ga imeli za "zanesljivega človeka".

Kako Košir na ravnanje carine iz slavnih osamosvojitvenih dni gleda danes? "To, da smo spomladi 1991 zadrževali carinske dajatve, morda ni bilo zakonito. Vendar je bila odločitev pravilna." Če vemo, da je slovenska carina leta 2006 pobrala 1,6 milijarde evrov dajatev, je bolj jasno, kako pomembno je bilo vprašanje, na kakšen način carinsko službo postaviti v okvire nove države. Vojne se začenjajo že zaradi manjših zneskov. Za dosežke, povezane z osamosvojitvijo, je Košir leta 1997 iz rok predsednika Kučana prejel srebrni časni znak svobode.