Lani smo za dan žena dobile rož'ce, letos pa knjiž'ce

Marjana Blasutto in Sabina Gros Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro. Da bo šla firma v likvidacijo, smo prvič izvedele šele pred dvema mesecema. (Foto: Matej Povše)

V besedah Marjane Blasutto, prodajalke srednjih let iz tovarniške trgovine Gorenjskih oblačil, se prepletajo ponos, žalost in jeza. Po prazniku dela bo namreč prejela odpoved, tovarno, v katero je tri desetletja hodila na delo, pa bodo lastniki poslali v likvidacijo.

Na zunaj ni videti znamenj, da bodo Gorenjska oblačila čez nekaj tednov odšla v zgodovino. Pred vhodom plapolajo le tovarniške zastave; črne - kot simbolični zadnji klic zaposlenih na pomoč v premnogih propadlih podjetjih - ne visijo z najvišjih oken. Delavke ne stojijo na parkirišču, ampak za šivalnimi in drugimi stroji. Plače so še vedno redne, dobavitelji ne grozijo s prekinitvijo poslov. V proizvodni hali je celo še vedno prepovedano fotografiranje - kot simbolni poskus izbrisa spomina na tovarno, ki letos praznuje šesto desetletje obstoja.

"A zakaj ne štrajkamo? Saj nič več ne bi pomagalo. Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro. Da bo šla firma v likvidacijo, smo prvič izvedele šele pred dvema mesecema. Lani smo za dan žena dobile rož'ce, letos pa knjiž'ce," pove gospa Marjana. Pogled ji uide na drugo stran trgovine. "Gospa, kar v miru se razglejte. Vam lahko kaj pomagam? Ste že kaj izbrala?" V trgovini ni najti prostega obešalnika, police so polne.

Zgodba Gorenjskih oblačil je zgodba slovenske tekstilne in oblačilne industrije, za zdaj največje žrtve globalizacije. Razlog za njeno usihanje je že ponarodel: slovenske delavke so v primerjavi z vzhodnoevropskimi, kaj šele kitajskimi ali pakistanskimi, predrage. "Cena ure dela v Sloveniji je okoli 8,5 evra, torej za približno 3,5 evra več kot v drugih novih članicah EU. Z enostavnimi dodelavnimi posli se tako v slovenski tekstilni industriji ne da več preživeti. Preživela bodo le inovativna podjetja, ki bodo ustvarjala izdelke z visoko dodano vrednostjo," opozarja Jože Smole, predsednik Združenja za tekstilno, oblačilno in usnjarskopredelovalno industrijo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Slovenija bo z likvidacijo Gorenjskih oblačil izgubila predzadnje podjetje, ki je izdelovalo konfekcijska oblačila. Zadnja je Mura, ki se bo nad vodo v naslednjih letih poskušala obdržati s precejšnjim zmanjšanjem števila zaposlenih. Konec minulega leta jih je bilo 4143.

Skupno število zaposlenih v proizvodnji tekstilij in oblačil se je od leta 1995 do vstopa v EU zmanjšalo za polovico. Vsako koledarsko leto obe panogi končata z desetino zaposlenih manj. Delež panoge po številu zaposlenih v predelovalni dejavnosti je v desetih letih padel s 16 na 9 odstotkov. "Vse to smo že pred leti videli v razvitih državah. Lani v tem času smo ugotavljali, da je v Uniji vsak dan 27 podjetij in 450 zaposlenih manj v panogi; ob tem, da denimo državljani novih članic EU vsako leto kupijo za deset odstotkov več izdelkov. Velika verjetnost je, da bodo kitajski izvozniki v naslednjih letih zavzeli več kot polovični tržni delež v EU. Pri tem jim bo v pomoč tudi prenehanje veljavnega sporazuma o uvoznih kvotah in s tem povezana nadaljnja liberalizacija trgov EU po letu 2007," meni Smole, ki nerad govori o kitajskem cunamiju med tekstilci, ker stečaji "prihajajo v več valovih". "Lani smo imeli v vsej panogi le dva, predlani pa skupaj s prisilnimi poravnavami kar 20," navaja Smole.

Utemeljitev, da je slovenska delavka predraga, zveni skoraj cinično ob podatku, da približno tretjina od 98 zaposlenih v Gorenjskih oblačilih prejema minimalno zajamčeno plačo. Se da z osemdesetimi nekdanjimi tisočaki v žepu sploh preživeti mesec dni? "Zelo težko. Ves denar gre za osnovne stvari. Z našo plačo si ne moremo privoščiti oblek, ki jih šivamo. V vsem mesecu ne zaslužim niti za plašč. Trinajsto plačo smo nazadnje dobili pod prejšnjim vodstvom. Nekatere si pomagajo s šivanjem doma, a to je zelo težko, če imaš dva šoloobvezna otroka," odgovori Sabina Gros, ki dela v proizvodnji. "Sem si večkrat rekla, da se za tako malo denarja ne splača delati, a zdaj vidim, da smo imele vsaj delo, če že drugega ne."

Služenje kruha v Gorenjskih oblačilih je trdo opravilo. "Od začetka lanskega julija do konca letošnjega marca smo bile proste le eno soboto. Enajst mesecev zapored smo vsak dan delale po devet ur, od šestih zjutraj do treh popoldne. Ob sredah se ponavadi dela do šestih, sedmih zvečer, ker robo pošljemo v Nemčijo. Mesečno pa nam plačajo le dvajset ur nadur. Vsako leto nas je vedno manj, delamo pa vedno več," pripoveduje Sabina.

Tu ni filozofije

Zakaj se torej zapira tovarna, v kateri dela ne zmanjka? Direktor in manjši solastnik Gorenjskih oblačil Izidor Bajec pred vrati pisarne s prstom pokaže proti tajnici, ki ima na sebi jakno, šivano v njegovem podjetju. "Zadnjič sem vašo novinarsko kolegico vprašal, katero od oblačil, ki jih nosi, je bilo narejeno v Sloveniji. Odgovorila je, da nobeno. No, vidite, tu se skriva ključ propada domače tekstilne industrije," je začel razlago.

"Tu ni filozofije. Za podjetje, ki že več let v tekstilni in konfekcijski proizvodni dejavnosti ustvarja izgubo v višini 700.000 evrov, ni rešitve. Serijske proizvodnje lastne kolekcije ni več niti v Labodu, Elkroju, Kroju in drugod, ker že vsi proizvajajo na Slovaškem, Poljskem, Romuniji, Makedoniji itd. Vsa našteta podjetja pa imajo lastni razvoj kolekcije brez proizvodnje in trgovsko mrežo. Dodatni udarec za podjetje sta bili še odpoved nemških partnerjev in zelena zima, zaradi katere so se plašči in jakne slabo prodajali," je ocenil Bajec. Dodal je, da so se lastniki za likvidacijo in ne za prisilno poravnavo odločili, ker podjetje ni zadolženo in redno plačuje svoje obveznosti.

Ravno nasprotno pa Marjana Blasutto meni, da "nihče zgoraj ni pokazal prevelikega interesa, da bi firma preživela". "Tekstil je težka panoga, v kateri moraš paziti na stroške in biti iznajdljiv. Smo eno redkih podjetij, ki se je specializiralo za šivanje oblačil za močnejše ženske srednjih let. Zakaj tega nismo znali izkoristiti?" se sprašuje. Nekaj delavk, ki so medtem vstopile v trgovino, pa ji brez besed prikimava.

Njeno razmišljanje je v ekonomski teoriji, ki obstoj tekstilne industrije v razvitih državah pogojuje le z visoko stopnjo specializacije in prožnim iskanjem tržnih niš, povsem pravilno. Število ljudi z nadpovprečno telesno težo se v zahodnem svetu povečuje. "Zadnjič je na Katarini neka gostja jamrala, kako za ljudi močnejše postave ni trgovin z oblačili, nas pa zapirajo."

Kljub temu, pravijo ekonomisti, sami izdelki še zdaleč niso dovolj; podjetje mora v zavesti potrošnikov ustvariti "cool" blagovno znamko. V tem so domača podjetja iz tekstilne panoge najšibkejša. Jože Smole kot enega izmed zgledov, kako preživeti, izpostavlja Predilnico Litija, ki se je usmerila v nove trge, tehnični tekstil in povezovanje z evropskimi kupci, ki proizvajajo specialne tkanine in pletenine.

Deset mater samohranilk

Na drugi strani so Gorenjska oblačila lastni blagovni znamki za ožje in polnejše postave (Analino in Evelino) že prodala novomeškemu Labodu. Ta bo kolekcijo po vsej verjetnosti razvijal doma, šival pa v drugih državah. "Očitno se bo njim to splačalo, ne vem pa, zakaj se nam ni," ugotavlja Marjana. Bi bilo bolje, če bi podjetje imelo lastnika, ki bi o panogi vedel več od primorskega finančnega sklada in ene od borznoposredniških družb? "Mogoče bi bilo res pametneje, če bi nas pred nekaj leti prodali Svilanitu, ki mu gre kar dobro. Če bi zaposleni kot večinski lastniki družbe pred desetimi leti najeli direktorja, ki bi zmanjšal režijo, izboljšal notranjo organizacijo in poiskal trge, bi bilo danes drugače," meni sogovornica.

Predstavniki večjih sindikatov so v minulih letih za propadanje podjetij v tekstilni in oblačilni panogi znali okriviti tudi menedžerje, ki da so predolgo odlašali s prestrukturiranjem. Njihov ugled sta najbolj načela nekdanja direktorja sevniške Jutranjke in lendavskega Koncept Optimuma. Prvi je bil že pred časom obsojen na večmesečno zaporno kazen, ker je nakazano državno pomoč domnevno prenesel na dve drugi podjetji, z enim izmed njiju pa nato sklenil pogodbo o posojilu. Drugi pa je po stečaju podjetja konec leta 2005 dolgoval 112 šiviljam za dobrih 27 milijonov nekdanjih tolarjev plač; ob tem, da je še leto dni prej tarnal, da mora delavke zaradi pomanjkanja zanimanja iskati na Madžarskem.

Za zdaj kaže, da jo bodo odpuščene delavke v Gorenjskih oblačilih v tem pogledu vendarle bolje odnesle. Direktor zatrjuje, da so lastniki za odpravnine zaposlenim že rezervirali pol milijona evrov. "Najpozneje junija bodo delavke na zavodu za zaposlovanju."

"V povprečju smo stare med 40 in 45 let, večina jih tu dela vse življenje. Deset je mater samohranilk, nekaj jih ima tudi mlade družine," pove Sabina Gros.

Spol, starost in izobrazba večino delavk razvrščajo med tako imenovane težje zaposljive osebe, ki jim grozi, da bodo na borzi dela tudi več let. Kam, razen v pokoj, odhajajo slovenske šivilje? Na zavodu so leta 2004 (podatkov ne beležijo več) zabeležili 2762 ljudi, ki so izgubili službo v tekstilni, obutveni in usnjarski industriji v prestrukturiranju. Službo je še isto leto našla manj kot polovica brezposelnih; novi delodajalci so za 512 delavk, ki so jih vzeli v službo, dobili od države enkratno subvencijo v višini dobrega milijona nekdanjih tolarjev. Brez pomoči države se je torej v letu dni zaposlilo le okoli 800 izmed 2762 oseb.

Peščici delavk Gorenjskih oblačil se bo sicer uspelo takoj prezaposliti v druga gorenjska podjetja ali k manjšim podjetnikom, ki se ukvarjajo s tekstilno dejavnostjo. Marjana pokaže vabilo, na katerem družba Iskra mehanizmi išče nekaj delavk. Tudi nova služba pa še ne pomeni nujno rešitve. V Gorenjskih oblačilih dela nekaj zaposlenih iz Loke pro, ki je pred štirimi leti končala v stečaju. Njen direktor je takrat za propad podjetja okrivil prav delavke, ki naj bi "sredi sezone, ko so tujci odpovedali naročila, igrale človek ne jezi se in karte"; pa čeprav je obubožanim delavkam, ki so več mesecev čakale na plače, moral s paketi priskočiti na pomoč celo Rdeči križ.

"Žalostno je na Gorenjskem. Propadla sta Planika in Tekstil Indus, Iskraemeco je v hudi krizi. Velika podjetja izginjajo, rastejo le trgovski centri. Enega bodo najverjetneje zgradili tudi pri nas po likvidaciji. Lokacija je dobra tudi za parkirno hišo ali stadion," meni Sabina Gros. Bo njena nova služba v Mercatorju ali Tušu? "Delo v tekstilu bo težko dobiti. Kaj drugega pa mi preostane?"