Srbska kosovska razpotja

Po bombardiranju leta 1999 in po vzpostavitvi mednarodnega protektorata na Kosovu se je zdelo, da je srbska javnost postala neobčutljiva za to vprašanje, in stvar je bila potisnjena na obrobje politične pozornosti. Poleg tega je bil kosovski mit v desetletju pred tem v okviru celotne domoljubne retorike tolikokrat obujen, instrumentaliziran in vulgariziran, da je bila uporabna vrednost te "najdragocenejše srbske besede" že davno razvrednotena.

Konec prejšnjega stoletja sta Kosovo in Gazimestan iz simbola narodne identitete, ponosa in trpljenja v očeh državljanov vse bolj postajala simbola Miloševićevega vzpona in strmoglavljenja, sinonima za manipulacijo z nacionalnimi čustvi, za policijsko nasilje in volilne goljufije. Srbi so želeli končno "zaživeti kot ves normalen svet", potovati, voziti tuje avtomobile in kupovati v trgovskih centrih. Kosovo pa je bilo značilno znamenje preteklosti in je prebujalo neprijetne spomine na včerajšnje nacionalne utvare in poraze.

Tako bi pod bremenom tranzicijskega vsakdana in posttravmatskega potlačevanja Kosovo, ki je neopazno vse bolj drselo v dejansko neodvisnost, morda postopoma izginilo iz srbskega duhovnega in političnega obzorja. Kaj je torej srbsko politično elito in srbske državljane zdramilo iz te postkumanovske pozabe Kosova? Predvsem je bil to tragični položaj srbske manjšine na Kosovu in v Metohiji, kot je bil v vsej dramatičnosti prikazan z brutalnimi podobami nasilja 17. marca 2004, potem pa tudi ponavljajoče se napovedi ne le albanskih političnih voditeljev iz Prištine, temveč tudi vse pomembnejših predstavnikov mednarodne skupnosti, da je kosovska neodvisnost že odločena zadeva in da gre le še za vprašanje oblike in časa.

Da bi bila nesreča še večja, je zadnjih nekaj let mednarodna skupnost s svojimi visokimi predstavniki sistematično nastopala proti vsem državnim atributom Republike srbske in jih odstranjevala, pri čimer je iz BiH poskušala napraviti čim bolj enotno državo, kar je bilo v očeh Srbov z obeh strani Drine spet neizpodbiten dokaz hinavščine, dvojnih meril in mačehovskega odnosa mednarodne skupnosti (beri Zahoda) do Srbov in srbskih nacionalnih interesov. In zares, kako odgovoriti na naslednja vprašanja, ki se v taki ali drugačni obliki pojavljajo v glavi vsakega povprečnega Srba: Kako to, da meje mednarodno priznane SFRJ niso bile svetinja, temveč je Badinterjeva komisija dala prednost pravici narodov do samoodločbe? In recimo, da se to sprejme kot načelo, zakaj se torej v primeru Bosne in Hercegovine to načelo ne uporablja in so njene meje nedotakljive, volja absolutne večine srbskega prebivalstva BiH pa se grobo prezre? In kako se lahko načelo nedotakljivosti republiških/državnih meja spet relativizira in zanika zdaj, ko gre za meje Republike Srbije? In kako, da se nenadoma med načeli skupine za stike ponovno najde načelo nedotakljivosti meja, ko gre za meje nastajajoče kosovske države? Torej, kar se tiče Srbije in Srbov, Kosovo lahko zaradi volje svetovnih veljakov in razmerja sil na terenu postane neodvisno, toda nihče v Srbiji tega ne bo razumel kot pravično odločitev in zasluženo kazen za Miloševićeve grehe, tako dejanske kot izmišljene.

Neodvisnost Kosova je ena redkih tem, pri kateri je srbska javnost popolnoma soglasna. Neodvisnost Kosova je povsem nesprejemljiva možnost in politične stranke v Srbiji se med seboj razlikujejo le po stopnji radikalnosti in vnemi, ko zavračajo takšno rešitev.

Enostranska razglasitev neodvisnosti bi verjetno močno razburila - sicer zelo brezbrižno in resignirano - srbsko javno mnenje in posledica bi bili množični izbruh nezadovoljstva in ulične demonstracije. Iz kaosa nacionalne frustracije in socialnih problemov bi se najverjetneje na oblast povzpeli radikalci; edini možni drugačni scenarij bi bil brezvladje in zaostrovanje socialnih nemirov. Morda takšna Srbija ne bi bila sposobna, da regijo znova potegne v norost vojne iz devetdesetih let, vendar bi predstavljala trajno žarišče nestabilnosti in negotovosti na Balkanu. Za vedno bi bilo konec krhkega političnega ravnotežja na nestabilnih temeljih, ki ga pooseblja Koštunica.

Srbi ne vedo točno, kaj naj storijo in kako naj rešujejo problem Kosova (od 40 do 50 in več odstotkov jih še naprej meni, da je status avtonomne pokrajine v okviru Srbije najboljša rešitev za problem Kosova in Metohije), vendar je večina prepričana, da bi bilo priznanje neodvisnosti Kosova ne le kršitev norm mednarodnega prava, temveč tudi absolutna politična in zgodovinska krivica ter neizpodbiten dokaz slabih namenov mednarodne skupnosti in njenih dvojnih meril. Da ne govorimo o mednarodnih posledicah tega kosovskega precedensa, ki bi bil zelo podoben nacistični priključitvi sudetskih ozemelj, pripadajočih Češkoslovaški, ob pristanku vodilnih evropskih sil.

Čeprav Srbi o tem javno ne govorijo in se morda sami tega niti ne zavedajo (trenutno se za to zavzema največ 20 odstotkov državljanov), bi bili glede na razmere najbrž pripravljeni požreti neko različico delitve Kosova - pa čeprav ob neugodnih črtah razdvajanja - ali pa tudi zamrznitev sedanjega stanja, ko gre za mednarodni protektorat. In to bi imeli za relativni uspeh v sedanji situaciji. Daleč od tega, da bi sam imel takšno rešitev za idealno, pravično ali ugodno za Srbe in Srbijo, toda imela bi najbrž najmanj škodljivih posledic v Srbiji, na Kosovu, v vsej regiji in, globalno gledano, tudi v svetu.

Đorđe Vukadinović je glavni urednik časopisa Nova srbska politična misel.