Dve leti je preživel "v izolaciji" v podjetju Ultra - o Gregorju Golobiču je bilo mogoče v tem času slišati le to, da je hudo nezadovoljen s politiko svoje stranke, nedavno pa še, da je Zoranu Jankoviću svetoval med njegovo volilno kampanjo. Prvo vprašanje intervjuja je bilo zato samoumevno. Ko je nanj odgovoril, se je Golobič hočeš nočeš v politiko spet vrnil, saj je njegov odgovor postal najpomembnejša politična novica dneva.
Ste še član LDS?
Ne več.
Kako pa to?
Te dni sem izstopil.
Kdaj?
V torek. Sicer pa je pravo vprašanje, zakaj sem izstopil šele zdaj. Vztrajal sem zaradi precejšnjega števila ljudi, ki jih cenim in so še v LDS. Za razliko od mene so upali in nekateri še vedno upajo, da se bo LDS nekako izvila iz začaranega kroga. Če bi izstopil pred dvema letoma, bi jim s tem do neke mere oslabil vero in iskrena prizadevanja za spremembo. Zdaj pa sem, nasprotno, prepričan, da bi jim škodil ravno z vztrajanjem v LDS.
Kaj se je zgodilo?
Ne gre za kakšen konkreten povod, ki jih sicer ni manjkalo. Iluzornost ideje, da bi LDS lahko prišla do elementarne refleksije o stanju v stranki in v Sloveniji in da bi spet postala alternativa prevladujočemu političnemu modelu, je v tem času postala preočitna.
Zdi se, da v LDS obstajata dve struji.
Me sprašujete, katera deviacija je slabša?
Vas bolj moti levi ali desni odklon?
Kacin-kavčičevski ali rop-gabrovski? Odgovoril bom pravoverno - oba sta slabša. Noben ne zmore predstavljati omenjene alternative. Gre za spopad velikih narcizmov majhnih razlik. Stranka ima v osnovi težavo s sposobnostjo refleksije. Od volitev 2004 ta stranka ni zmogla posesti za mizo 10, 20 ali pa 100 ljudi, ki bi si zastavili nekaj enostavnih vprašanj o sebi in okolju. Vse se dogaja v razponu med Kuničevo formulo "LDS je stranka s starim imenom in novimi ljudmi" in na drugi strani iskanjem "odrešenika", s prihodom novega Drnovška, da bi se lahko z olajšanjem zbudili v krasni stari svet, češ, saj je bilo vse skupaj le nočna mora...
Je med enim in drugim polom LDS vendarle kakšna skupina, ki bi lahko ponudila alternativo?
Tudi če bi bila, ne bi imela proti prevladujoči mentaliteti nobenih možnosti. Ta duh je bil prisoten tudi prej, a je zavladal šele po volilnem porazu. Pred portoroškim kongresom LDS v začetku leta 2002 sem v intervjuju za Mladino napovedal, da bo zaradi vzpona takšne mentaliteta stranka zatonila.
O kakšni mentaliteti govorite?
O prepričanju, da mora tudi LDS postati takšna kot druge stranke, in torej služiti primarno zadovoljevanju interesov svojih aktivistov in priložnostnih članov. Še posebej po zgodovinski zmagi konec leta 2000, ko se je torta kazala res velika, ko je bil na obzorju odhod Drnovška.
Govorili ste o plenilski mentaliteti.
Da. In ker se v tem ne razlikuje dosti od sedanje vlade, tudi ne more biti njena alternativa. Alternativa originalu ne more biti njegova kopija. Spominjam se, kako me je zjutraj zadnjega dne tistega kongresa poklical Ciril Pucko. Rekel mi je: "S to stranko je konec. To sem enkrat že videl." Za LDS morda res velja sicer ponesrečena besedna zveza: bila je "enotna v zmagi". Vendar "enotnost v zmagi" res ni nobena vrednota, takrat so vsi na kupu! Vrednota je biti enoten v porazu. LDS po porazu 2004 ni pokazala nobene enotnosti. Pa ne govorim o enoumju. Govorim o tem, da ljudje na neki elementaren način držijo skupaj. Da gredo tudi na "sedmino", ne samo na "ohcet". LDS je kot skupnost razpadla. To se Janezu Janši kljub seriji porazov ni nikoli zgodilo. Svojih ljudi ni puščal na cedilu. Na tej ravni je etično bistveno močnejša figura od novokomponiranih liderjev LDS. Raje so se prerivali za pogačo, ki je ni bilo več, kot pa da bi minuto časa namenili tistim, ki so se po mandatu ali celo dveh znašli na cesti. Takšna neodgovornost in nezrelost te prizadene. Ko se je na primer Drnovšek konec 2002 poslavljal od vodenja stranke, smo se mu na prednovoletnem srečanju LDS s simboličnim darilom zahvalili. Kasneje sem zvedel, kako sta se sedanji in prejšnji predsednik LDS ob tem zgražala, kaj zaboga se grem s to promocijo nekoga, ki je passé, če imamo vendarle že novega predsednika vlade... To je to: več kot deset let si dober, naslednji dan pa si…
… odvečen?
Točno. Ropu sem po volitvah parafraziral Oscarja Wilda: samo ena stvar bi bila hujša od tega, da je LDS izgubila. Da bi na njih zmagala. Še vedno mislim tako. Kar danes na mnogih področjih počne ta vlada, je gotovo zelo problematično. A kar zadeva LDS, bi bilo v primeru, če bi dobila še kak odstotek več in bi z muko sestavila neko vlado, dolgoročno še slabše.
Generalni sekretar LDS ste bili skoraj celo desetletje, stranko dobro poznate. Kaj ji napovedujete?
Želim ji, da se najde.
Ne sprašujemo, kakšne so vaše želje. Kakšna je vaša prognoza?
Ne vem. S tem se ne ukvarjam. Če bo šla po isti poti naprej, bo v neki obliki neka skupina pod tem imenom preživela in kak mandat funkcionirala kot razpoložljiva enota v koalicijskih igrah večjih igralcev.
LDS je vendarle imela močno intelektualno jedro, zdaj pa, kot pravite, ni sposobna samorefleksije. Kaj se je zgodilo?
Antiintelektualistično razpoloženje se je v zadnjih letih krepilo. Ideja, da so lokalni aktivisti temelj stranke, je prevladala. Prevladala je bedarija, da imajo tisti, ki "lepijo plakate", vedno prav. Zaradi osebnostne in politične naravnanosti Janeza Drnovška, morda nekaj tudi zaradi mojega truda, LDS ni bila tipična stranka, pa ne samo po tem, da je morala voditi naporne koalicijske vlade. Netipičen je bil napor omejevati to strankam imanentno plenilsko mentaliteto. Zame radi pravijo, da sem bil kadrovik. Hvala bogu sem počel še marsikaj drugega, a tozadevno sem bil prej antikadrovik, sploh kar zadeva apetite znotraj LDS. Moje neizrazite izvolitve na kongresih stranke so bile posledica tega nezadovoljstva. S podporo Drnovška sem pač uveljavljal druge kriterije.
Denimo?
V prvi vrsti strokovnosti in sposobnosti. V resnici je to koristilo ne le državi, ampak je tudi pozitivno profiliralo LDS. Bom navedel aktualen primer. Dr. Boštjana Jazbeca, ki kandidira za guvernerja Banke Slovenije, je v svet banke predlagala Ropova vlada. Imel je prednost pred "domačimi" kandidati zaradi strokovnega dela, po katerem se je uvrščal v skupino mladih antigradualističnih ekonomistov, in je kot takšen predstavljal izjemo znotraj pretežno monetaristične sestave sveta banke. Logika je bila torej v tem, da se zagotovi zastopanost različnih strokovnih pogledov in njihovo soočenje na pravem mestu. Mimogrede: tudi Gaspari ni bil nikoli član LDS - kar ga nedvoumno kvalificira za guvernerja, je bilo in je še vedno izključno njegovo strokovno delo in rezultati. Sta Gaspari in Jazbec zato LDS-ov kader, bi bil dr. Matej Lahovnik, ki ga je za enako mesto takrat nagovarjal Janša, SDS-ov kader?! To so strankarske kratkovidnosti. Težava tako imenovanih aktivistov LDS je bila toliko večja in frustracija se je skozi leta stopnjevala, ker v drugih strankah tovrstnega samoomejevanja, ki je po mojem prepričanju ena ključnih kategorij demokracije, ne le ni bilo, ampak je bilo in je še vedno predvsem cinično zasmehovano.
Ena od ocen pravi, da se je LDS iz ZSMS preoblikovala neposredno v oblastni organ. Kot stranka pa sploh ni funkcionirala. Konec koncev, tudi Jelko Kacin pravi, da ima s centralo stranke težave.
To ne drži. Ko gre za notranjo razvejanost in za profesionalni aparat, je bila LDS manj razvita samo od ZLSD kot naslednice aparata ZKS. Tak pogled izvira verjetno od drugod. Zame namreč stranka nikoli ni predstavljala vrednote sama po sebi. Vreden je program in ljudje, ki stojijo za njim. Politična stranka je naprava. Kot fotoaparat. Ali mlinček za kavo. Izpolnjevati mora svojo funkcijo. In LDS je izpolnjevala vse nujne funkcije. Ni pa bila sama sebi namen. Ko stranka postane to, smo pri plenilski zgodbi. Sam sem, denimo, zelo pazil, da vladnih zakonskih predlogov ne bi predstavljali bodisi na tiskovnih konferencah stranke ali poslanskega kluba, kot opažam v zadnjem času. Vlada je eno, stranka je nekaj drugega. Stranka morda v tem smislu ni bila kompletna, vendar hvala bogu, da ni bila - države pač ne sme použiti, sicer gre v izgubo kompletnost demokracije.
Sta na razmere v stranki vplivala Drnovškov in vaš odhod?
Prelom se je zgodil že na omenjenem kongresu februarja 2002. Ta proces je bilo težko ustaviti, še njegova upočasnitev je bila zelo naporna. Drnovšek ni imel niti energije niti volje za to. Na njegovo prošnjo sem se poleti 2002 reaktiviral predvsem zato, da bi mu pomagal preiti na funkcijo predsednika Slovenije, pa tudi zato, da bi LDS skozi to tranzicijo, imenovanje novega predsednika vlade in stranke, dobila priložnost, da se prelevi - seveda, če to zmore. Sam sem stavil na Toneta Ropa, Drnovšek pa je bil resnici na ljubo precej skeptičen glede Ropove voditeljske zrelosti. V zvezi s takšnimi enkratnimi preizkušnjami ni korektno nikomur nič očitati, a za vse udeležene je boleče dejstvo, da priložnost, ki po mojem mnenju ni imela boljše alternative, ni bila izkoriščena.
Pred volitvami 2004 ste govorili, da LDS, četudi pristane v opoziciji, ne bo razpadla, ker gre za stranko s potencialom, svežimi močmi. In bi se leta 2008 vrnila z rezultatom, ki bi bil še boljši od tistega, ki je bil dosežen leta 2000.
To je iz kakšnega intervjuja?
Da.
Mimogrede, kdaj je bilo to?
Avgusta 2004. Ne mislite več tako?
Intervju, objavljen dva meseca pred volitvami, je treba razumeti v tem kontekstu. V volilni kampanji ne moreš nastopati, ne da bi verjel vanjo in v njene protagoniste. Kako bi sicer lahko koga prepričal? In, kot sem povedal prej, seveda sem takrat še verjel, da Ropu in LDS lahko uspe. Ne glede na volilni izid 2004. Upanje glede Ropa in sploh glede možnosti resne transformacije LDS sem dokončno izgubil šele po kongresu na Bledu, ki je bil decembra 2004, že po izgubljenih volitvah. Pred tem sem Ropu svetoval, naj se umakne, razen če se je pripravljen resno soočiti z razlogi za poraz, ki zadevajo tako njega kot stranko, in gre potem po zaupnico na kongres z zelo jasnim in ostrim out-out programom. Nič od tega ni storil, ampak se je ustrašil tveganja in možnega poraza. V tem je njegova tragedija: ker ga je bilo preveč strah izgubiti, ni mogel zmagati. Po tem sva govorila le še enkrat, ko je pol leta kasneje odstopal kot predsednik, in mu nisem imel več kaj povedati.
LDS je torej v veliki krizi, kaj pa se dogaja s Slovenijo?
Slovenija je še v solidni kondiciji. Kar zadeva slovensko politiko, pa se ji samo zdi in se tolaži, da je v boljši koži kot LDS. Prvič, ogroža jo pohod populizma, ki so ga nekateri gojili kot taktično orožje, zdaj pa strateško ogroža vse. Druga izrazita poteza je razvpita, a nerazumljena berlusconizacija Slovenije. Tretja značilnost pa je v do konca prignani blokovski bipolarni razdelitvi, za katero se morda zdi, da bi se s tem lahko celo izčrpala. Da ne bo pomote: ti procesi se niso začeli pred dvema letoma. Nastavke imajo globoko v devetdesetih. Če začnem pri blokovstvu, je dejstvo, da so imeli volilci na prvih volitvah na voljo tri temeljne volilne izbire. Prenavljajoče se komuniste (SDP), antikomunistični blok (Demos) in ZSMS, ki je tudi nastopila pod geslom Tretji blok. Da se danes govori samo še o levici in desnici, je poraz LDS in nemara Janševa največja ideološka zmaga, pa čeprav zdaj prav njemu povzroča vse večje probleme.
Kaj naj bi bila ta delitev na bloke?
Delitev na dva bloka je izogibanje demokraciji, je blokiranje njene odprtosti. Zgodovino zadnjih petnajstih let lahko razumemo kot merjenje moči med "spontano" blokovsko logiko in poskusi njenega preseganja. Omenjeno šibko tripolnost iz leta 1990 je dodatno oslabilo vztrajanje takratne ZSMS pri zahtevi za Školčevo predsedovanje skupščini in posledična zavrnitev vabila Demosa za sodelovanje v prvi vladi. Z vidika polarizacije je bil razpad Demosa sreča v nesreči. Poleg tega je v LDS nastopil Drnovšek, ki je blokovsko shemo od samega začetka dojemal kot razvojni problem, zato je takoj po volitvah ponudil veliko koalicijo. Tako je v začetku 1993 kazalo dokaj dobro. S strani drugih Demosovih strank izdani Peterle se je odločil, da SKD vstopi v koalicijo, vendar je pod močnim pritiskom tik pred zdajci postavil pogoj, da je zraven tudi SDSS z Janšo kot obrambnim ministrom. Drnovšek je končno odločitev o tem prepustil drugi koalicijski stranki SDP. Na popolno presenečenje vseh sta Peter Bekeš in Ciril Ribičič Janševo vključitev podprla. Razlog: če bo Janša v vladi, ne bo imel časa, da bi se ukvarjal s stranko, zato bi lahko v tem času izpeljali združitev SDP in SDSS, o čemer so se že nekaj časa pogovarjali z Jožetom Pučnikom. Če odmislimo domala neverjetno naivnost, pa je vendarle šlo za zgodovinsko priložnost preseganja polarizacije. Kar zadeva mene, zasluži Pučnik za to zamolčano pobudo veliko priznanje.
Na kongresu SDSS, ki se je odvijal v Litostroju, je bil dr. Pučnik odrinjen na politično margino.
To je še blago rečeno. Janša je postal minister in takoj prevzel stranko v svoje roke. Pučnika pa so razglasili domala za norega in ga praktično nagnali. V nobenem pomembnem organu stranke ni mogel biti kar nekaj let. Kolikor vem, se k ideji o preseganju blokovske delitve ni več vrnil. Cela epizoda je bila kasneje potlačena in se je žalostno vrnila v obliki nerazpoznavnega portreta, ki so mu ga nedavno postavili.
Si je na desnici še kdo prizadeval, da bi presegli blokovsko delitev?
Edvard Stanič, glavni tajnik krščanskih demokratov. Pokojni Stanič je človek, ki se je natanko zavedal, kakšna ovira je blokovstvo. On in njegova skupina so bitko s Peterletom, ki je bil po Depali vasi v popolnem knock-downu, v letih 94/95 izgubili natanko na tej točki. Za nove volitve leta 1996 je bil restavriran model predvolilne koalicije, tokrat prvič v vlogi instrumenta discipliniranja bloka. Takrat je bila to "pomladna koalicija": SDS, SLS in SKD. Ciril Pucko je človek, ki je tedaj s spoštovanja vredno herojsko gesto prebil takratno protidemokratično blokado. Drnovšek je potem v stiski sicer predlagal vlado drugega bloka, a je zaradi Podobnikove akcije predlog padel, SLS pa je kmalu našla povod za izstop iz pomladnega objema.
Kam boste v vaš kratki kurz zgodovine blokovske delitve postavili združitev SLS in SKD?
To je bil sicer projekt pod pokroviteljstvom Cerkve in bil v večji meri kot discipliniranju bloka namenjen oblikovanju vodilne stranke znotraj njega. SDS je vzporedno skušala doseči isto z idejo večinskega volilnega sistema. A to je posebna zgodba. V blokovskem kontekstu je pri projektu združitve SLS in SKD zanimivo predvsem to, da se je prvič pojavila neka civilnodružbena skupina intelektualcev, in sicer v obliki posebnega odbora pri Slovenski konferenci Slovenskega svetovnega kongresa, ki je od zunaj skušala "objektivno" usmerjati dogajanje. Zaradi velikega nezaupanja med tremi pomladnimi strankami in nezadostnosti nove predvolilne koalicije, ki je nastala po ustanovitvi NSi - Koalicije Slovenija, je bil isti model kasneje uporabljen pri Zboru za Republiko in še kasneje Zboru za Ljubljano. Discipliniranje bloka je ključna funkcija takšnih formacij.
Nesporno pa se je danes ta model izčrpal. Po fiasku na ljubljanskih volitvah so celo sami ideologi polarizacije začeli relativizirati funkcionalnost in domet tovrstnih disciplinskih mehanizmov. K zavesti o omejenosti blokovstva je z vrnitvijo k Staničevemu razmisleku in s ponovitvijo Puckove geste še največ prispeval Peterle, ko je samostojno napovedal predsedniško kandidaturo. Peterle je z objavo kandidature pohitel in dal vedeti, da ga ne zanima soglasje kakšnega Zbora, "osamosvojil" pa je tudi samo NSi.
Zakaj je blokovska členitev problematična? Kakšne so posledice blokovske delitve?
Na eni strani gre za načelno kršitev osnovnih pravil parlamentarnih demokracij s proporcionalnim volilnim sistemom. Trdno zaklenjeni predvolilni bloki lahko celo privedejo do blokade, v vsakem primeru pa deformirajo izid. Slovenija je zaradi nesmiselne ideološke polarizacije že plačala visoko ceno in jo še vedno plačuje. Dejstvo je, da koalicije v preteklosti niso mogle biti optimalno sestavljene in da je bila njihova učinkovitost zato manjša. Po drugi strani je prav tako dejstvo, da se je bila sedanja oblastna garnitura zaradi dolgoletnega zavračanja sodelovanja v vladnih koalicijah primorana vpeljati in izučiti v hodu na najbolj izpostavljenih funkcijah. Minister Virant, ki je bil državni sekretar že v prejšnji vladi in velja za najučinkovitejšega v sedanji, se je slejkoprej lahko hitreje in z drugačnim zamahom lotil posla kot večina drugih.
Zveni, kot da je za blokovsko delitev kriva zgolj SDS. Blokovsko delitev je podžigala tudi LDS.
Dejstva pač niso uravnotežena. LDS doslej ni spodbujala polarizacije, ni pa vnaprej imuna. Omenil sem že nespametno zavrnitev Demosa leta 1990, prav tako je bila izredno nespretno zavrnjena sicer zgolj retorična ponudba SDS po zadnjih volitvah. Prava nevarnost in katastrofa bi pa bila, če bi zdaj, ko se morda le nakazuje evropska normalizacija desno od sredine, na levi formirali nekakšen predvolilni antiblok.
Govorite o berlusconizaciji Slovenije. Na kaj mislite?
Najprej bi rekel, da me preseneča, ker se pojem "berlusconizacija" pri nas uporablja tako površno.
Janković naj bi bil simptom berlusconizacije.
Kar je absurd. Berlusconizacija ni to, da se s politiko ukvarjajo premožni. Ideja, da so danes po svetu na desnici med politiki bogataši, levi so pa proletarci, je iz časov kominterne, razširja jo pa Jambrek. Tudi ne gre v prvi vrsti za zlorabo medijskega lastništva. Pri berlusconizaciji gre za opustitev kriterijev spodobnosti, ko je dovoljeno vse, za kar lahko izrabiš politično oblast. Gre za pojav, ko totalnost zlorabe politične moči postane kriterij uspešnosti, za stanje, kjer ni več vprašanje, kaj se sme in spodobi, ampak do kam si upa. Berlusconizacija je mentaliteta, je način, kako politična oblast zaznava samo sebe, svojo brezmejnost.
Žal se temu približujemo. Berlusconizacija postaja resnica tako imenovane sproščene Slovenije, po Dostojevskem očitno brezbožne, saj je dovoljeno vse.
Vezana trgovina, s katero bi država z negospodarno prodajo svojega premoženja dosegla menjavo nezaželenega direktorja in dodaten vpliv na posamezne medije, kot se je to zgodilo v primeru Mercatorja, je bila formalno možna že prej. Morda res ne gre za vprašanje zakonitosti, nesporno pa gre za vprašanje etike in legitimnosti, za vprašanje samoomejevanja.
Igor Bavčar je rekel v intervjuju v vašem časopisu, da so v osnovi vse vlade enake. S to splošno razširjeno tezo, da gre zgolj za preslikavo, za kontinuiteto, kjer novi delajo isto, kot so prej stari, se nikakor ne strinjam. Seveda lahko rečete, da sem bil zraven, da sem zato subjektiven. Toda tudi če hipotetično privzamem, da bi bilo vse to res, da bi se faktično dogajali enaki primeri, je temeljna razlika v tem, da je bil eksces prej eksces, nekaj, kar je bilo negativno, nekaj, zaradi česar te je bilo sram, zaradi česar je bilo vprašanje sankcije na dnevnem redu. Mimo te temeljne razlike, ki ni razlika med več in manj, ampak načelna razlika v odnosu do lastnega početja, danes ne more več nihče.
Kdaj vas je bilo najbolj sram?
Sramota je bila denimo, da sprememb na stanovanjskem skladu nismo bili zmožni doseči toliko let, šele ob izteku mandata, in še potem je bil Kopač v medijih napaden, kako si drzne postaviti takšne "nizke" kriterije, da lahko kandidira še kdo drug.
Zaradi nerešenega vprašanja izbrisanih vas ni sram?
To je gotovo sramotna zgodba mnogih akterjev. Tudi v LDS je bilo najprej nekaj taktiziranja in predvolilnih pomislekov, toda kasneje je bilo stališče in prizadevanje za ustavno ureditev nesporno, a sama potrebne večine v DZ ni mogla zagotoviti. Vsaj za dogodke v tistem mandatu bi gotovo lahko bilo najbolj sram Pahorja, tako kot predsednika takratne ZL kot predsednika parlamenta.
Ali je na točki izbrisanih politika popustila populizmu?
Gotovo. Pohod populizma v Sloveniji pa se ni začel šele s izbrisanimi. Politika je koketirala in ga celo spodbujala že prej. Najbolj očitne so bile referendumske zlorabe, na primer tipičen referendum o manjšinskih pravicah, ki je zadeval pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi za samske ženske. Sčasoma in v navezi z razmahom medijskega "infotainmenta", katerega razpoznavi znak je telefonsko glasovanje, kjer gre predvsem za prikrito zbiranje denarja, namesto za željo po kakorkoli približni oceni javnega mnenja. S tem so začela in kljub opozorilom nadaljujejo Trenja, sledi jim razvpita Piramida. Politika je z obema rokama sprejela to igro in skozi zdrs v berlusconizacijo smo dobili "politainment": politike kot showmakerje, kot nastopače v reality showih, ki tekmujejo v tem, kdo bo nižje postavil lestvico stupidnosti. Infotainment in politainment si vzajemno sopripadata, se generirata: še najbolj benigen, a tipičen, je eden zadnjih primerov, ko nedolžna in zelo običajna zgodba o moškem srednjih let in mladem dekletu postane predmet slaboumnega medijskega razpravljanja o usodnosti vpliva tega simpatičnega zasebnega dejstva na izid prihodnjih volitev.
"Sproščeni vulgarnosti", ki je postala vsakdanjost javne populistične govorice, se lahko postavi nasproti samo neka oblika "nove naivnosti". Politika z opozicijo vred bi v tem smislu morala načrtno izpeljati nekaj projektov, ki bodo izzvali populistični refleks: kupiti falcona, urediti vprašanje rezidence predsednika republike, še dodatno omejiti referendumsko zakonodajo, dvigniti volilni prag, radikalno spremeniti zakon o volilni kampanji in minimizirati vlogo plačane kampanje ipd. Sicer bo ta zdrs, ki smo mu priče, usoden za politiko samo. To bi jim danes moralo biti jasno.
So pojavi, kot je primer Janković, že znak poraza te politike? Zoran Janković pravi, da ni politik, da nima zveze z njo.
Janković zagotovo ni del obstoječe politične mentalitete. Janković je opozorilo za to politiko v celoti. Sam vidim dva zelo različna primera, ki pa oba nakazujeta, da je drugačna politika ne samo nujna, ampak tudi možna. Nesporen primer je Janez Drnovšek, drug možen primer pa je Zoran Janković, ki pravzaprav šele začenja in zato ni mogoče dajati neke dokončne sodbe. Vendar njegova akcija v zvezi z reševanjem družine Strojan dokazuje, da ni klasičen politik. Njegova benevolentna gesta je brez primere v Sloveniji. V času, ko so župani tekmovali, da bi bili v prvih vrstah za barikadami, ko so sklicevali izredne seje in organizirali vaške straže, se je on problema lotil "naivno" prostodušno, brez kakršnekoli igre in politične računice v ozadju. Simptomatično je - in to dokazuje, da se je za hip zamajala utečena politična paradigma - da je s to gesto zmotil tako desne kot leve. Prvi so ga po prvem presenečenju, ko se je odzval, začeli ignorirati, s svojimi neusklajenimi akcijami so izzvali "uvoženo" okolico s strankarskimi aktivisti na čelu. Leva stran pa je nemudoma pozabila na "sam problem", na razseljeno družino, in mu je očitala, naj vendar neha reševati vlado, ki si je sama zakurila pod nogami. Kot da ni požar nestrpnosti zajel že vsega in vseh.
Koliko ste mu svetovali oziroma pomagali v kampanji?
Nekajkrat sva se pogovarjala predvsem o strateških stvareh glede kampanje. Me je pa presenetil, saj si je od vseh, s katerimi sem imel opravka v raznih volilnih kampanjah, organiziral ekipo, ki jo je upošteval, brez tipične ego-predpostavke, da vse najboljše ve in zna sam.
Bili ste tudi na ustanovnem sestanku Gibanja za pravičnost in razvoj. S kakšnim namenom? Samo pozdraviti predsednika Drnovška?
Z Drnovškom sva ostala v stikih in sva se pogovarjala tudi o gibanju. Nisem pa član gibanja. Sem prevelik skeptik in pesimist glede ljudi, da bi se lahko identificiral s tako optimistično in pozitivno naravnano zgodbo. A njegovega projekta zato ne spremljam z nič manj zanimanja in simpatijami. Pri tem se mi še bolj kot posamezne vsebinske akcije zdi pomembna njihova formalna plat, da odpira neki prostor javne besede, ki kaže, da je možna tudi drugačna politika. Dragoceno je tudi, da lahko množica ljudi, ki se bodisi noče bodisi ne more identificirati s politiko, skozi njegove iniciative artikulira svoje interese.
Toda ali ne bi prav zaradi tega, o čemer ste govorili, torej kam je zabredla politika, moral predsednik države kot posebna avtoriteta resno opozarjati na ekscese, kje je šla politika predaleč, kakšne so lahko posledice tega?
Pri njem pa res ne opažam tega, da ne bi kvalificiral stvari in bil konsistenten kritik vlade oziroma politike kot celote. Ničemur se ne izogiba, vse komentira zelo direktno, zelo prostodušno in transparentno. Če lahko dam neprimerno primerjavo, potem je poleg Crnkoviča edini v Sloveniji, ki se je sposoben danes brezrezervno distancirati tudi od svojih včerajšnjih trditev: a Drnovšek zato, ker je tako zavezan vsebini, Crnkovič pa, ker ji je tako odvezan...
Drnovšek je s svojo drugačnostjo natanko tak, kakršnega potrebujemo v tem času in v zvezi s tem, kar se dogaja. Skozi institucijo predsednika države iskati neki nadomestek opozicije ali vzporedno vlado, bi, nasprotno, pomenilo ujeti se v isti politični labirint. On predstavlja tip novega "naivnega" javnega delovanja, ki gre mimo vsega tega in ki kaže, da se da tudi drugače. Če dobro pomislimo, je bil on sam med prvimi žrtvami tega novega vala nestrpnosti v Sloveniji. Tudi za njegov drugačen pristop ni bilo razumevanja ne na levi ne na desni, vanj sta se zakadila tako Spomenka Hribar kot Danilo Slivnik. Očitno je dregnil v neki neizrečen skupni imenovalec. Najbolj jih moti, da ni klaniran, da ne klonira rdeče-črne manihejske sheme, da ni klovn istega cirkusa.
Kaj menite o oceni, da sedanja vlada zgolj kopira mrežo, kakršno je postavila LDS, in da je staro formo zgolj napolnila z novimi ljudmi?
Dejstva govorijo drugače. Glede na to, kar sem prej govoril, to ne drži. Še enkrat bi rad poudaril pomen kategorije samoomejevanja. Ne samo pri politiki, tudi pri medijih, pravosodju, posameznih strokah. Samoomejevanje v primeru pravosodja, ko sta sodni svet in sodniško društvo principielno reagirala ob podpori petih sodnikov vrhovnega sodišča županskemu kandidatu Arharju, je ena boljših novic tega leta. To se mi zdi neznansko pomembno. Ker je, prvič, to prišlo od njih samih, in ker je bila prava poteza. Razprava, ki se zadnje mesece odvija v Pravni praksi, je imenitna.
Žal moram reči, da je po drugi strani to, kar se danes dogaja medijem in novinarjem, nekaj ironično pravičnega. Ker se v vseh teh letih zaradi lažne cehovske solidarnosti in zatiskanja oči niso bili sposobni opredeliti do neprofesionalnosti v lastnih vrstah, so jim morali zavladati taisti neprofesionalci. Šola bo zelo draga in dolgotrajna. Nasploh je številčna majhnost Slovenije velik hendikep: dva ali trije strokovnjaki s posameznega področja prestopijo v pridobitno dejavnost, ustanovijo zasebni inštitut ipd. in s pomočjo medijev "tržijo" naročene strokovne ekspertize.
Kolikšen del družbene elite, ki ni neposredno vpet v strankarske aparate, bi pri nas ob spremembi oblasti zamenjal barvo, gospodarja?
S tem se nisem veliko ukvarjal, ne prej ne sedaj.
Verjetno to veste iz lastne izkušnje, ko je LDS po 12 letih vladanja zamenjala Janševa vlada.
Operativno sem iz LDS že od sredine leta 2003 in torej te izkušnje neposredno nimam. Kar se mene tiče, nisem nikoli vztrajal, da mora biti kdo član LDS, da pride do nekega položaja. Prej nasprotno, če je kdo prišel s takšno idejo, sem mu včlanitev odsvetoval, v vsakem primeru pa postal še bolj previden.
No, na to, da se je na LDS "pripela" vrsta ljudi, kažejo tudi Drnovškova opozorila na portoroškem kongresu o klientelizmu v stranki.
O tem je že Jaša Zlobec rekel vse na začetku devetdesetih let: oblast je kot luč, daje svetlobo in privlači mrčes. Zato je vsak politični lider dolžan brzdati apetite in tudi javno opozarjati na ta neizogiben problem. V tem smislu se mi je zdelo zelo slabo in nevarno, ko je bilo na neki obletnici SDS pred časom najavljeno, da bodo najmanj toliko časa na oblasti, kot so bili prej v opoziciji. S tem je dana odveza, da lahko delajo, kar hočejo, saj imajo še veliko pred seboj. Ravno to tudi najbolj škodi sicer normalnemu in legitimnemu cilju ostati na oblasti čim dlje.
Glede na sedanje stanje v LDS je dejstvo, da bo Janša toliko časa na oblasti, kot je bil v opoziciji.
To se mi nikakor ne zdi nujno in tudi nima nobene neposredne zveze z dogajanjem v LDS. Mislim, da se tega čedalje bolj zavedajo tudi v SDS. Tine Hribar je nekje pred časom presenetljivo izjavil, da naj bi bila jaz in LDS kriva, ker nismo hoteli zlorabiti medijev, ko bi jih lahko. Dobesedno! Da torej nismo zapadli berlusconizaciji. Čeprav ni bilo tako mišljeno, je to zame in za LDS redek in lep kompliment. Dolgoletna tovrstna "razpuščena" vladavina LDS je v resnici do te mere dejansko sprostila Slovenijo in v takšni meri uveljavila libertarne vrednote konca osemdesetih let, da ljudem ni več mogoče prati glav. In to je tisto, česar nobena strankarska uzurpacija medijev, državno obvladovanje gospodarstva ali politična podreditev represivne vertikale ne more vzeti. Nasprotno, ljubljanske volitve so pokazale, da ljudje niso neumni in da se ne pustijo imeti za bedake.
Za parlamentarne volitve 2008 bi pametna politika razmišljala o drugačnem pristopu, o spremembi paradigme, o opustitvi blokovstva in drugih stvareh, ki sem jih omenjal. Ker sta LDS in SD v fazi, ko je trenutni domet politične ambicije obojih nič več kot imeti več od druge stranke, na srečo vsaj levega antibloka ne bo.
Vas torej politika ne zanima več?
Blokovska politika me ne zanima več. Nikoli me tudi ni zares zanimala, a izbire ni bilo in še predolgo sem se mučil z njo. Zdaj pa je ta politični model - opozicijski nič manj kot pozicijski - na vrhuncu in morda celo na robu, preko katerega ne more več naprej. Paradoksalno so bili natanko v tem smislu že tudi slabši časi, čeprav je še vse odprto. Ko sem pred leti šel, nisem rekel nikoli več. Tudi zdaj ne pravim tako. Če bi se pokazalo, da se ta politična zgodba lahko začne odvijati v drugačno smer, "naivno" smer, o kateri sem govoril, bi morda o tem celo resno razmišljal.
