Je Slovenija v njej zmagala ali izgubila?

Ker v prestolnici nikjer ni bilo opaziti mimohoda elitnih enot Slovenske vojske, sklepam, da prav velik triumf tole ni bil. Pa vendar se ne more sodelovanje v prvi kolonialni operaciji slovenske države končati popolnoma neopazno. Nekako je treba konec vojne le zabeležiti.

To je konec vojne, ne konec okupacije. Razlika je pomembna. Vsi, ki so leta 1991 znali brati časopise, se bodo spomnili fotografije zadnjega vojaka okupatorske JLA, ki je zapustil Slovenijo. V Kopru je na ladjo otovorjen kot mula za seboj obupano vlekel psa. Tisto je bil konec okupacije, vojne je bilo konec nekaj mesecev prej. Mi smo zmagali, oni so izgubili. Vojne delujejo po istih pravilih kot svetovni nogometni pokal. Nikoli se ne končajo z 0:0.

Okupacija Iraka se nadaljuje. V državi so ostale še enote, ki imajo svetovalno in izobraževalno funkcijo. Te se bodo umaknile šele konec prihodnjega leta. V trenutkih zadrege so slovenski politiki, ki so Slovenijo pripeljali v vojno, zagotavljali, da Slovenija nikoli v njej ni sodelovala, ampak je zgolj dala svoj prispevek okupaciji. To ni čisto res. Slovenija je sodelovala v v vojni, še preden se je začela.

Petega januarja 2003 sem sedel v kavarni palače Združenih narodov v New Yorku in skupaj s kolegi čakal, da bo ameriški zunanji minister Colin Powell varnostnemu svetu predstavil dokaze, da Sadam Husein skriva orožja za množično uničevanje. Vznemirjenje je bilo veliko, ker niti vodja inšpektorjev Združenih narodov Hans Blix niti šef Agencije za jedrsko energijo Mohamed Baradej nista imela v rokah nobenega dokaza, da bi takšna orožja obstajala. Med inšpektorji Združenih narodov je veljalo prepričanje, da je Irak vse kemično orožje uničil takoj po vojni leta 1991, njegov jedrski program pa nikoli ni bil nič resnega. Powell naj bi pokazal, kaj je odkrila Cia, in s tem gradivom na mizi naj bi varnostni svet invaziji na Irak z resolucijo dal videz spodobnosti. Powell si je dokazno gradivo izmislil.

"Dobrodošli v koaliciji," me je pozdravil anglosaksonski kolega in mi pod nos pomahal s fotokopijo dokumenta. S podpisom zunanjega ministra se je Slovenija pridružila desetim drugim vzhodnoevropskim državam, ki so nastop ameriškega zunanjega ministra pred varnostnim svetom sprejele kot dokaz, da je samoobrambni napad na Irak nujen za zaščito sveta pred uničenjem. To je storila en dan prej, preden je Colin Powell potvorbe sploh predstavil. Dokument je spisal konservativni trgovec z orožjem Bruce Jackson, slovenska država pa je izmišljotine sprejela kot svojo zunanjepolitično platformo do Bližnjega vzhoda.

Tako smo vstopili v iraško vojno. Slovenska vlada je sicer na svoji prvi seji po podpisu izjave zagotavljala, da je podprla vojno zato, da bi zagotovila mir, vendar so aprila v Iraku začele leteti zgradbe v zrak, ljudje pa padati dol. Naslednja vlada je v Irak poslala peščico vojakov z obrazložitvijo, da je njihova funkcija izobraževalna. Vendar v državi ni potekala šolska reforma, ampak totalna vojna, v kateri je bilo po konservativnem štetju mimogrede ubitih 100.000 civilistov.

Vanjo smo vstopili skrivaj in brez časti. Pri gledaliških predstavah velja, da je vstop na oder manj važno dejanje. Igralca si zapomnimo po tem, kako je z odra odšel. JLA smo si zapomnili prav po tistem zadnjem otovorjenem vojaku, ki je na ladjo vlekel psa, potem ko so njegovi kolegi tja že znosili postelje, omare in tudi vodovodne pipe.

Vsaj oditi iz Iraka moramo z vsem pompom, plapolajočimi zastavami in razglasitvijo zmage. Razumem, da Slovenija uradno ni sodelovala v bojnih operacijah in da bi parada s tanki na ljubljanskih ulicah izzvenela nekoliko samopašno. Ker je bila naša funkcija v vojni izobraževalna, pa lahko slovesnost ob koncu vojne pripravi vsaj ministrstvo za šolstvo. Na simbolen način lahko hkrati proslavimo konec vojne v Iraku in začetek novega šolskega leta v Sloveniji. Drugače bi lahko prišli do sklepa, da slovenska država same sebe ne jemlje resno.

Kam pa so šli vsi ameriški vojaki, ki so se sedem let borili v Iraku? Vse železje in bojno osebje so preselili v Afganistan, kjer se je vojna šele dobro začela in se ustvarjalno širi v Pakistan. Tudi v Afganistanu je Slovenska vojska predvsem v izobraževalni funkciji, obrambno ministrstvo pa daje podobne izjave kot škofovska konferenca za pravičnost in mir. Na tak način nikoli ne bomo prišli do parade na Trgu republike.

Če ima politika toliko poguma, da državo zaplete v desetletno vojno, mora zbrati tudi toliko poguma, da militarizacijo evropske zunanje politike pokaže na javnem trgu. Ko sem slovenskega funkcionarja v Natu nekoč vprašal, kaj bo rekel, ko bo prvi slovenski vojak prišel domov v krsti, mi je hladno odgovoril, da mu ne bo treba reči nič.

"Slovenski narod je na referendumu potrdil vstop Slovenije v Nato in s tem sprejel odgovornost za vse odločitve, ki iz tega dejanja izhajajo."

Tej konkretni odgovornosti bi se bilo dobro izogniti. Če je namen Slovenije pri sodelovanju v kolonialnih vojnah predvsem izobraževalen, bi bilo dobro strategijo nekoliko spremeniti. Afganistanske policaje lahko izobražujemo na policijski akademiji v Tacnu in potem o tem posnamemo tudi film. Afganistan pa je treba vzeti obrambnemu ministrstvu in ga predati v skrb ministru za šolstvo. V Herat naj na izobraževalno misijo pošlje učitelje.