Teofil Pančić je izjemno elokventen sogovornik, duhovit in oster hkrati, boleče neposreden in niti za trenutek patetičen. Pogovarjala sva se v eni od piranskih kavarn deset dni po tem, ko so ga v Beogradu zaradi njegovih stališč brutalno pretepli.

Kako ste?

Fizično mislim, da sem dobro. Šive so mi že pobrali. (nasmešek) Vesel sem, da je policija ujela oba napadalca in da sta napad priznala. To ni pomembno zame osebno, temveč ker je to znak, da so se pri nas stvari začele odvijati drugače. Glede na pretekle izkušnje bi bila namreč popolnoma možna tudi tista varianta, po kateri napadalcev nikoli ne bi odkrili, kar bi samo še dodatno zastrupilo že tako precej zastrupljeno ozračje v Srbiji. Ljudi bi bilo spet strah. Ponovno bi dobili občutek, da je nasilje legitimno, ker ga nihče ne preganja, in da se to lahko zgodi vsakomur, ki karkoli javno pove. Zato je pomembno, da smo izvedeli, kdo sta napadalca in kakšen je bil njun motiv.

Zadnji dnevi so nenavadno svetli za srbsko novinarstvo. Najprej so ujeli vaša napadalca, kar je čisti precedens, saj doslej niti pri umorih niso bili tako učinkoviti, poleg tega je sodišče zaradi groženj novinarki prvič v zgodovini nekoga obsodilo na zaporno kazen. Kaj pravite?

Vse to je res nekaj novega. Moj primer kaže, da lahko policija opravlja svoj posel, če ni političnih ovir. V preteklosti, ko so novinarje ubijali in jim nastavljali bombe, je bila prav oblast tista, ki ni hotela, da policija najde storilce. Sam sem od začetka trdil, da za mojim primerom ne stoji država, kar se je tudi potrdilo. O današnji oblasti v Srbiji si lahko mislite vse najslabše, mirne vesti lahko rečete, da je gnila, kjerkoli se je dotakneš, vendar to ni več tista oblast, ki bi tepla novinarje, jih zapirala ali ubijala. Zdaj so drugi časi, zdaj novinarje tepejo neke obskurne skupinice z margine, kar pa ne pomeni, da niso nevarne. Mi imamo vendar bogato dediščino. Srbija je, tako kot vsaka država, ki je bila v vojni, polna oboroženih norcev. Pri nas je na tisoče ljudi, ki so hodeče tempirane bombe. To, kar se je zgodilo meni, je zato še najmanj tragično.

Kaj konkretno se je zgodilo tisti večer?

Napad je bil zame popolnoma nepričakovan. Ravno sem se vrnil z nekega filmskega festivala in hotel v Beogradu pred odhodom na morje urediti še nekaj stvari. Oglasil sem se v redakciji Vremena in se potem z mestnim avtobusom odpravil domov. Najprej sem se peljal z enim, potem sem prestopil na drugega, tri sekunde zatem, ko sem vstopil na tretjega, pa sta vanj planila fanta v kapucah in me, eden z ene, drugi z druge strani začela s štango tolči po glavi. Voznik je zaprl vrata, vendar ni speljal.

Bil sem v popolnem šoku, mislim, da sta me hotela spraviti na tla, kjer bi me totalno potolkla, vendar sta me na srečo podcenila. (z gesto pokaže, da ni ravno trlica) Ko sem se zavedel, kaj se dogaja, se mi je nekako uspelo ubraniti, in v tem trenutku so se vrata avtobusa nenadoma odprla, napadalca pa sta izginila z enako hitrostjo, kot sta se pojavila. Po naravi nisem paranoik, vendar je bila situacija videti inscenirana. Voznik sicer trdi, da je vrata odprl, ker naj bi dojel, da se v zadnjem delu avtobusa nekaj dogaja, in je želel zaradi gneče vstopiti od zunaj. Dobro, tudi to je možno.

Ko sta tolkla po vas, so sopotniki samo stali in gledali. Ste bili presenečeni, da vam niso pomagali?

Od ljudi ne pričakuješ, da bodo heroji. Ni me šokiralo, da se niso uprli napadalcema, šokiralo me je, da niti potem, ko sta pobegnila, ko torej nikogar več nista ogrožala, nihče ni začutil potrebe, da bi me vprašal, kako sem, ali da bi vsaj poklical policijo oziroma prvo pomoč. Sprva sploh nisem dojel, da nihče ni poklical policije, šele čez nekaj časa, ko sem začel prihajati k sebi, sem ugotovil, da jo bom moral poklicati sam. In ko sem tako klical in dežurnemu policistu razlagal, kaj se je zgodilo, mi je sredi pogovora zmanjkalo baterije.

Medtem pa so vsi odšli. Voznik je odšel, čeprav sem ga prosil, naj ostane, da bi pričal, potniki so odšli, ker se niso hoteli vpletati, jaz pa sem stal tam čisto sam na postaji s kovinsko palico ob nogi. In tako sem stal tam z razbito glavo, dokler ni čez kakšnih deset minut prišel neki možakar, ki sem ga prosil za mobitel, da sem lahko še enkrat poklical policijo. Šele potem je prišla.

Storilca, stara 18 in 19 let, pravita, da sta del neke večje skupine mladih, ki določa, s kom vse je treba obračunati. Kaj menite o tem?

Lahko, da jima je nekdo iz ozadja dal navodilo, naj me pretolčeta, vendar je čisto možno tudi, da sta to storila popolnoma samoiniciativno. Treba je vedeti, da obstajajo v naši družbi močne sile, ki mlade dnevno zastrupljajo z ideologijo patriotizma, usmerjajo in vzgajajo jih v sovraštvu in potem se lepega dne takšnemu mladeniču utrne misel, da bi nekoga malo pretepel, ker mu niso všeč njegova stališča.

Menda sta se vas lotila, ker kritizirate pravoslavno cerkev, branite homoseksualce in imate večinoma antisrbska stališča. Vendar srbsko družbo na vseh možnih ravneh kritizirate že vseh 19 let, pa vas niso prebutali ne verniki Miloševićevega sistema ne pripadniki podjetniško-mafijskih združb. Prebutali so vas njihovi otroci. Ni to absurdno?

Se strinjam. Ta fanta sta rojena v začetku devetdesetih let, ko sem se najprej skrival pred hrvaškim fašizmom, do leta 1991 sem namreč živel v Zagrebu, potem pa sem se skrival pred srbskim fašizmom, ki me je na vsak način hotel poslati v vojsko. Generacija, rojena takrat, danes preprosto nima pojma o ničemer in ne zna artikulirati svojih misli ali občutkov, vendar to ni opravičilo za kakršnokoli nasilje. Predvsem iz desničarskih krogov pričakujem, da bodo mladeniča branili z raznimi demagoškimi argumenti v smislu, da sta še otroka, ki ne vesta, kaj počneta. Na to nikakor ne pristajam.

Tudi jaz sem imel nekoč 18 let, pa nisem "štangiral" ljudi. Razumem, da je ta generacija odrasla v težkih okoliščinah, vendar je Beograd poln fantov, ki so prav tako stari 18 let in so zrasli v enakih okoliščinah, pa ne tepejo ljudi. Mladost ni opravičilo in ni izgovor za osebno odgovornost. Ne pozabimo, da so bili prav mladi jedro vsakega fašizma. Saj vendar ne morejo sedemdesetletniki v vojne! In kdo so bili esesovci? V glavnem dvajsetletniki.

V eni od kolumen ste mlade v Srbiji opisal nekako takole: "Ti otroci so danes razkurjeni najstniki, skozi mesta gazijo v bulerjih, v mestne avtobuse vstopajo kričeč kot kakšna horda razjarjenih vandalov, njihova prepričanja in pogledi pa so neredko bolj konservativni od pogledov njihovih staršev." Kako si razlagate to mentalno sliko "mlade Srbije"?

Od razpada Jugoslavije je bila Srbija v različnih etničnih vojnah, potem je bila tu mednarodna izolacija, fašistični režim, na tisoče in tisoče razseljenih... V tem času se je popolnoma zamenjal mentalni pejsaž te družbe. Mesta, ki so bila nekoč žarišče izrazito urbane kulture in mnogih progresivnih iniciativ, kot recimo Beograd, so se popolnoma repatriarhalizirala. Ta Beograd je seveda še vedno živ, vendar je postal otoček, medtem ko je mesto preplavila ogromna masa ljudi z globoko krizo identitete in samospoštovanja.

Zamislite si neko družbo, ki je grozljivo propadla, in potem si zamislite posameznika v tej družbi, ki je še včeraj o sebi mislil, da je najboljši, najmočnejši in najpametnejši, potem pa nenadoma uvidi, da so bile vse to iluzije in da v resnici ni nič drugega kot navaden nihče, medtem ko vsi tisti, o katerih je v preteklosti govoril, da so nič, prosperirajo, živijo in se razvijajo, začenši s Slovenci. Kako se takšen posameznik odzove? Pravi, da ni kriv, on je vendar vse delal, kot je treba, kriva je okolica, ki ga sovraži in onemogoča. Tako še danes misli ogromno Srbov, vsi ti fantje iz različnih nasilnih skupin pa so samo ekstremna podoba vsega tega.

Kako je v srbski družbi sploh lahko prišlo do takšnega mentalnega obrata?

Poglejva najprej Slovenijo, kjer sta bili v osemdesetih letih, tako kot v Srbiji, dve glavni črti odpora proti komunističnemu režimu, leva in desna. Ko omenjam levico, mislim na mladinska gibanja, nova družbena gibanja, Tribuno, Radio Študent, Mladino... Na drugi strani je bila desnica, iz katere je potem nastal Demos. V Sloveniji je takoj po osamosvojitvi zavladala liberalna levica, kar je bistveno. Predstavljajte si, da bi bil Tine Hribar kreator političnega prostora zadnjih dvajsetih let in bi vam vbijal v glavo to retoriko! No, v Srbiji se je zgodilo ravno to. Že konec osemdesetih let so odpadle vse levoliberalne iniciative, zavladal pa je nacionalistični del disidentskega gibanja. In to v kontekstu, ki je mnogo hujši od konteksta, v katerem bi se lahko kdaj znašla Slovenija. To, kar imate s Hrvaško, je za nas opereta. Mi smo imeli Kosovo, Hrvaško in bosansko vprašanje, se pravi zelo dober poligon za ustvarjanje ozračja nacionalne ogroženosti in agresivnosti.

In potem je prišlo do vojn. Pa smo gledali, kako so sosedje odhajali na bojišča, in gledali smo, kako so se vračali domov polni tujih televizorjev, videorekorderjev, hladilnikov in še česa. Kakšno, mislite, je bilo sporočilo vsega tega? Preprosto: da je kraja super, da je nasilje super, da je vse to legitimno, da si lahko najhujši možni zločinec, pa je vse v redu, če si le pravi patriot. Zaradi vsega tega je Srbija oddrsela v repatriarhalizacijo in legitimizacijo političnega in etničnega nasilja. Tako je nastala država ljudi, ki so mirno gledali bombardiranje Sarajeva, ki so verjeli floskulam, da se Bosanci sami bombardirajo, in ki še danes na vprašanje, kaj se je zgodilo v Srebrenici, odgovarjajo, da nič posebnega.

Kako pa se je na vse to odzvala srbska alter scena? Je šla v notranjo migracijo? Se je sesula sama vase, kot recimo EKV?

Večina je ta čas preživela v notranji migraciji in resignaciji. Opozoriti moram, da je imela alter scena pri nas od samega začetka velik problem s samodefiniranjem. Že v času Jugoslavije sem pisal, da so samo na Reki in v Ljubljani dojeli, da je pank predvsem politično gibanje in ne le gola estetika. Tega se večji del alter scene tako v Zagrebu kot tudi v Beogradu ni zavedal. Poglejte samo, kako je Prljavo kazalište degradiralo od panka do sladkornega patriotizma. Takšna antievolucija se je lahko zgodila samo zato, ker bend že v osnovi ni vedel, kaj pravzaprav počne. Tisti pa, ki so vedeli, kaj počno, kot recimo EKV, so se v devetdesetih zavlekli v neke luknje, niso se ravno sramotili, večinoma pa tudi niso vedeli, kaj bi počeli in kako bi se odzvali. Zato ne preseneča, da je EKV na koncu končala v popolni samodestrukciji.

Ste imeli morda tudi sami kdaj občutek, da ste kot intelektualec v notranjem izgnanstvu?

Ne. Vedno sem pisal in govoril to, kar mislim, in nikoli nisem imel tega privilegija, da bi iz nekega slonokoščenega stolpa, kot recimo nekateri razumniki, ki živijo na Dedinju, komentiral dogajanje v družbi. Jaz sem tisti kreten, ki se vozi z mestnim avtobusom, ki povsod gre peš in ki ga lahko na ulici vsak opsuje ali pretepe. Sem preprosto del te družbe, je pa res, da sem moral dolgo trpeti občutek izrazite manjšinskosti.

O sebi večkrat razmišljate kot o marginalcu, čeravno ste zadnje čase zelo zaželen sogovornik v vseh mogočih srbskih medijih.

Marginalec je do neke mere samoizbrana pozicija. Sem del te družbe, v kateri imam neko vlogo, ki sem si jo pridobil s svojim delom. Nimam nobene želje po moči, pomembno mi je le, da lahko svobodno pišem in objavljam tisto, kar mislim. Zato tudi pozicijo zaželenega sogovornika izrabljam zelo selektivno in varčno. Morda se odzovem na eno od desetih vabil.

Veliko intelektualcev je v devetdesetih zapustilo Srbijo, vi ste se leta 1991 vrnili. Zakaj?

Takrat sem živel v Zagrebu. Bil sem torej Srb v Zagrebu, ko se je začela moja kariera kolumnista. Zavedal sem se, da če bi ostal v Zagrebu, bi moral biti kritičen predvsem do hrvaškega režima, vendar se mi ni dalo vsakemu kretenu dokazovati, da to ni zaradi mojega etničnega porekla ali zato, ker je moj oče upokojeni oficir JLA. V Beogradu, sem si rekel, bom sicer izdajalec, vendar bom pljuval vsaj po svojih. V tistih razmerah sem izbral manj slabo možnost.

Vemo, da so mnogi intelektualci, ki so ostali, v devetdesetih postali advokati ubijalskega etnoekstremizma. Kako si to njihovo držo razlagate z današnje perspektive? Je šlo za goli konformizem ali so dejansko verjeli v vizijo velike Srbije?

Odvisno od primera, vendar je strašno poenostavljeno misliti, da je vsega kriv konformizem. S konformisti je lahko, danes so na tej, jutri na drugi strani, problem je z ljudmi, ki so trdno in iskreno prepričani v svoje bolne projekte. Če gre za ljudi, ki imajo neko simbolično moč in javni vpliv, je problem še toliko večji. Glavni problem Srbije je bila prav ta vrsta nacionalistične inteligence, ki je bila povrhu še grozljivo provincialna. To so bili ljudje tipa Dobrica Ćosić.

Danes mi ni več do tega, da bi pljuval po njem, danes pljuvajo po njem samo še strahopetci, a ga bom vseeno vzel za primer. To je človek, ki ne zna niti enega tujega jezika, ki ne more brati v tujem jeziku in ki ni bil še nikjer brez vodiča. In on se ima za vrhunskega intelektualca! Lepo vas prosim. On in njegovi somišljeniki so v intelektualnem smislu popolnoma neznatni ljudje, ki pa so bili neko dolgo obdobje sol srbske družbe izključno zaradi patriotizma. In veste, kaj je najhuje? Če bi danes vprašali vse te ljudi, ali so imeli kakšne slabe namene, bi vsi po vrsti rekli, da so hoteli le najboljše. To, da je njihovo najboljše proizvedlo tisto najslabše, pa ni več njihov problem.

Kaj pa je danes s tako imenovano drugo Srbijo, z intelektualci vaše vrste, ki vas je nekoč režim zmerjal z izdajalci?

Danes nas zmerjajo z ekstremisti. (smeh) Ta evolucija od izdajalca do ekstremista se mi zdi zelo zanimiva. Ko ti nekdo reče, da si izdajalec, je stvar jasna. Ko ti nekdo reče, da si ekstremist, pa se zdi, da to govori z neke nevtralne, objektivne, umirjene pozicije, ki se lepo sklada z okolico. V Srbiji imamo torej po novem dve vrsti ekstremizma: v eno sodijo ljudje, ki požigajo, podstavljajo bombe in ubijajo, v drugo pa tisti, ki se zavzemamo za urejeno pravno državo in družbo, utemeljeno na demokratičnih in civilizacijskih standardih. V tem načinu razmišljanja je nekaj fundamentalno napačnega.

Osebno se zavzemate tudi za vstop Srbije v EU. Menda imate zanimive izkušnje s slovenskimi levičarji.

Z njimi je tako kot s srbskimi anarhisti. Kako boš anarhist v Srbiji, v družbi, ki je popolnoma razmontirana? Anarhizem postane smiseln šele v urejeni družbi. Najprej jo uredi, potem pa jo psuj. Podobno je z vprašanjem vstopa Srbije v Evropsko unijo, o čemer se pogosto prepiram s Slovenci. Veliki slovenski levičarji prihajajo v Srbijo kot kaki misijonarji in nas prepričujejo, da je Evropska unija brez veze, da naj nikar ne rinemo vanjo.

Ostanite, prosim lepo, avtentični, da bomo lahko še naprej pri vas napajali svojo nostalgijo po starih časih.

Seveda, mi smo zdaj en krasen etnopark in najbolje, da takšni tudi ostanemo. Enemu teh prosvetljenih slovenskih levičarjev sem rekel, ni problema, se bova dogovorila, ti boš dal meni svoj potni list, jaz pa ti bom dal svojega. In je samo debelo gledal. Takrat s srbskim potnim listom nisi mogel nikamor. Seveda je popolnoma nekaj drugega, ko si znotraj sistema in od znotraj opozarjaš na njegove pomanjkljivosti, ne moreš pa govoriti neki državi, ki je popolnoma uničena, naj ne vstopi v EU. Temu pravim neodgovorno levičarjenje. Dobronamerno, ampak infantilno.

V devetdesetih letih je bila Srbija, če uporabim vaše besede, v najdekadentnejši fazi mentalnega in političnega razpadanja. V kakšni fazi je danes, deset let po padcu Miloševićevega režima?

Danes je v fazi strahopetnega eklekticizma. Saj veste, mi bi vse. Zdajšnja oblast bi rada Srbijo v Evropski uniji, ampak rada bi tudi Kosovo. Nebulozno. Ne moreš vendar imeti nečesa, kar si že izgubil! Kosovo je zaključena zgodba že iz časa Miloševićevega sistema, vendar se oblast to boji povedati ljudem. Ne, ona raje lobira pri Kitajcih in ne vem pri kom še, čeprav tu ni več kaj lobirati. Ta burleska bo očitno trajala še nekaj časa...

Igra gole retorike, torej?

Seveda. In rezultat tega je shizofrena politika. Absurdno je, da si oblast ne upa naravnost povedati, da je Kosovo izgubljeno. Ljudem je namreč vseeno. Poglejte, kaj se je zgodilo, ko je Kosovo razglasilo neodvisnost. V bistvu nič. Koštunica je sprožil nemire in nekaj sto huliganov je šlo po mestu. To je bilo vse. Pravzaprav je Srbija osamosvojitev Kosova sprejela popolnoma resignirano.

Kaj bi se torej moralo zgoditi, da bi Srbija priznala Kosovo?

Težko rečem, ker se to ne bo zgodilo. Pomembno je nekaj drugega. Ni treba, da Srbija eksplicitno prizna Kosovo, mora pa začeti politično spoštovati dejstvo, da Kosovo obstaja. Politično pravim zato, ker v praksi to že počne. Če greš v Prištino iz Srbije po kopenski poti, prideš čez čas na neko točko, kjer te ustavi policija in zahteva potni list. Torej meja obstaja in funkcionira. Če želiš na Kosovo kaj izvoziti, moraš izpolniti kup papirjev. Torej izvažaš v drugo državo. Srbiji s Kosovom ni treba vzpostaviti diplomatskih odnosov v dobesednem pomenu, ker obstajajo drugi načini sodelovanja. Sicer pa vse to že obvladamo. Kje, mislite, je Izetbegovićeva vojska med vojno kupovala strelivo? Ja, pri Srbih. In kje so Hrvati med vojno naročali tanke? Tudi pri Srbih.

Kakšen pomen ima danes v Srbiji beseda patriot?

Žal še vedno precej afirmativnega. Ob neki priložnosti sem predlagal embargo na to besedo. Na območju južno od Kolpe bi jo morali vsaj za dvajset let prepovedati. Beseda patriot je skupaj z besedami, kot so domoljub, rodoljub in podobne, do te mere kontaminirana, da ne sodi več v besednjak. Treba jo je brcniti iz slovarja in jo po dolgem namakanju temeljito oprati. Sam te besede že dolgo ne uporabljam več v dobesednem pomenu in je sploh ne morem zapisati, ne da bi jo takoj postavil v kurzivo. Za to besedo stoji toliko barab, da to ni več samo moralno, temveč tudi estetsko vprašanje.

V enem od hrvaških medijev so pred časom z velikimi črkami zapisali: "Če si patriot, plačaj davek!" Zdi se, da se beseda vsem počasi zatika v grlu.

Kakšen davek! Patrioti niso zato na svetu, da bi plačevali davke, ampak zato, da bi ljudi pošiljali v vojno. Poslušajte, ta je čudovita: pred časom so nekega beograjskega mafijca v intervjuju spraševali o Legiji in njegovi odgovornosti za umor Zorana Đinđića. Veste, kaj je rekel? Da to ni mogoče, da je Legija pošten človek in da nikoli ne bi ubil Srba. To je revizija pete božje zapovedi, ki pravi: ne ubijaj. Srbi smo jo dopolnili, tako da se po novem glasi: ne ubijaj Srbov. Vse druge lahko, ni problema. Patrioti mislijo, da je to patriotizem.

Kako z današnje perspektive gledate na Đinđićevo obdobje?

Z Đinđićem je danes kot s temi monoteističnimi religijami. Nekdo vzame biblijo ali koran in iz njega iztrga citat, ki lahko pomeni karkoli. Podobno je z uporabo Đinđića v Srbiji po njegovi smrti. Vsak ga vleče na svojo stran in vsak z njim manipulira. Đinđić je imel v svoji politični karieri različne faze in je, gledano z današnje perspektive, za Srbijo pomenil predvsem eno veliko zamujeno priložnost. Gotovo je bil, in to sem govoril še, ko je bil živ, najpametnejši in najbolj izobražen politik, ki je bil po letu 1991 kdaj na oblasti v državah območja bivše Jugoslavije. Bil je doktor filozofije, svetovljan, popoln liberalec. Če bereš njegove filozofske razprave, vidiš, kako briljantno je razmišljal.

Bil je torej uresničitev antičnega sna.

Res, on je bil na neki način uresničitev antičnega ideala, čeprav je v praktični politiki vseskozi trpel zaradi pretiranega pragmatizma, ker se je bal, da mu bodo ljudje očitali, da samo filozofira in nič ne ukrepa. Da bi se pokazal, je potem nekatere stvari naredil na silo. Nesmiselno bi bilo zanikati, da je imel v karieri nekaj zelo temnih obdobij, ko je vlekel strašno napačne poteze, toda zadnja leta je kot politik dozorel, a je imel na žalost premalo časa, da bi lahko pokazal kaj konkretnega.

V svojih kolumnah ljudi pogosto poučujete o osnovnih etičnih in civilizacijskih načelih, o tem, da človek ni tisto, kar misli, da je, temveč je to, kar počne, da demokracija ni neomejena svoboda, temveč predvsem odgovornost in tako naprej. Ves čas se pritožujete, da živite v polsvetu. Kdaj bo iz polsveta, kot imenujete srbsko družbo, nastal svet?

(smeh) Nikoli, seveda. Vedeti morate, da sem do ljudi zelo strog, ker jih cenim. Predpostavljam si, da so inteligentni in odgovorni. In kakšna je reakcija večine, ko jim povem, da so oni sami in nihče drug naredili sranje iz svojih in tujih življenj? Da oni niso nič krivi, pravijo, da niso odgovorni, ampak da je za vse odgovoren Slobodan Milošević. Saj vendar ni prišel na oblast z ruskimi tanki! Vi ste tisti, pravim, ki ste na volitvah glasovali zanj. Ker pa ljudje tega nočejo slišati, me obkladajo z Antisrbom.

Ljudje torej še vedno ne prevzemajo odgovornosti za vse, kar se je zgodilo?

Tako je. Niso še osvojili pojma kolektivna odgovornost in ne razumejo, da so kolektivno odgovorni za poboje v Bosni. Pravim jim, če ste vi kot del te družbe dovolili, da so se v Bosni dogajale takšne strašne stvari, ste odgovorni. Vsak vas lahko mirno vpraša, kaj ste počeli med vojno. In če kot posameznik nimate dokazov, da ste se temu, kar se je dogajalo, aktivno upirali, ste odgovorni. Če bi rekel, da niste odgovorni, bi to pomenilo, da vas imam za slaboumne. Samo slaboumni ljudje niso odgovorni za svoja dejanja oziroma nedejanja.

Letos mineva 15 let od genocida v Srebrenici. V eni od kolumen ste se dotaknili zgodbe o mobiliziranih avtobusih in njihovih voznikih, ki so nesrečnike vozili na morišče. "To je neizpovedana zgodba našega potopa. O tem ne želimo razmišljati, ker ne želimo razmišljati o sebi," ste zapisali. Je sploh kdo raziskal to eichmanovsko plat Srebrenice?

Mislim, da ne. Kolikor vem, se precej organizacij ukvarja s preiskovanjem vojnih zločinov in vojnih zločincev, nihče pa se ne ukvarja z odgovornostjo ljudi, ki so delovali iz ozadja. Tudi Nemčija se je s temi vprašanji začela ukvarjati šele dolga leta po koncu druge svetovne vojne. Nemška državna železnica se je recimo šele pred nekaj leti Judom opravičila za svojo vlogo pri njihovem transportu v koncentracijska taborišča. Normalno, v prvi vrsti so razmišljali o gestapovcih, paznikih, rabljih, ne pa o vseh teh vlakih in njihovih voznikih, ki so vestno in do konca opravljali svoj posel. Nekdo je vse te Jude pač moral voziti, kot je nekdo moral voziti nesrečnike na srebreniško morišče. To so bili avtobusi srbskih prevoznih podjetij in njihovi zaposleni. Tja so peljali polne avtobuse, nazaj so peljali prazne. Tako preprosto. Čez deset dni je mogoče eden od teh voznikov vozil mene na kateri od klasičnih prog. Kot da ni bilo nič.

Veste, od nekdaj me zanima ta mračna plat duše tako imenovanega malega človeka. Ne zanima me Ratko Mladić, o njem mi je vse jasno, zanima me duša voznika tega avtobusa za Srebrenico. Najbrž je ta voznik po tisti vožnji zvečer prišel domov k svoji ženi in otrokom, pojedel večerjo, pogledal televizijo in imel o sebi še vedno mnenje, da je dober človek. Takšni ljudje sestavljajo našo družbo. Lahko rečejo, da niso nikogar ubili, to je res, vendar so pomagali, da so jih lahko ubili drugi. Bili so del istega ubijalskega sistema. In tu nastopi vprašanje odgovornosti. Ta voznik ni rekel, da teh ljudi ne bo nikamor peljal, ampak je pridno in vestno opravil, kar so mu naročili.

Na kakšen način, če sploh, se ljudje soočajo s to svojo preteklostjo aktivnega oziroma pasivnega sodelovanja v vojni?

Tako, da krivdo valijo na druge. Najbolj bolna faza naše družbe je bila konec devetdesetih let, ko je bila večina ljudi že proti Miloševiću, vendar niso vedeli čisto dobro, zakaj so proti. Šlo je za popolno neartikuliranost tega občutka. In kaj se je zgodilo? Ljudje so, brez kakršnekoli logike in smisla, začeli kar naenkrat množično govoriti, da je Milošević ameriški človek. Sporočilo pa je bilo naslednje: mi nismo nič krivi, Miloševića so nam inštalirali zli Američani. Temu bi lahko rekli avtodebilizacija družbe.

Očitno se nihče več ni spomnil konca osemdesetih, nihče se ni več spomnil, da je bil na mitingu resnice, nihče se ni več spomnil, da je kričal nacionalistična gesla. Jaz pa sem se dobro spomnil teh let, ko sem iz Zagreba prihajal v Srbijo na počitnice. Imel sem občutek, da sem vstopil v cono somraka in da so se ljudje v enem letu iz normalnih transformirali v zombije. Začeli so govoriti neumnosti in naenkrat se je, ne vem, od kod, pojavil neki Milošević in naenkrat nisi smel v kafiču nič reči čez njega. Ker bi nekdo vstal izza sosednje mize, jebal bi ti mater in te prebutal. To je bil trenutek, ko je začela srbska družba razpadati. Vojna je bila nato le logični korak.

Šešelj, Karadžić, Mladić. Kaj ta imena danes pomenijo v Srbiji?

Večino ljudi ta imena spominjajo na slabe čase, o katerih ne želijo razmišljati in si jih ne želijo nazaj. Hkrati pa večina za te ljudi še vedno ni sposobna reči, da so zločinci.

Kako blizu vam je pojem jugonostalgija?

V devetdesetih mi je bil pojem jugonostalgija blizu, ker je bil subverziven, potem pa se je skomericializiral in danes do njega nimam nobenega odnosa. Najpomembnejše je, da lahko ljudje svobodno živijo, delajo in potujejo. Zame je velika stvar, da sem lahko danes, po skoraj tridesetih letih, prišel v Piran samo s potnim listom. Spontano, brez velikih procedur, na kavo in klepet.

Kakšna je danes na območju bivše Jugoslavije izmenjava znanja, idej, kulture, umetnosti?

Prostor se je ponovno odprl pred sedmimi, osmimi leti, najbolj intenzivno med državami, ki govorijo skupni jezik. Dobro se še spomnim devetdesetih, ko se je vse ustavilo. Sam sem preko mreže prijateljev še vedno nabavljal knjige na Hrvaškem, v Bosni in Sloveniji ter o njih pisal za Vreme. Spomnim se, da se je zdelo ljudem čudaško, da pišem o knjigah, ki jih sami ne morejo kupiti, vendar se mi je zdelo to zelo pomembno. Pomembno je bilo ljudem povedati, da za tistim zidom ni črne luknje, ampak da tam nastajajo nove knjige, da ljudje delajo naprej, da mislijo. Ves čas sem ponavljal, da bomo nekega dne spet svobodno potovali, se obiskovali in si izmenjevali knjige. In, hvala bogu, je spet tako.

Vaša zadnja zbirka kolumen z naslovom Kamen išče okno se bere kot knjiga kratkih zgodb srbskega vsakdana. Sami ste zapisali, da so to vaje iz hiperresničnostne proze, zato me zanima, zakaj preprosto ne pišete fikcije?

Ne čutim tega vzgiba. Tudi sam mislim, da imam pisateljski dar, vendar mi ni do tega, da bi si zgodbe izmišljeval. Resničnost je zame mnogo večji izziv, saj s sabo nosi toliko likov in situacij, ki naravnost moledujejo, naj jih zapakiram v zgodbo. Te kolumne so res napisane izrazito prozno, vendar so zgodbe z vsemi podrobnostmi vzete iz resničnosti. Vseeno mi je, kako temu rečete, važno je, da se dobro bere.