Preventu Globalu in Alposu bi lahko v kratkem sledil še Vegrad. Skupaj z velikimi gospodarskimi sistemi odmirajo tudi finančni holdingi. Če skupaj s prvimi "ugaša" na tisoče delovnih mest, kar nas vedno znova opomni, da država že vsaj desetletje nima konsistentne gospodarske in industrijske politike, propadanje finančnih holdingov odpira vprašanje bodočega lastništva velike večine domačega gospodarstva. Nekdanji stebri privatizacije so namreč danes le še "zombiji", odvisni od (ne)milosti bank, ki uro resnice vsakih nekaj mesecev navijejo nazaj in preložijo rok odplačevanja posojil, zavarovanih z izpuhtelim delniškim premoženjem.

Koncept Slovenije d.d., "domačijskega" olastninjenja pomembnejših delov gospodarstva, je tako sedemnajst po rojstvu lastniških certifikatov na smrtni postelji. Gledano za nazaj je šlo za eksperiment, v katerem je bilo vse podrejeno končnemu cilju: vzpostavitvi domače ekonomske elite. Ta se je rojevala v "vati" relativno zaprte ekonomije, ki so jo v prvi polovici devetdesetih let pri življenju ohranjali močni izvozniki. Posledična ohranitev visokega deleža državnega premoženja je omogočila njegovo postopno, politično "regulirano" in nepregledno prodajo izbranim pidom in vodstvenim delavcem, ki so se z osamosvojitvijo preimenovali v menedžerje. V slabem desetletju je pidovskim lastnikom po zaslugi "sistemskih" napak, lukenj v zakonodaji in slabega nadzora regulatorjev uspelo splesti lastniške mreže, s katerimi so se vzajemno varovali pred (sovražnimi) prevzemi.

"Naravni red" se je začel krhati ob približevanju EU in Natu, ko so v Slovenijo z velikimi lastniškimi ambicijami začele vstopati zahodne multinacionalke. Luč sveta je ugledala ideologija "nacionalnega interesa", ki je v pivovarski vojni združila 57 poslancev z obeh političnih polov, veter v jadra pa so ji dali slabi zgledi nekaterih tujih lastnikov slovenskih podjetij in prvi menedžerski odkupi. Lastniške mreže so preživele, se celo okrepile, a je odhod LDS z oblasti in naskok Janeza Janše na mreže porušil njihovo "spečo" dinamiko. Ugodne razmere na finančnih trgih in spremembe prevzemne zakonodaje so močno pospešile aktiviranje delniških parkirišč in formalizacijo procesov lastninjenja. Zdelo se je, da so zmagovalci tranzicije postali menedžerji, ki so postali lastniki trgovskih in hotelirskih verig, prevozniških, gradbenih, inženirskih, živilsko- in lesnopredelovalnih podjetij, industrije pijač, časopisov…

Čez noč smo spoznali, da tudi v Sloveniji obstajajo "tajkuni", ki sami obvladujejo ogromne gospodarske sisteme. Pijani zmagovalci tranzicije so v ekstazi dobivanja večmilijonskih posojil na dobro ime in pregretega političnega ozračja pred volitvami odvrgli maske "konservativnih finančnikov" in dobrih domačih fantov. V mesecih pred krizo so sprejemali popolnoma iracionalne poslovne odločitve, na kocko stavili vse ali se celo zapletali v uničujoče medsebojne spopade. Hišice iz kart je že v drugi polovici leta 2008 začel rušiti vihar z druge strani Atlantika. Če so se nekateri od (nekoč) najbogatejših Slovencev umaknili častno, so drugi v boju za preživetje z neusmiljenim finančnim izčrpavanjem podjetja skoraj uničili.

Ko danes po samouničenju domače ekonomske elite, ki s prizorišča pričakovano odhaja brez etičnega (samo)očiščenja, preštevamo "mrtve", spoznavamo, da bo država račune za politično-ekonomski eksperiment plačevala vsaj desetletje, če ne še dlje. Ne gre zgolj za neposredne stroške verjetnih dokapitalizacij bank in državnih podjetij, zadolževanja države, brezposelnosti in stečajev. Ti bi lahko bili celo nižji od posrednih, za zdaj nevidnih. Tako preostalim domačim gospodarskim sistemom, ki so še v lasti holdingov ali po novem tudi bank, ki jih bolj kot dolgoročna poslovna politika zanimajo dividende, grozi stagnacija. Večji del gospodarstva zaradi nizke kreditne aktivnosti "ranjenih" bank čaka zastoj v prestrukturiranju, Slovenijo pa tudi v letih, ko se bodo gospodarstva v Evropi začela pobirati, zelo verjeten razvojni krč. Iz njega se bo država zaradi paraliziranosti njenih velikih podjetij, ki so jih na rob propada potisnile sumljive poslovne avanture s katastrofalnimi posledicami, težko izvila tudi s pomočjo redkih preostalih izvoznih "prvokategornikov". Zna se zgoditi, da bomo milijarde evrov, ki so si jih banke izposodile v tujini zato, da so izpuhtele v procesih lastninjenja, odplačevali z dolgoročnim občutkom neperspektivnosti in begom možganov.

Sanje o "narodu, ki bo na lastni zemlji gospodar" so se končale s krutim spoznanjem, da so privatizacijske in bančne elite premoženjsko "substanco", ki jo je isti "narod" akumuliral dvajset let ali še več, vložile v "Ponzijeve sheme", ki so jih same ustvarile. Napev Roya Orbisona iz reklame za Merkur ("Anything you want, you got it") pove vse: še nikoli v zgodovini ni bilo naprodaj toliko slovenskih podjetij in po tako ugodnih cenah. Simbolično je, da so zasebni lastniki po novem dobrodošli celo v Darsu.

Bržčas ni pretirano trditi, da smo se Slovenci, gledano po kriteriju moči naših kapitalistov, v zadnjih dveh letih vrnili skoraj 150 let nazaj, v drugo polovico 19. stoletja. Takrat je ekonomska "substanca" enega manjših narodov v Avstro-Ogrski monarhiji nastajala okrog hranilnic, obrtnikov in manjših podjetij, ki so izkoriščala selitev kmečkega prebivalstva v mesta. Iz "sanj v sanjah" smo se vrnili k "izvoru". To pot bomo očitno morali ponovno prehoditi, le da tokrat z malimi koraki in brez megalomanskosti, tako značilne za narod pod Alpami. To bo mogoče le v okolju, v katerem dobre ideje ne bodo trčile v politično izbranega uradnika, nesmiselni predpis ali tiranskega šefa. Nekoč dolgi seznami strateških naložb države se bodo pod pritiskom naraščajoče luknje v javnih financah skrčili na nekaj imen. Medtem ko bomo v naslednjih letih nestrpno opazovali, ali se lahko katero od nišnih podjetij, ki so potihoma nastala med napihovanjem delniškega balona, razvije v pomembnega regionalnega igralca ali celo multinacionalko, se bomo s cmokom v grlu ali brez njega morali privaditi, da bodo velika podjetja kupovali tudi lastniki iz držav s cenejšo delovno silo in da naši šefi govorijo angleško, hrvaško ali kitajsko. Evolucija, tudi ekonomska, ima vzpone in padce, a tolaži nas lahko, da življenje vedno najde pot.