Zagovorniki jedrske industrije tudi pri nas jedrsko energijo predstavljajo kot izjemno čist in varen vir električne energije. Jedrska elektrarna Krško gre počasi proti koncu življenjske dobe, zato se jim zdi naravno, da na njenem mestu postavijo novo. Zagovorniki NEK II so zelo previdni pri odpiranju debate v Sloveniji. Bojijo se, da bi ob "nepravem" komuniciranju javnost že na začetku zavrnila projekt. Ne želijo še govoriti o ceni nove jedrske elektrarne, ki bi stala od 3 do 5 milijard evrov, niti ne želijo odpirati nerešenega in nerešljivega vprašanja visokoradioaktivnih odpadkov. Nočejo, da bi javnost izvedela, da kljub milijardam dolarjev in evrov še nikjer na svetu niso našli rešitve za varno odlaganje visokoradioaktivnih odpadkov.

Visokoradioaktivnih odpadkov ni mogoče varno odložiti za 240.000 let

Navdušenci nad jedrsko energijo radi pozabljajo, da jedrske elektrarne ustvarjajo jedrske odpadke, ki so človeku in okolju nevarni nepredstavljivo dolgo časa. Radioaktivni plutonij potrebuje 240.000 let, da bi se razgradil na raven, da človeku ne bi bil več škodljiv, to pa je daljše obdobje od človekovega obstoja na Zemlji (200.000 let). Ne obstaja noben način, da bi te snovi zadrževali na varnem toliko časa, zato je nesmiselno dovoliti nadaljevanje proizvodnje novih jedrskih odpadkov. Kljub temu so v zadnjih petdesetih letih zapravili na milijarde evrov v iskanju trajne rešitve vprašanja jedrskih odpadkov.

Hanes Alfven, jedrski znanstvenik, je že leta 1972 izrekel misel, ki za nerešeno vprašanje jedrskih odpadkov velja še danes: "Ko je problem pretežek, da bi ga rešili, ne moremo trditi, da je problem rešen, če pokažemo, koliko truda je bilo vloženega v njegovo rešitev."

Pomisleki o ceni jedrske energije

Zagovorniki jedrske energije velikokrat zavajajo z razlago, da je cena jedrske energije zelo nizka. Pri tem primerjajo ceno elektrike iz elektrarn, ki so že odplačale naložbo v gradnjo. Cena elektrike iz novih jedrskih elektrarn je občutno višja, saj morajo kupci elektrike iz nukleark poleg rednih stroškov odplačevati tudi dolg za večmilijardno naložbo v gradnjo elektrarne. Zagovorniki jedrske energije pravijo tudi, da cena elektrike vključuje vse zunanje stroške proizvodnje energije. Zanima me, kako vrednotijo ceno varovanja jedrskih odpadkov, ki jih je treba hraniti na varnem stotine tisočev let. Ob tem se je treba vprašati, v čigave eksterne stroške sodijo posledice nesreče v Černobilu pred dobrimi 24 leti in v katero ceno elektrike so to vračunali.

V Sloveniji si večina ljudi ne predstavlja, koliko stane gradnja jedrske elektrarne. O tem molčijo tudi zagovorniki NEK II. Ker še ni jasno, kateri tip reaktorja želijo zgraditi zagovorniki NEK II, je težko govoriti o konkretni ceni takega projekta. Lahko pa se zamislimo nad dogajanjem ob gradnji finske jedrske elektrarne Olkiluoto. Začetna cena elektrarne, s katero je industrija prepričevala politike in javnost, je bila 2,5 milijarde evrov; končna dogovorjena cena se je povzpela na 3 milijarde evrov, težave z gradnjo in zamude pa so projekt podražile na nepredstavljivih 5 milijard evrov. To je več kot štirikrat toliko, kot bomo plačali za TEŠ6. V času kampanje za gradnjo tega projekta so navajali, da bo Olkiluoto ena izmed najhitreje postavljenih jedrskih elektrarn na svetu. Elektrarno, ki bi morala začeti oddajati elektriko letošnje poletje, graditi pa so jo začeli leta 2005, bodo najverjetneje dokončali leta 2013 ali 2014.

Prelaganje radioaktivnega bremena na prihodnje generacije

Ob vprašanju jedrskih odpadkov se zastavljajo tudi mnoga etična vprašanja. Eno izmed njih je vprašanje medgeneracijske pravičnosti. Generacije naših prednikov so si močno prizadevale za to, da bi njihovi otroci živeli boljše življenje, kot so ga živeli sami. Tudi danes si želimo, da bi zanamcem pustili bogato kulturno in naravno dediščino, ki naj jim omogoči blaginjo in razvoj. S kopičenjem jedrskih odpadkov, ne da bi zares vedeli, kam z njimi, počnemo ravno nasprotno. Zato da bi zagotavljali elektriko iz jedrske energije naši generaciji, ustvarjamo velike količine visokoradioaktivnih odpadkov, ki bodo ostali zanamcem. Predstavljajte si naše vnuke leta 2100, ko naj bi bil zaustavljen tudi NEK II. Naša generacija bi jim predala na tone jedrskih odpadkov, električne energije iz jedrskih elektrarn pa zaradi izčrpanih svetovnih zalog urana ne bi mogli več uživati. Kaj bi si naši vnuki mislili o takšnih prednikih? Kdo jim bo razložil, da morajo nositi odgovornost za te nevarne odpadke, ker smo se mi danes pač tako odločili? Na srečo lahko breme, ki ga bomo dostavili prihodnjikom, bistveno zmanjšamo. Odločimo se lahko za revolucijo v pridobivanju in rabi električne energije.

Podnebne spremembe lahko ustavi samo energetska revolucija

Zagovorniki jedrske energije tudi pri nas poudarjajo vlogo jedrske energije v boju proti podnebnim spremembam. Jedrska energija naj bi zaradi manjše količine izpustov v primerjavi s fosilnimi gorivi bistveno prispevala k zmanjševanju učinka podnebnih sprememb. Morda to velja v teoriji, a realnost je drugačna. Tudi če bi do leta 2050 povečali proizvodnjo jedrske energije kar za štirikrat, kar je praktično nemogoče, bi to prineslo zgolj obrobno zmanjšanje toplogrednih izpustov (4 odstotke). Medtem pa potrebujemo globalno zmanjšanje za 40 odstotkov do leta 2020 in za 80 odstotkov do leta 2050. Prispevek jedrske energije k boju proti podnebnim spremembam bi bil prepozen (dolgo po letu 2020), pomenil bi gromozanske stroške (8 tisoč milijard evrov), hkrati pa bi pomenil veliko tveganje jedrskih nesreč, nakopičenih jedrskih odpadkov in širjenje jedrskega orožja.

Podnebnih sprememb se moramo lotiti na učinkovit način in brez ustvarjanja novih nevarnosti. Potrebujemo revolucijo v načinu proizvodnje in rabe energije. Greenpeace je skupaj z Evropskim svetom za obnovljivo energijo (EREC) izdal študijo Energy (R)evolution, ki kaže, kako lahko z obnovljivimi viri, brez premoga in jedrske energije, zagotovimo varno in okolju prijazno energijo. Inštitut za tehnično termodinamiko Nemškega vesoljskega centra, ki je pripravil študijo energetske revolucije za EU in za ves svet, je prišel do ugotovitev, po katerih bi do leta 2050 zagotovili 95 odstotkov svetovnih potreb po energiji iz obnovljivih virov energije. Ob tem bi se globalni izpusti zmanjšali za 80 odstotkov, kar je skladno z zahtevami IPCC za omejitev dviga svetovne temperature pod 2°C. Scenarij Energy (R)evolution za EU med drugim predvideva ustvarjanje več sto tisoč novih delovnih mest in 19 milijard letnega prihranka pri stroških za fosilna goriva.

Slovenija ima priložnost pridružiti se energetski revoluciji in izkoristiti prednosti prehoda na čisto in okolju prijazno gospodarstvo. Namesto da ostajamo ujeti v stare vzorce mišljenja, kjer obstajata samo premog in jedrska energija, bi se morali tudi v Sloveniji odločiti za prehod na stoodstotno obnovljive vire energije in graditi konkurenčno zeleno gospodarstvo, ki prinaša razvoj in nova delovna mesta enakomerneje po vsej Sloveniji.

Dejan Savić, Greenpeace Slovenija