Vedno je bil pozoren na detajle. Tudi na renesančnih slikah najraje opazuje ozadja, navidez nepomembne malenkosti ali prav posebno barvo ali svetlobo; šele zatem s pogledom počasi drsi v ospredje k tistemu, kar je umetnik hotel poudariti. Ko v potu svojega obraza gnete stotine kilogramov gline, ga zanimajo točke in spiralaste silnice telesnega. V tem tisočletju je glino včasih zamenjal z voskom in odkrili so se mu povsem novi svetovi in ustvarjalne poti. Rad se tudi igra s posnetki na prenosnem telefonu. Toda ne fotografiram, pravi, ampak modeliram na mobitel. Gospod iz Zagreba, ki si je z nama ogledoval najnovejšo pridobitev slovenske prestolnice, je modro ocenil: "To je most, ki ima širino trga in skulpture, ki ga grejejo. Komaj čakam sprehajalce, da bodo začutili to odprtost in toplino."

Sedela sva na Petkovškovem nabrežju in pogled mu je vseskozi uhajal k Prometeju. S strastjo je govoril o njegovi telesnosti, notranji spirali, ki jo je lovil ves čas njegovega nastajanja, in o želji, ki jo je začutil, ko je delal za Obalne galerije kip Pegaza: da odpre in razgali človeško notranjost. Skoraj sramežljivo pove, da večkrat zgnete glino z nogami in ko stopi ven iz gmote, ni sledu njegovih stopal. Še sam se temu čudi. V tem skoraj božanskem početju je vsakič znova začuden nad ranljivostjo človeštva. Še vedno je isti mali deček, ki je staro mamo v cerkvi pod razpelom spraševal, zakaj ima vendar Kristus blag nasmešek, če pa krvavi iz ran. Še čuti roko, ki ga poboža po glavi namesto tolažbe. Iz dečka je zrasel blag človek, ne pritiska, ampak čaka, da se mu zgodi.

V kratkem času treh let je Jakov Brdar naredil štiri skulpture velikega formata. Pravi, da ga je gnala potreba nadaljevati tam, kjer se je ustavil pri tridesetih, ko je naredil kip Pegaza. Namreč, da odpre človeško telo in se loti reber, hrbtenice, medenice, čvrstega v mehki glini, v kateri sproščeno dela. Najmanj petsto kilogramov gline zgnete v koritu, enako kot ljudje delajo kruh. "Iz tega testa naredim dober kruh in ga po Jezusovo razdelim med ljudi. Takrat sem kot božja žlica, žlica v rokah Boga. Kar nastane, so organske forme, ki me osvobodijo potrebe po prepoznavnosti, poimenovanju, čeprav ljudje radi dajejo mojim figuram imena. Prometeju sem v enem zamahu, brez misli, naredil natanko 24 reber, toliko, kot jih imamo. Ko sem prvič delal hrbtenice, so v Jerihu našli opeko, v kateri so sužnji, ki so gnetli glino, pustili odtise prstov v formi človeške hrbtenice, podobno kot jaz. V tem vidim nekaj simbolike." S pogledom urno preveri, če ni morda povedal preveč.

Pomembni sta samo začetna in končna točka ustvarjalnega procesa, točka izhodišča in vrnitve, drugo vmes se že kako reši. "Ni pomembno, koliko parov je reber, kakšna je medenica, okostje te pripelje do spiralnega v telesu, kot nam ga je podarila narava." Besed haptično in taktilno, ki ju radi uporabljajo pametnejši od njega, ne mara. A zgolj v eni potezi iz gline spretno izvleče rebra in dobi pravo ravnovesje v telesu ali spiralnost, kot temu reče. Kdor ga je kdaj opazoval pri delu, lahko potrdi, da je v ustvarjalnem zamahu videti kot čarodej.

"V naravi je vse spiralno," nadaljuje v zagonu, "ne le naše telo, tudi naš dih, misli, besede, ko jih izgovorimo. Naše telo je kot vesolje, je projekcija vesolja. Rodimo se v ta svet in imamo zadolžitev izpovedovanja, besede poslanstvo ne maram. Za vsakega človeka je dobro, če v sebi poišče to zadolžitev, ki mu jo je dala narava ali bog. Točke začetka in izhoda so v nas, najbolj oddaljena nam je najbližja." Premolkne, nadaljuje bolj stvarno. "V likovni teoriji pravijo, da mora skulptura imeti osem pogledov, noben ni zanemarljiv. Da jo obkrožiš kot planet. Zdaj sem si upal narediti telesa v prostoru, kjer je vsak pogled drugačen in razkriva opazovalcu kaj novega. Človekovo vratno vretence se projicira na stopalo in je čista vertikala, simbol naše prizemljenosti, težnosti, potem sta še diagonali, kajti zgolj horizontala in vertikala sta premalo. Redkokdo pa uporablja tangento, ki ima v sebi mladost, ker je že izven težnosti. Eni temu pravijo, drži se ograje," se zasmeje mojemu preveč resnemu pogledu. "Pri Satirju sem naredil nekaj, kar sem počel že v Berlinu, pa še nisem vedel, zakaj. Vanj sem vrgel kepo trde gline, kajti telo je kot plazma, materija in energija. Eni v tej kepi vidijo rano v telesu, sam sem začutil njegovo ranljivost, globinsko mehkobo. Če ne bi bili ranljivi, ne bi živeli. So ljudje, ki imajo malo duhovnega v sebi, rečemo, ta človek je brez hrbtenice. Pri mojstrih antike se čuti globinska mehkoba, v resnici je to energija vesolja. Včasih se šalim, da lahko Michelangelovo skulpturo požgečkam in se mi nasmehne."

Rad opazuje spretnost in umetnost antičnih, romanskih in renesančnih mojstrov. Vsako pomlad gre z arhitekti po Italiji. "Če Giotto nima časa (če je pred njegovimi freskami prevelika gneča), grem s Cimabuejem (poznosrednjeveški slikar, predhodnik Giotta, op.p.) na kozarec vina!" Četudi je bil že velikokrat v Toskani, vsakič odkrije kaj novega. Letos je v cerkvi Santa Croce v Firencah uzrl fresko, ki ga še zaposluje, o njej razmišlja, saj je skregana z vsem, kar likovna teorija ve o renesansi. "Kot ne bi videl sončnega zahoda, čutiš pa vse tiste, ki ga opazujejo." Včasih njegova misel zaide v labirint, od koder se reši s samoironijo. "Mene rešuje nevednost. Če je konstrukcija dobra, je pol skulpture narejene, nas je učil profesor Tršar na akademiji. V umetnosti sicer ni napak, ampak nobena skulptura ni dokončna. Zgodi se lahko napaka v konstrukciji, kot se je primerila Rodinu pri njegovem kipu Korakajoči mož, ki sem ga neštetokrat gledal, imel je tehnični problem z armaturo, ki štrli iz desne noge. Šele čez čas sem dojel vlogo te napake, ki pomeni gibanje. Pri skulpturi, kot je Prometej, v resnici ne veš, kaj je telo in kaj so duša, krila... Zgolj lebdi, se osvobaja težnosti, všeč mi je njegova lahkotnost. Če bi ga delal po grški legendi, zakaj ga je Zevs kaznoval, ne bi nič naredil. Če bi se ubadal s tem, da je namenjen za Mesarski most, spet ne bi nič naredil. Včasih me kdo vpraša, zakaj nima glave, pa rečem, zmanjkalo mi je gline." Tok Brdarjevih misli teče svobodno, z asociativnimi skoki sem ter tja, skoraj nespodobno ga je prekinjati z vprašanji. Kipar verjame, da vsa modrost, ki kaj velja, prihaja iz antike. Všeč mu je zgodba o antičnem filozofu Demokritu, ki se je dal oslepiti, da ga ne bi videz stvari motil v njegovih premišljevanjih. Ne zanima ga, kaj si bodo o kipih na mostu mislili ljudje, kako jih bodo ocenjevali, kakšna imena jim bodo dajali. Čuti pa se, v njegovi družbi, neprisiljeno zadovoljstvo z opravljenim. To pa je največ, kar lahko umetnik pričakuje od sebe.