Moje dežurstvo

Zbudi me budilka dvajset čez šest na sobotno jutro. Čaka me 24-urno dežurstvo, zato moram v službo vzeti dovolj hrane in pripomočke za osebno higieno. Vem, da se moram tiho odpraviti od doma, da ne zbudim svojih najbližjih. Pa vendar se med mojimi pripravami zbudi hčerka. Hudo mi je. Kako naj ji razložim, da spet odhajam od doma, že štirinajsti dan zapored? Tudi prejšnji vikend sem bila odsotna, v petek od jutra do večera in potem vso soboto in nedeljo. Udeležila sem se namreč intenzivnega izobraževanja o oskrbi poškodovanca na terenu in pridobila mednarodno licenco. Tečaj je bil naporen, izkušnje pa neprecenljive. Z idejo v glavi, da je za ogroženega bolnika na terenu dobro le najboljše, ni nobena ura treninga preveč ali prenaporna. Dobro, mami, reče hčerka, se bom pa k očiju stisnila, in gre nazaj v posteljo. Ob njeni reakciji se mi odvali kamen od srca in lažje se odpravim od doma.

Na poti do službe razmišljam, da je sobota drugačna od drugih dni, prav tako nedelja pa prazniki tudi. Takrat ljudje ne sedijo v službah, otroci niso v vrtcih in šolah. Ti dnevi so namenjeni preživljanju prostega časa. Ljudje gredo v naravo, se ukvarjajo s športom, imajo zabave, žal pogosto združene z alkoholom, na cestah se pojavijo motoristi, v deželo pridejo turisti. Za nas pa vse to pomeni le naval ljudi s čebeljimi ali osjimi piki, ki pogosto vodijo v resne alergične zaplete. Pojavi se tudi več resnih poškodb in več kritičnih poslabšanj že prej prisotnih bolezni. Vsega naštetega je med vikendi več kot med tednom in za vse to je odgovorna ena ekipa. Za celotno območje bomo danes trije. En zdravnik, ena medicinska sestra in en reševalec. V mislih ponovim še odmerke zdravil za oživljanje otrok in že sem preoblečena v uniformo.

Zdravniški mobilni telefon zvoni

Bolniki že čakajo, zato takoj začnemo delati. Še dobro, da smo trije, saj lahko le tako obvladujemo situacijo. Eno gospo je ponoči začelo močno boleti uho, drugo je zagrabil krč v vratne mišice. Medtem ko pregledujem gospo z znano kronično obstruktivno boleznijo pljuč z očitnim težkim dihanjem, moj zdravniški mobilni telefon neprestano zvoni. Pregled prekinem. Gospa postane slabovoljna. Razložim ji, kako pomembno je, da se na take klice hitro odzovem, saj lahko vsak od teh klicev pomeni tudi nujni klic na pomoč in boj za življenje. Prekinitve dela zaradi dvigovanja telefonov zahtevajo od mene še dodatno energijo. Naslednji pride na vrsto mlad fant s hudo obliko infekcijske mononukleoze, ki ga napotim na infekcijsko kliniko. Zvrstijo se še dva gospoda s povišano telesno temperaturo in punčka s poškodbo prsta na nogi. Naredimo še dve prevezi naročenih ran in nastavimo dve infuziji antibiotika. Vse to do desetih. Nato pokliče žena, da mož že cel teden menja dan za noč, prekomerno pije alkohol kot že 30 let, ne zadrži več ne blata ne urina, da tudi hoditi ne more več in da govori čudne stvari. Obljubim, da pridem na hišni obisk. Medicinska sestra mi poišče bolnikovo kartoteko, tako se pobliže spoznam z njegovim stanjem. In res, gospod je slab, njegova žena pa tudi. Vidi se, da je tudi ona na koncu z živci, opazim tudi, da ima stranske učinke po kemoterapiji. Gospod je v deliriju, ne odgovarja smiselno na moja vprašanja, zato se odpravimo v Psihiatrično bolnišnico Idrija. Med vožnjo upam, da ne bi še kdo v tistem trenutku, ko smo odsotni, potreboval nujno pomoč. Opazujem telefon, na katerega smo prevezani iz ambulante na teren, ta k sreči molči. Molči še vso pot do Logatca, kjer pa ugotovimo, da nas trije pacienti že čakajo pred ZD. Na hitro iz avta ocenim, da k sreči ni nič resnega, nato pregledam vsakega posebej. Začnemo čutiti lakoto, zato si naročimo kebabe, ki so priljubljen obrok na terenu, saj ni nujno, da poješ toplega. Topel obrok med delom pogosto ostane le želja, saj te lahko vsak hip preseneti nujni klic. Delamo naprej. Eno gospo je uščipnilo v križu, mlad fant si je poškodoval prst, ki ga zašijem. Pride še močno pretresena gospa, ki se je ustrašila sveže krvi na blatu. Ugotovim, da ima hemoroide, in jo pomirim, da to ni nič hudega. Druga, mlajša gospa ima vnetje mehurja, najstnica pa angino. Mamica majhnega otroka ima vnete oči, enoleten fantek pa ponovno vnetje srednjega ušesa. Prideta še mlajša moška, oba s tujki v očesu, ki ju uspem odstraniti. Vesela sta, saj ju je prizadeto oko že močno bolelo. Pride še kolesar, ki ga je avto odrinil, pri tem je padel na levi komolec. Sklep je močno otečen in boleč, potrebno bo rentgensko slikanje za izključitev zloma v Ljubljani. Do ZD se je pripeljal sam. Prosi, če ga peljemo v Ljubljano na urgenco. Težko rečem ne, vendar vztrajam, da gre sam, saj njegovo stanje ni urgentno in zato prevoz z našim vozilom po zakonu ni upravičen. Sledi 15 minut miru. Ravno prav, da uredim vso dokumentacijo dosedanjih pregledov. Nato pozvoni. Tokrat vrata odprem sama. Vstopi 37-letni moški. Po treh stavkih mi je jasno, da ima srčni infarkt. Odredim vso ustrezno terapijo, premestimo ga v reševalno vozilo in urgentno odpeljemo v Klinični center. Med prevozom, ko lovim ravnotežje v hitro premikajočem se avtu in skrbim za vse življenjske funkcije pacienta, urgentni telefon neusmiljeno zvoni. Iz pogovora ugotovim, da pred ZD čaka še en gospod, ki zelo težko diha. Po telefonu težko ocenim, kako resno je njegovo stanje, zato mu svetujem, da pokliče 112, če čuti, da ne bi mogel zdržati vsaj eno uro, ko se bo naša ekipa že vrnila. Kliče še ena mama za sina, ki si je zvil gleženj. Počutim se kot robot. Delati moram pet stvari hkrati. Nadzorujem bolnika, mu dajem prava zdravila, kličem v bolnišnico in sporočam, da prihajamo v desetih minutah z zelo ogroženim bolnikom, izpolnjujem protokol nujne intervencije in napotnico ter odgovarjam na telefonske klice. Bolnika na IPP uspešno predamo, zaradi resnosti stanja namreč že čakajo na nas s pripravljeno ambulanto za prednostni sprejem. Pohvalim celotno ekipo za dobro opravljeno delo, saj je bil življenjsko ogrožen gospod ustrezno oskrbljen v izjemno kratkem času, kar je izrednega pomena za preživetje srčne mišice. Ko se vrnemo, nas čaka gospod, ki težko diha. Je znan pljučni bolnik in s pregledom ugotovim, da je tudi on ogrožen zaradi pljučne odpovedi. Ponovno se odpravimo na urgentno vožnjo. Že na avtocesti me kličejo iz doma starejših občanov, da je stanje 95-letne gospe, ki ima sicer številne težke bolezni, resno in da se lahko zgodi, da bo v kratkem umrla. Povem, da jo pridem pogledat takoj, ko se vrnemo z Golnika. Že na poti nazaj proti ZD mi sporočijo, da je umrla. Dogovorim se za mrliški ogled. Med mrliškim ogledom me kličejo še starši z bolnimi otroki in dogovorimo se, da pridejo v ambulanto.

Prvih 12 ur

Minilo je 12 ur službe. Pregledali smo okoli 30 bolnikov, vmes bili v Idriji, Ljubljani in na Golniku. Enkrat nam je uspelo jesti in enkrat smo imeli 15 minut pavze. Večino časa so moje delo in miselne procese med pregledovanjem bolnikov prekinjali telefoni, kar zahteva še dodatno energijo.

Ko se vrnemo z mrliškega ogleda, nas v ambulanti pričaka še sedem bolnikov. Težka pljučnica pri 60-letni gospe, hudo poslabšanje astme pri 9-mesečnem otroku in obojestranska pljučnica pri štiri tedne starem dojenčku. Druga starejša gospa je padla, deklica ima vnetje ušesa, mlada ženska pa ognojek v žrelu.

Noč. Počitka tudi tokrat ne bo.

Ura je deset zvečer. Končno se situacija začne umirjati, čakalnica je prazna. Odpravimo se počivat in upamo, da nas čaka mirnejša noč, kot je bil dan. Ko se uležem v posteljo, čutim, kako mi začne postopoma padati srčni utrip in kako dobro dene, da si lahko odpočijem. Pa ne za dolgo. Ob enih zjutraj dobimo klic 112. Takoj se mi srčni utrip spet dvigne, pripravljena sem na najhujše. Kliče odrasel sin, da je mama izgubila ravnotežje in padla vsaj štiri metre globoko iz drugega nadstropja v klet na stopnišču brez ograje. Ko pristopim, vidim lužo krvi na tleh pod glavo. Gospa odgovarja zmedeno na moja vprašanja, diha primerno, tudi krvni obtok je zaenkrat stabilen. Sumim, da gre za poškodbo glave in hrbtenice, zato jo pravilno imobiliziramo in oskrbimo vse rane. Na vso moč se potrudimo, da jo spravimo iz kleti do avta dve nadstropji višje in jo odpeljemo urgentno v Ljubljano. Med vožnjo imam vsaj tokrat mir pred telefonom in moje misli se lahko osredotočijo le na poškodovano gospo. Tudi promet je ponoči mirnejši, tako da nas v reševalnem vozilu ne premetava. V ZD se vrnemo ob štirih ponoči. Popijem vodo, pojem čokolado. Ko ravno spet zaspim, me zbudijo zaradi otroka z visoko vročino. Kmalu je ura sedem zjutraj in po 24 urah grem domov. Utrujena in neprespana, toda mirna v duši, saj sem delo opravila po svojih najboljših močeh. Želim si, da bi dan potekal mirno in lagodno, kar pa je ob dve- in štiriletniku prava utopija. Tudi spat ne grem, saj sta otroka komaj čakala, da pride mami domov, in zaslužita si mojo pozornost. Če bolnikov ne pustim na cedilu, tudi njiju ne bom, saj sta moja sončka.

Bilanca

Če na hitro povzamem, smo v 24 urah pregledali 40 bolnikov, od tega smo opravili štiri nujne intervencije, delali smo ves dan in večino noči. Bolniki so bili stari od štiri tedne do 95 let, imeli so tako internistična obolenja kot poškodbe. Vse našteto od nas zahteva široko znanje, veliko mero fizične in psihične kondicije.

Upam, da je iz zapisanega razvidno, zakaj imamo slovenske zdravnice dokazano krajšo življenjsko dobo kot druge ženske v Sloveniji. Razumem mlajše kolege zdravnike, zakaj se ne odločajo za delo družinskega zdravnika v manjših perifernih zdravstvenih domovih, kot je naš, saj si verjetno želijo manj stresno življenje in več priznanj za predano delo, kot jih dobimo mi. V našem ZD trenutno manjkajo trije družinski zdravniki in en pediater, na razpise se nihče ne prijavi že več let. Če se trenutno zaposleni zdravniki danes odločimo, da umaknemo soglasja o nadurnem delu, lahko ZD jutri zapremo.

Moje znanje ima svojo ceno

Če pa za konec zapišem še, da sem za opravljeno delo v vseh 24 urah dobila približno 220 evrov neto za 8 ur redne ambulante in 16 ur dežurstva, vas vprašam, gospod Pahor, ali ste pripravljeni prevzeti tako odgovorno in intenzivno delo za tako nizko plačilo. Pravite nam, da je še to preveč.

Zame je stvar zelo enostavna. Za manj denarja bom raje ostala doma in prosti čas preživela s svojo družino. Tudi moje znanje ima svojo ceno in vem, da nisem edina, ki tako razmišljam.

Damjana Palčič Berce, dr. med., specializantka družinske medicine, Zdravstveni dom Logatec