Zapuščena tovarna Rog, spomeniško zaščiteni kompleks na Trubarjevi cesti v Ljubljani, je po večletnem samevanju oživela skozi raznovrstne aktivistične, kulturne in izobraževalne dejavnosti samoniklih družbenih iniciativ, ki so si v zapuščenih dvoranah ustvarile svoje prostore, a jim Mestna občina Ljubljana grozi z deložacijo. Pozicija Andreja Kurnika glede vloge in pomena socialnega središča v tovarni Rog temelji na izsledkih sodobnega humanizma in je v nasprotju z argumenti MOL, ki prihodnost tega območja umešča v okvir javno-zasebnih partnerstev, moderne, a v temelju neoliberalistične ideje.
Sodobno družboslovje je prežeto z vprašanji o povezavi prostora s kulturo in politiko. Zakaj se aktivizem tako izrazito navezuje na prostor?
Prostor ni naravna danost, ki bi jo določale objektivne zakonitosti, ampak je družbeno proizveden. Vsak prostor je v sebi že politični prostor, določa odnose, kako razumemo sebe in kako vrednotimo; hkrati pa je prostor kontingenten, odprt za naključja in spremembe. Po Michelu Foucaultu lahko rečemo, da nas prostor konstituira, a tudi mi se skozi prostor konstituiramo. Znotraj prostora lahko z zavestno intervencijo tvorimo drugačne družbene vsebine in odnose. Tako se je v političnem aktivizmu zunaj tradicionalnih organizacij delavskega gibanja, kot so stranke in sindikati, uveljavila praksa interveniranja v prostorske realnosti. Z intervencijo v zapuščeni kompleks bivše tovarne Rog smo želeli postaviti vprašanje prostora na javno agendo. Skušamo razumeti, kako prostorske politike določajo naše življenje v mestu in širše. V prostor interveniramo, ker želimo iz njega narediti dispozitiv drugačne družbe.
V svojih člankih se opirate na pojem tretjega prostora, kot ga je utemeljil ameriški urbanist Edward Soja. Javni in zasebni prostori niso dovolj in ne odgovarjajo aktualnim družbenim zahtevam.
Javni prostori omejujejo možnosti življenja in delovanja, saj so izjemno strukturirani, segmentirani in kontrolirani. Prežema jih logika urbanizacije, ki poveže javni prostor z oblikami nadzora in izključevanja. Ne samo prostori, tudi javne storitve niso na razpolago vsem. V mestu obstaja segregacija, ki ne izhaja zgolj iz razlik v ekonomski moči, ampak tudi iz tega, da imajo ljudje različne državljanske statuse. Privatni prostor obvladuje privatni kapital, mehanizme nadzora in izključevanja vzpostavlja logika profita. V individualizirane prostore osebnih svoboščin vse bolj posega država. Pri zasedbi zapuščene tovarne Rog smo izhajali iz tega, da vzpostavljamo skupne ali avtonomne prostore, ki naj bi bili zunaj razmerja med javnim in privatnim, znotraj katerih lahko vsi, ki prostor soupravljajo, definirajo pravila skupnega delovanja. Skupni prostori so odprti prostori, ki presegajo logiko izključevanja in nadzora. Gre za koncept, ki nas pelje onkraj dialektičnega razmerja med javnim in privatnim in nam omogoča izumljanje novih oblik sobivanja.
Kako se je pravzaprav oblikoval Socialni center Rog?
Naš namen ni bil zgolj zasesti Rog, ampak hkrati vzpostaviti mehanizme, s pomočjo katerih lahko začnemo tvoriti drugačno politiko in odnose. Pokazalo se je, da potrebujemo nove produkcijske prostore, ker obstajajo nove oblike izražanja in nematerialnega dela, ki so marginalizirane. Najprej smo se organizirali v okviru Skupščine začasnih uporabnikov Roga, potem smo začeli razvijati koncept Socialnega centra Rog kot angažiranega prostora. Konkretno se je začel formirati leta 2006, ko je Mreža za stalni obisk organizirala obiske pri zaprtih v Centru za tujce. Za cilj si je zadala osvoboditev afriških nogometašev, do katere je tudi prišlo poleti istega leta. Začeli smo postavljati fizično infrastrukturo, ki bi podpirala takšne operacije. Sčasoma so se v njem in skozi njega oblikovale različne iniciative, med njimi gibanje samoorganiziranih migrantskih delavcev Nevidni delavci sveta/Invisible Workers of the World, gibanje prosilcev za azil ter ljudi brez dokumentov Svet za vsakogar ter Delovna skupina proti delu, ki združuje prekerne delavce, študente, raziskovalce, učitelje in profesorje. Skratka, gre za delavce v postfordistični tovarni znanja, kulture in komunikacije, ki iščejo novo obliko prakticiranja in uveljavljanja socialnih in političnih pravic ter nove oblike dohodka onstran klasičnega delovnega oziroma mezdnega odnosa.
V začetku devetdesetih let je uspešna prostorska intervencija položila temelje AKC Metelkova mesto, ki je danes živahno in nepogrešljivo kulturno središče ne samo Ljubljane, temveč vse Slovenije. V kakšnem razmerju je iniciativa za Rog s to kulturno zapuščino?
Zavračamo redukcijo potreb, ki nastajajo v mestu. Ne pustimo se potiskati v vnaprej določene prostore izjeme ali alternative, v izolirane otoke drugačnosti, ki naj se jih tolerira v imenu strpnosti ali multikulturnosti. Ne pristajamo na socialni, politični ali kulturni redukcionizem, ki pravi: Saj imate Metelkovo, drugega ne potrebujete! Že leta 2000 se je z novimi oblikami aktivizma nakazala potreba po novih prostorih. Metelkova je pomembna za kulturni in urbani razvoj Ljubljane, vendar je proizvod politične generacije osemdesetih in devetdesetih. Nova generacija potrebuje nove prostore, saj ne izhaja iz istih izhodišč kot generacija Metelkove. Spremembe v družbi so se odrazile znotraj različnih iniciativ, ki so privedle do Roga, konkretno delo z begunci, gibanje izbrisanih, eksperimentiranje z oblikami samoorganizacije prekernih delavcev in alterglobalizacijski boji. Na začetku tranzicije Ljubljana še ni bila tako globoko vključena v globalne gospodarske tokove, kot je danes, migrantski delavci niso obsegali desetine vseh delovno aktivnih. Metelkova je nastala na pogorišču socialistične družbe, ko so se praznile tovarniške hale in vojašnice, v obdobju razvrednotenja vsega, saj je zgolj to omogočalo privatizacijo. Rog je nastal po koncu tranzicije, ko je vsaka ped zemljišča in vsaka družbena aktivnost tarča rentnega in špekulativnega kapitala. Problem, ki smo ga izpostavili z zasedbo in odprtjem Roga kot produkcijskega prostora, je, da obstaja nov subjekt produkcije, ki za to, da lahko proizvaja in se organizira, potrebuje nove prostore in nove institucije.
Družbene iniciative, ki delujejo znotraj Socialnega centra Rog, umeščajo status avtonomnih prostorov na precep politike in kulture subjekt politike je subjekt kulture. Kako lahko aktivistične skupine definirajo nove politične vsebine?
Znanstveno, umetniško in kulturno produkcijo razumemo kot orodje za nujne družbene spremembe in kot nekaj emancipacijskega, potencialno celo osvobodilnega. Tako vzpostavljamo kulturna, izobraževalna in raziskovalna orodja, ki omogočajo populacijam, ki so v tej družbi marginalizirane in izključene iz socialnega državljanstva, socialno mobilnost; konkretno gre za različne projekte od generatorjev socialnih pravic do akademije IWW. Ne samo to, ta orodja razumemo kot zametke novih oblik organiziranja, ki bodo učinkovito nasprotovale segmentacijam in hierarhijam globalnega integriranega kapitalizma. Z orodji, kot so oddaja na Radiu Študent Viza za budućnost, distribucija letakov in biltenov, samoorganizacija raziskovanja ter različna izobraževanja, se borimo proti kastni družbi. Vključujemo se v kolektivni boj migrantskih delavcev, da bi ti dosegli boljše življenjske pogoje, bili pošteno plačani in da bi jim bila priznana pravica do izbire. Pri tem se srečujemo tudi z vprašanji etike raziskovanja. Vse znanje, ki smo ga pridobili v sodelovanju z migrantskimi delavci, smo reinvestirali v projekte, ki jih opolnomočijo. V Socialnem centru Rog deluje tudi inštitut Horizont dogodka, ki združuje prekerne raziskovalce. Ti večinoma niso v delovnih razmerjih in so izključeni iz socialnih pravic. Tako tematiziramo in prakticiramo novo obliko demokracije prekernih izobražencev, ki se lahko znotraj Socialnega centra Rog politično in sindikalno organizirajo, artikulirajo probleme prekernih delavcev ter od tod začnejo boj za nove pravice, ki izhajajo iz aktualne kompozicije dela.
Vaša prizadevanja odlikuje očiten moment angažiranega boja.
Izhajamo iz tradicije aktivizma, ki je nastala znotraj alterglobalističnih gibanj. Aktivizem razumemo kot povrnitev odvzete moči. Ne gre zgolj za moralni angažma, recimo zgražanje nad obstoječim redom, temveč za gradnjo orodij, s katerimi se lahko ljudje organizirajo in opolnomočijo, na primer delavci v razmerju z delodajalci in migranti v razmerju z državo. Nismo iniciativa civilne družbe, kakršne poznamo iz osemdesetih let, ne socializiramo družbenih sil v smeri ideje države. Nismo niti tradicionalni revolucionarji, ki jim gre za spreminjanje sveta skozi boj za pozicije oblasti, niti ne iščemo začasne utopije. Želimo biti angažiran del mesta, ki skozi direktno akcijo izvaja moč postfordističnega proletariata. Mislimo, da moramo lokalno in konkretno spremeniti ravnovesje moči skozi aktivistične projekte, ki kreirajo oblike solidarnosti. Aktivizem niso zgolj občasne demonstracije, ampak konkretno vsakodnevno delo, da bi se proizvedla orodja za osvoboditev. Nova politična subjektiviteta se mora konkretizirati v novih institucijah in oblikah sodelovanja.
Različne iniciative, ki se vzpostavljajo v Socialnem centru Rog, pravzaprav na novo opredeljujejo pojem demokracije.
Socialni center Rog radi poimenujemo z akronimom s.p.p., sovjet postfordističnega proletariata, s tem ironiziramo akronim s.p., samostojni podjetnik. Sovjet je zgodovinska oblika organizacije družbe, ki je nastala skozi revolucionarna vrenja v Rusiji. Kasneje so sovjete instrumentalizirali boljševiki, izvorno pa so bili sovjeti politične organizacije, ki so izhajale iz boja proti izkoriščanju na ravni produkcije. Danes potrebujemo nove sovjete sindikalno, politično, samoupravno in bojevito formacijo postfordističnega proletariata. Politični projekt, ki črpa iz osvobodilnega potenciala današnjega živega dela. V Rogu ustvarjamo projekt radikalne demokracije, ki temelji na vključevanju od spodaj. Vzpostavljamo skupne fizične in virtualne prostore, ki so namenjeni populacijam, izključenim iz političnih procesov mesta in države, in sežejo onkraj meja, ki danes niso več fizične meje nacionalnih teritorijev, ampak obstajajo znotraj mest in so nevidne.
Kdo postavlja te meje?
Postavljata jih kapital in država. Kapitalu omogočajo izkoriščanje in segmentacijo trga dela, s čimer se blokira potencial radikalne transformacije dela in družbe. Določa pa jih država s svojo politiko migracij, ki je del politične konstitucije trga dela. Naša intenca je, da presežemo te meje in združimo vse segmente populacij, ki ustvarjajo v mestu. Skozi aktivizem skušamo definirati nove mehanizme vključevanja v politično življenje, socialne pravice in družbo blaginje. To lahko na koncu spremeni formalno konstitucijo mesta in države.
Od naravoslovcev ste si sposodili koncept multiverzuma, sobivanja vzporednih svetov, ki naj bi ponazarjal obliko sodobne politične ureditve.
Menimo, da smisel politike ni redukcija mnogoterega na eno, upravljanje z enim ali vzpostavitev totalne oblasti, kar so naredili zgodovinski socializem, komunistično gibanje in kapitalizem. Naše delovanje teži k temu, da naredimo družbo bolj kompleksno in pluralno. Iščemo politično obliko, ki lahko sproži resnični pluralizem življenja, ne pa zgolj pluralizem političnih strank. To je za nas vprašanje osvoboditve. Alterglobalizem pomeni ravno zavračanje izključnega in linearnega modela razvoja ter iskanje drugosti zunaj mere mezde in identitete.
MOL ni podpisala pogodbe o začasni rabi, s katero naj bi zasedba tovarne Rog postala legalna in za kar se je zavzemala tudi četrtna skupnost Center. Kakšno je po vašem mnenju aktualno stanje v Rogu?
V začetku leta 2008, ko je bila pogodba že napisana, je - iz meni neznanih razlogov - župan ni hotel podpisati. Ali je v ozadju interes privatnega investitorja, ki si želi prilastiti elitno lokacijo v centru mesta? O tem lahko samo ugibamo. Od takrat smo imeli težave z županstvom, nemogoče je bilo navezati produktivne stike z MOL, še zmeraj smo brez elektrike. Soočamo se tudi z grožnjo, da bo investicija MOL in zasebnega partnerja v novi Rog napadla samonikle socialne mreže državljanov, prosilcev za azil, migrantskih in prekernih delavcev, ki so povezani z Rogom. Konec leta 2009 so predstavili načrt novega Roga; pri ministrstvu za kulturo pravijo, da naj bi šlo za centre kreativnih industrij. Sprejeli so odlok o javno-zasebnem partnerstvu, ki predpostavlja, da bodo z javnimi sredstvi izpraznili Rog. Temu pravijo ekološka sanacija in je pravzaprav vaba za zasebnega investitorja.
Kje bo vaš prostor, če vas deložirajo?
Institucije skupnega so odgovor na absurdnost in neracionalnost današnjega kapitalizma. Na to, da lahko vzdržuje svojo dominacijo zgolj tako, da nas potiska v revščino. Zato smo legitimna realnost v mestu. Rentni in špekulativni kapital ne more uničiti našega stremljenja po svobodi. To bodo morale razumeti tudi javne oblasti in omogočiti - ali vsaj ne ovirati - nadaljevanje našega projekta gradnje institucij skupnega.
Pravite, da ste si z MOL prišli navzkriž pri razumevanju pojma "začasna raba".
Z zasedbo Roga smo želeli opozoriti na degradirane cone v mestu, vseskozi pa je bila del tega projekta tudi organizacija mreže posameznikov in aktivističnih skupin. Koncept "začasne rabe" smo razumeli kot začasno uporabo javnih prostorov, ki so v lasti MOL, in kot priložnost, da s samoniklimi ter avtonomnimi iniciativami vplivamo na kulturno in socialno politiko mesta. Izkazalo pa se je, da ima lahko "začasna raba" še drug pomen, in mogoče je županstvo "začasno rabo" razumelo na tak način. "Začasna raba" lahko pomeni vprego gibanja, ki odpira prazne prostore, v nov investicijski cikel. Avtonomne prostorske intervencije vzpodbudijo živahno kulturno, socialno in politično aktivnost, s čimer naredijo predel mesta privlačen. Kapital v tem vidi surovino za valorizacijo in profit, vendar skozi investicijo uniči živahno aktivnost avtonomnih družbenih mrež. Ta proces se imenuje gentrifikacija.
Kakšni so obeti za prihodnost Roga?
Rog je bil dolgo zapuščen zaradi špekulativnih razlogov. Šele ko smo ga odprli vsem, ki potrebujejo prostore za nekomercialne dejavnosti in hočejo delati za skupno dobro, je Rog postal zanimiv za MOL. Mestne oblasti so se na revitalizacijo Roga najprej odzvale s projektom vzpostavitve centra za sodobne umetnosti, ki naj bi deloma ohranil kontinuiteto s programi in iniciativami, ki so nastali v času začasne uporabe Roga. Nakar je bil iz nam neznanih razlogov samonikel Rog izključen iz projekta novega Roga. Zdaj se zdi, da MOL kot svoj delež v javno-zasebnem partnerstvo razume zgolj zemljišče in spomeniško zaščiteno stavbo, ne pa kulturne in socialne infrastrukture, ki jo sestavljajo ljudje, njihova ustvarjalnost in socialne vizije. Morda je njihova vizija novega Roga kot centra kreativnih industrij ta, da bodo ustvarjalci delali za slovenske gospodarske subjekte, da bodo dvigovali dodano vrednost njihovih produktov. Pri čemer pa nič ne povedo o tem, ali nameravajo s prilivom zasebnega kapitala ukiniti druge oblike financiranja kulturnega in umetniškega ustvarjanja. Morda skušajo ustvarjalce pridobiti v Rog zato, da bodo ti pomagali prestrukturirati industrijo. V Socialnem centru Rog smo spremljali stavko v Gorenju. Videli smo, kaj pomeni neuspel prehod iz fordizma v postfordizem. Vendar pa tudi od prestrukturiranja in uvedbe proizvodnje izdelkov z višjo dodano vrednostjo večina delavk in delavcev ne bo imela nič. Opozarjamo, da koncept MOL glede novega Roga s sabo prinaša elitizacijo kulture, umetnosti in produkcije znanja na ravni porabe na eni strani ter proletariatizacijo in pavperizacijo tistih, ki jo proizvajajo, na drugi.
Zakaj paradigma javno-zasebnega partnerstva ne zmore vzpostaviti sistemskih rešitev za prostore, kot je zasedena tovarna?
Javno-zasebno partnerstvo ima to past, da ni nič drugega kot privatno prilaščanje javnega. Znotraj razmerja javno-zasebnega partnerstva, ki naj bi se vzpostavilo v novem Rogu, naj bi bilo zasebnega dela 81 odstotkov, javnega pa 19 odstotkov. A Rog je mala stvar, pravi problem je, da je privatno prilaščanje javnega danes v družbi paradigmatsko. Javno-zasebna partnerstva vedno pomenijo vdor konceptov privatnega prilaščanja, na primer skozi patente in avtorske pravice, kar privede do siromašenja javnega in krepitve privatnega. Če kapital parazitira na kulturni produkciji, na nematerialnem delu, produkcijo siromaši, ker ne zagotavlja kreativnosti; pozna bodisi tekoče trakove bodisi nove režime skrajno racionalizirane in elitizirane produkcije. Vendar to ne pomeni, da ne potrebujemo financiranja nematerialnega dela, mi govorimo o konceptu reapropriacije, ponovni prilastitvi skupnih sredstev. Odkar se je v Sloveniji začela kriza, javne oblasti poskušajo dati taktirko odgovornim za krizo, da bi nas potegnili iz nje. To ne počne samo MOL z javno-zasebnimi partnerstvi v tovarni Rog, ampak tudi vlada na ravni države. Kot da finančna kriza ni diskreditirala neoliberalizma. Če bodo kapitalistični subjekti, ki so skrajno skorumpirani, dobili v roke absolutno oblast nad družbeno produkcijo, bodo zadeve še bolj katastrofalne. Obenem socialno partnerstvo ne izraža več problemov in potreb vseh, ki delajo, denimo tistih, ki niso klasični tovarniški delavci. Pokazalo se je, da v družbi obstajajo problemi, ki so povezani s samimi institucijami demokracije. To je politični problem, ki ga lahko naslovimo le tako, da se izborijo nove institucije, ki morajo imeti podporo javnih oblasti. Ne pa, kot se dogaja zdaj, ko javne oblasti tovrstne institucije ignorirajo ali celo preganjajo. Torej, ne potrebujemo javno-zasebnega partnerstva, ampak institucije skupnega.
Kako opredeljujete razmerje med avtonomno kulturo in kulturo kot dobrino prostega trga?
Predvsem me zanima, na kateri točki postane ekonomsko-politični režim prilaščanja presežne vrednosti do kulturne oziroma nematerialne produkcije zatirajoč, v smislu, da onemogoča svobodo izražanja, zmanjšuje in blokira podružbljanje novih produktivnih sil. Določena avtonomija kulturne produkcije je možna znotraj nacionalne kulture, lahko jo izborimo znotraj privatnega sektorja. Vendar je ključno vprašanje, kako organizirati kulturno produkcijo, da ta omogoča bogatejši izraz in prispeva k transformaciji dela. Na tej točki je denimo možno graditi zavezništvo med delavci v kulturni produkciji in delavci z gradbišč. Privatno prilaščanje prepogosto duši možnost inovacije, konkreten primer je prilaščanje preko avtorskih pravic. Kaj bi pomenilo, če bi v kulturi sprejeli licenco Creative Commons, torej licenco, ki priznava avtorstvo določene ideje ali izdelka, vendar omogoča njegovo neomejeno rabo, distribucijo in reprodukcijo? Še več, spodbuja njeno nadgradnjo in nenehno spreminjanje skozi individualno ali kolektivno rabo! Nekateri avtorji argumentirajo, kot na primer Lazzarato, da je svobodna in brezplačna reprodukcija kulture in znanja, vednosti, ključna za nastanek inovacij. Če ponazorim s primerom računalniške programske opreme: kaj se zgodi, če se osnovna koda zapre in je dostopna zgolj peščici? V Socialnem centru Rog želimo zagnati procese, ki definirajo nove oblike kulturne in znanstvene produkcije oziroma nematerialne produkcije nasploh, ki bo temeljila na konceptu skupnega, onstran javne in zasebne lastnine, saj se s tem po eni strani bogati kulturna in znanstvena produkcija, po drugi strani pa se odpira možnost za transformacijo dela - za izhod iz družbe mezdnega dela. V času obstoja Socialnega centra Rog smo dobili močno lekcijo iz slovenskega nacionalnega kapitalizma in globalnega integriranega kapitalizma. Toliko uničenih mladosti in potencialov - študenti in prekerni izobraženci, ki so prisiljeni opravljati "shitty jobs", mladi migranti, ki jim lomijo hrbtenice na gradbiščih, mlade delavke Gorenja s poklicnimi boleznimi zaradi monotonih gibov... Ko govorimo o tipu institucionalizacije novih produktivnih moči, kot je nematerialno delo, moramo upoštevati te danosti današnje družbe. Pri tem je ključno vprašanje, kako zrušiti režim hierarhičnega vključevanja, kako si skupaj ponovno prilastiti nove produktivne moči.
Eden izmed ciljev, ki ste si jih zadali, je javna razprava o statusu tovarne Rog, vendar se zdi, da se zunaj kroga intelektualcev med splošno javnostjo ni razvila, pa tudi MOL je prekinila stike z vami. V kolikšni meri je projekt zasedbe in odprtja zapuščene tovarne Rog neuspešen in v kolikšni uspešen?
Težko vprašanje. Kdo je pravzaprav ta javnost? Tista, ki gre na volitve? Predvsem nam ni uspelo v komuniciranju z MOL in od tod izhajajo problemi. MOL nas vseskozi marginalizira in nam meče polena pod noge. Uspeli pa smo s tem, da smo vzpostavili tesne odnose in nove forme komuniciranja s skupnostmi v mestu, za katere nihče ni vedel, da obstajajo. Prav tako so se razvili izjemni projekti kulturne, umetniške in znanstvene produkcije, ki slonijo na ideji skupnega in živijo v koncertni dvorani, socialnem centru in drugih rogovskih iniciativah. Primarni cilj naših projektov pa ni široka družbena všečnost, temveč gradnja moči postfordističnih proletarcev skozi antagonistični odnos z obstoječim.
