Zvonko Koplan, 87-letni Belokranjec, ki se je pred desetletji priženil na Dovje pri Kranjski Gori, je imel v najboljših časih 150 panjev. "S čebelami sem toliko zaslužil, da sem lahko tudi veliko potoval. Sem edini, ki sem čebele vodil računalniško - kakor sem jih pozimi sprogramiral, tako so mi vse leto delale. Do danes se ni še nihče pri meni pozanimal, kako se čebele programira, jaz pa bom kmalu umrl," se pošali čebelarski inovator Zvonko Koplan. Prepričan je, da je treba čebele prehitevati, sicer čebelarju naložijo ogromno dela. "Čebela zelo rada uboga in ne spreminja svojih navad. In kdor pozna njene navade, jo zlahka obvlada. Zato mora v čebelarstvu prevladovati znanje, kajti kdor ima veliko znanja, ima s čebelami malo dela," je Koplan minulo soboto na sestanku pripovedoval svojim kolegom, ki čebelarijo na območju občine Kranjska Gora, med Radovno in Ratečami.
Občudovanja vredni posebneži
Kranjskogorski čebelarji so za slovenske razmere pravi posebneži. Občudovanja in posnemanja vredni posebneži! Več kot trideset jih je, skupaj skrbijo za okoli tristo čebeljih družin in so povezani v čebelarsko društvo, ki probleme družno obravnava in rešuje. "Ko se pojavijo težave, se zberemo in posvetujemo, kako ukrepati. To nas je obvarovalo pred katastrofo zaradi padca čebeljih družin, ki jo doživljajo drugod po Sloveniji. Čebelarji iščejo najrazličnejše vzroke za izgube čebel, v resnici pa je v 90 odstotkih primerov zanje kriv zajedavec varoja," je prepričan Milan Meglič, eden od motorjev kranjskogorskega čebelarskega društva.
Tamkajšnje čebelarje je že leta 1996 združila želja po pridelavi neoporečnega medu, zato je njihovo glavno vodilo "stran od kemije". Tudi varoje, v nasprotju z veliko večino drugih slovenskih čebelarjev, zatirajo le z naravnimi sredstvi, s kislinami. Kako uspešni so pri tem, pove že podatek, da so minulo zimo izgubili povprečno okoli pet odstotkov čebeljih družin, nekateri nobene. Zaradi zatiranja varoj z organskimi kislinami so bili sprva deležni celo posmeha svojih stanovskih kolegov, danes pa jih prihajajo občudovat kar z avtobusi. "Pri vsakem obisku beseda nanese tudi na varozo. Velikokrat se ne morejo načuditi, kako da se je ne bojimo. Občasno ima z njo sicer težave tudi kdo od nas, a le, če čebele zanemari," prizna Milan Meglič. V tehnologiji čebelarjenja, je prepričan, postaja vedno pomembnejši odnos do čebel. "Kakor boš ti s čebelo, tako bo ona s tabo. Spoštovati je treba njen način življenja, da ga lahko spoštuješ, pa ga moraš dobro poznati in ji po potrebi pomagati. Vse bolezni in škodljivce čebele same obvladujejo, če jim le čebelar tega ne onemogoči. Edina izjema je varoza. Tukaj pa je čebelam treba pomagati, vendar ne z uporabo kemičnih sredstev!" svari Meglič.
In obžaluje, ker celo država čebelarjem deli strupe. Vsako leto jim namreč brezplačno razdeli sredstva za zatiranje varoj, povečini kemična, šele lani je prvič podarila tudi naravna sredstva (mravljinčno kislino), ki so jih ekološki čebelarji dolžni uporabljati, kranjskogorski pa jih sami želijo, saj vedo, da lahko le tako pridelajo neoporečen med. Radi bi tudi kolektivno, kot društvo, vstopili v sistem ekološkega čebelarjenja, saj so vsi ljubiteljski čebelarji in bi bilo predrago, če bi to storili posamezno. A država tudi za to (za zdaj) nima razumevanja!
Združila jih je čebelja bolezen
Čebelarje v Zgornjesavski dolini je združila varoza. "Ko smo začeli gledati v panje, iskati in preštevati varoje, so se drugi norčevali iz nas. Danes pa je vedenje, koliko je varoj v posamezni družini, bistveno za njeno uspešno zatiranje. Vsak čebelar, ki želi pomagati čebelam, da bi bile zdrave, mora vedeti, koliko varoj je v posamezni družini. Na srečo na pomen spremljanja odpada varoj zdaj opozarjajo tudi veterinarji," ugotavlja Milan Meglič.
Njegovi kolegi iz društva ne skrivajo zadovoljstva, da imajo ob sebi tako eminentna čebelarska strokovnjaka, kot sta Milan Meglič in biolog Janez Gregori, ki sta z lastnim zgledom tudi druge prepričala, da kemija ne sodi v čebelje panje. Zvonko Koplan ne skopari s pohvalami: "Strašno cenim Gregorija, ki se razdaja za slovensko čebelarstvo, ima pa tudi ogromno znanja. Z največjim veseljem preberem vsak stavek, ki ga napiše, saj pri njem ni flancanja. Kranjskogorski čebelarji imamo srečo, da je tukaj. Zahvaljujoč njemu je ta konec biološko bolj čist kot drugi predeli Slovenije." Marjan Pretnar iz Martuljka pa se pohvali: "Minulo zimo nisem izgubil niti ene čebelje družine, pa sem zdravil le z naravnimi sredstvi." Na vprašanje, kako to, da so na območju Ljubljane in na Primorskem čebelarji ostali tudi brez 40 odstotkov čebeljih družin, pa odgovori jedrnato: "Ker jih ne zdravijo ustrezno."
Čebela je roparica, a nekateri čebelarji priznavajo, da so roparji tudi sami, saj so pri točenju medu prevečkrat požrešni in ne poskrbijo, da bi imele čebele dovolj hrane. Kranjskogorski čebelarji so imeli pred tednom dni sestanek prav na to temo, saj so opazili, da je letošnja spomladanska paša zelo skromna, zato v panjih vlada lakota. "Čebela ne zna povedati: Ej, Janez, lačna sem! Veselo leta naokoli in nosi cvetni prah. Navzven ni nič opaziti, v resnici pa trpi, ker nima medu in nektarja," opozarja Milan Meglič. Čebelarjem hkrati odsvetuje, da bi v tem času čebele hranili s tekočo hrano, saj bi bilo tveganje za kakovost medu preveliko. Namesto tega predlaga, da v primeru, če za krmljenje nimajo medu, krmijo s pogačo, ki pa sme vsebovati le sladkor. "Čebelarji veselo kupujejo pogače, ki vsebujejo tudi vitamine, proteine in minerale. To počnejo v dobri veri, da bodo čebelam pomagali, a jim v resnici delajo škodo, saj čebele v naravi - v cvetnem prahu - najdejo vse, kar potrebujejo," je kolege poučil Meglič. Janez Gregori, ki ima 46 čebeljih družin in prav vse so uspešno prezimile, pa je dodal: "Pomlad je zelo neugodna, veliko je dežja, zato je problem lakote pri čebelah hud. Meni bi šle tri družine, če jih ne bi krmil. Na to moramo paziti!"
Zdravljenje mora biti pravočasno
O velikih izgubah čebeljih družin zadnja leta poročajo tudi iz drugih delov sveta. V ZDA, denimo, so pozimi že četrto leto zapored izgubili tretjino čebeljih družin, a strokovnjaki ne vedo natančno zakaj. Tudi tam glavnino vzrokov pripisujejo varoji, preživetje čebel, ki jih ta pršica napade, pa je, tako dr. Jasna Kralj z Nacionalnega inštituta za biologijo, odvisno od tega, kolikokrat in kdaj jo čebelarji zatirajo, ne pa toliko od tega, katero sredstvo uporabljajo. "Družine ravno tako dobro preživijo, če varoje pravočasno zatiramo z naravnimi sredstvi," poudarja Kraljeva.
V Veliki Britaniji znanstveniki ugotavljajo, da so glavni problem ljubiteljski čebelarji, ki varoze ne odkrijejo pravočasno, zato se hitro širi po drugih čebelnjakih. Najverjetneje bi lahko tudi v Sloveniji del krivde za velike izgube čebel pripisali temu vzroku, saj imamo okoli osem tisoč čebelarjev, a le nekaj deset je profesionalnih, vsi drugi so ljubiteljski. Zvonko Koplan o svojih izkušnjah: "Vse življenje sem čebelaril in vedno so bile žrtve čebele malih čebelarjev. Veliki si eksperimentov ne morejo privoščiti. Pri stotih panjih moraš imeti znanje." Koplanu pritrjuje tudi Robert Bali iz čebelarstva Pislak pri Kidričevem, ki je z 2500 čebeljimi družinami daleč največje pri nas. "Ker smo profesionalni čebelarji, se držimo za glavo že, če pozimi izgubimo več kot pet odstotkov družin," pravi Bali. Po njegovem so vzrok za letošnje velike zimske izgube pri nekaterih čebelarjih varoza, posledično tudi virusi, pozno krmljenje čebel ter izostanek kostanjeve in delno gozdne paše. Da je v čebelarstvu odločilnega pomena znanje, pa Bali ponazori na konkretnem primeru: "Država spodbuja programe za pomladitev čebelarjev in nakupe čebeljih družin, toda ti novi čebelarji nimajo dovolj izkušenj, zato mnogi niso vedeli, da morajo varozo zatirati dvakrat, jeseni in pozimi, ter biti ves čas pozorni na možnost njenega ponovnega pojava, tako kot niso vedeli, da bi morali zaradi izpada dveh paš čebele nakrmiti. Tako so pozimi ostali brez čebeljih družin, državna pomoč pa v tem primeru ni bila posebno učinkovita."