Merjenje z istim vatlom

Trditev, da politiki ne bi smeli sami sebi dajati odpustkov, razumem v tem smislu, da ne bi smeli moralno presojati svojih dejanj in se opredeljevati glede teže svojih, tudi manjših, moralnih prekrškov. Drugače rečeno - njihova presoja lastnega vedenja z moralnega vidika ni relevantna niti moralno sprejemljiva. Četudi sprejmemo trditev, da so moralne norme tako tankočutne, da presegajo vse pravne predpise, še vedno ostaja odprto vprašanje - na čem pa sloni vrednotenje moralnosti in nemoralnosti v neki družbi in kdo so arbitri, ki o tem odločajo? Na pravnem področju obstaja ustava, tu so zakoni (konkretizacija ustavnih določb) s točno določenimi pravili in merili za sankcioniranje kršitev, tu so podzakonski akti, institucije in posamezniki, ki tehtajo kršitve in "dajejo odpustke" ali izrekajo kazni. Skratka - ve se, kakšna je zakonodaja, kdo je zadolžen za njeno aplikacijo in na kakšen način. Na področju morale so zadeve mnogo bolj nejasne. Še najbolj ima te zadeve urejene RKC. Ve se, kakšna je ideologija RKC, ve se, kakšni so njeni zakoni, ve se, kdo je vrhovni arbiter, in ve se, kdo so pooblaščenci, ki v njegovem imenu diferencirano razsojajo o stopnji grešnosti in "delijo odpustke" grešnikom.

Povedano velja v večji ali manjši meri za vse religiozne, heteronomne in avtoritarne moralne sisteme. Za avtonomne, demokratične moralne sisteme pač ne. Dr. Spomenka Hribar njihove težave reši z "enim zamahom", z "etiko kot sistemom moralnih norm, ki vsako dejanje meri z istim moralnim vatlom, sicer merjenje ne bi bilo mogoče". Etika kot neke vrste organizacijska fikcija s posebno identiteto, ki se dviga nad realnost človeškega mnoštva, iz katerega izhaja (pojem je vzet iz socialne psihologije; spomnimo se tudi parol: Partija zahteva, Partija obsoja), naj bi vse merila z istim moralnim vatlom?! Globoko se opravičujem spoštovani avtorici, vendar si ne morem kaj, da je ne bi vprašal, kje je pobrala to definicijo? Ali ne velja več, da je etika filozofska veda, ki se ukvarja z raziskovanjem najsplošnejših, občeveljavnih principov in zakonitosti dobrega in zla v človekovem vedenju, za razliko od morale, neke vrste operativne etične discipline, ki konkretizira te temeljne principe kot priporočljive za posameznika v določeni družbi? S katerim istim vatlom etika meri vsako dejanje? Štiri temeljna pravila svetovnega etosa, ki jih oba doktorja Hribar rada citirata, so že po definiciji tako splošna, da z njimi ni mogoče "meriti", kaj šele meriti dobrega in zla v človekovem vedenju. Za korektnejše "merjenje" je potrebna dedukcija splošnih etičnih načel na ustrezen konkretni nivo, pa še takrat se pripeti, da različni "merilci" enemu in istemu dejanju nalepijo različne moralne predznake. Četudi sprejmemo fikcijo etike, ki vsako dejanje meri z istim moralnim vatlom, in dopustimo dr. Hribarjevi, da meri Golobičev "greh" molčanja v njenem imenu, bi bilo korektno, da bi z njim premerila tudi kakšen "greh" govorjenja njegovih političnih nasprotnikov. V Janševem sestavku "Boga ni, vse je dovoljeno" jih bo našla veliko.

Morala in psihološka normalnost

Čeprav humanistično-filozofski pojem moralnosti ni povsem identičen s pojmom psihološke normalnosti (filozofski vidik je vrednostni, psihološki pa delotvorni), obstaja med obema pojmoma pomembna pozitivna korelacija. V centru obeh je človek kot avtonomno, ustvarjalno in svobodno bitje, ki je v prvi vrsti samo odgovorno za svojo usodo in ima neodtujljivo pravico do osebnostne rasti in samoaktualizacije. Filozofsko moralno in psihološko normalno je vse, kar mu to omogoča, pospešuje ali vsaj ne preprečuje, vključno z vedenjem sočloveka, ki ima enake pravice. Po teoriji humanistične psihologije obstajajo statistični, normativni in personalistični kriteriji normalnosti. Po statističnem kriteriju je normalno tisto, kar v neki večji družbeni skupnosti počne velika večina ljudi, po normativnem tisto, za kar velika večina ljudi misli, da je normalno, po personalističnem kriteriju pa je normalno tisto vedenje, ki omogoča človeku vzdrževati optimalno intrapsihično in psihosocialno ravnotežje. Pri oceni psihološke normalnosti je treba upoštevati vse tri kriterije, saj je vsak zase opazno pomanjkljiv. Upoštevajoč te kriterije je občasna majhna laž, z majhnimi negativnimi posledicami, nekaj normalnega, ker je statistično ugotovljeno, da to počne velika večina ljudi (določena količina lažnivih odgovorov na vprašanja detektorja laži je na primer pogoj za oceno zanesljivosti odgovorov pri nekaterih osebnostnih vprašalnikih). Prav tako ima enako vedenje v različno obremenilnih objektivnih situacijah vsaj do neke mere različno psihološko valenco. V psihologiji pač priznavamo, da nismo sposobni potegniti ostre ločnice med psihološko normalnim in nenormalnim vedenjem. Velja celo: če bi našli nekoga, ki bi bil "do zadnje pičice" normalen, bi morali njegovo normalnost zdraviti. Psihologija kot empirična in eksperimentalna veda ne vrednoti vseh dejanj z istim vatlom in težko je sprejeti trditev, da etika kot abstraktna, teoretična znanost, ki ne premore druge raziskovalne metode kot razumno mišljenje, to zmore.

Obdobje moralnih kodeksov

Spričo globalne krize vrednot in ker RKC, če to prizna ali ne, čedalje bolj izgublja status vrhovne moralne avtoritete, je razumljivo, da je pri ljudeh čedalje bolj prisotna želja po trdnem moralnem kompasu. Zato ni čudno, da obstaja v Sloveniji kar 45 verskih skupnosti, in ni čudno, da obstaja cela vrsta različnih moralnih kodeksov (vsi po vrsti se imenujejo - etični, torej občečloveško veljavni z vidika dobrega in zla, kar včasih zazveni prav bizarno; na primer v kodeksu Janševe vlade je zapisana občečloveško veljavna etična norma, da podpisnik kodeksa v primeru konflikta interesov upošteva Janševa navodila). Temeljna predpostavka, ki opravičuje to modo, je, da kljub mnogim nasprotnim primerom in kljub porastu družbene patologije vendarle obstajajo moralno ozaveščeni ljudje, ki so sposobni sami, intuitivno, zdravorazumsko začutiti dobro in zlo in ga ovrednotiti, ne da bi pri tem potrebovali boga ali kakšnega drugega transcendentnega moralnega arbitra, ter se prostovoljno zavezati, da se bodo ravnali po skupno sprejetih moralnih principih in jih naprej razvijali. Vrednote humanistične, avtonomne morale so v mnogih primerih domala identične z vrednotami RKC, s to razliko, da le-ta obsoja "predrzno" podmeno avtonomne morale - da je lahko človek sam svoj moralni razsodnik. Pojem zdravorazumsko se v marsičem sklada s pojmom čustvena inteligentnost, ki je zadnje čase zelo v modi in ki so mu bolj ali manj sinonimni pojmi modrost, čustvena zrelost, čustvena uravnovešenost idr. Preprosto rečeno - pojem označuje optimalno usklajenost in sorazmernost čustvenega in razumskega odzivanja kot pomembnih pokazateljev človekove osebnostne normalnosti, ki ga je mogoče s pridom uporabiti tudi pri vrednotenju Golobičeve odločitve, da zaradi svoje minorne laži (beri: minornega molčanja) ni odstopil z ministrskega položaja. Z vidika čustvene inteligentnosti je ocena Golobičeve odločitve lahko le pozitivna. To oceno je mogoče celo potrditi s psihološko testno preizkušnjo. Pač pa bi z vidika čustvene inteligentnosti težko pozitivno ocenili rabuko, ki so jo zaradi njegovega molčanja zagnali njegovi politični nasprotniki. Dr. Hribarjeva sicer obžaluje, da je Golobič sam omogočil opoziciji takšen pogrom nad sabo, ki pa ga niti slučajno ne premeri z istim moralnim vatlom.

Blažev žegen

S humanističnih stališč je človekova individualna vest osnovno vodilo in sodilo njegovega vedenja, ne pa strah pred kaznijo oziroma strah pred Absolutom, ki vihti palico in deli korenček. Drugače rečeno, tu gre za "prisego" samemu sebi in enako mislečim, za razliko od prisege bogu, cesarju ali kakšnemu drugemu arbitru. Trditev, da ima moralni kodeks smisel, če ga sprejmejo moralni ljudje, ni tavtologija, če se le strinjamo s Frommom, da je vest plaha ptica, ki zna hitro odleteti in ji je včasih treba pomagati, da se vrne. Pot vrnitve naj bi vodila preko priznanja kršitve kodeksa s strani prekrškarja in prekršku sorazmerne moralne obsodbe s strani spoštovanih somišljenikov oziroma sopodpisnikov moralnega kodeksa ter preko pripravljenosti popraviti povzročeno škodo. V zadnji instanci naj bi bila moralna presoja in morebitna moralna obsodba nekega moralno vprašljivega dejanja prepuščena posebnemu avtonomnemu častnemu razsodišču brez formalne moči nad usodo obravnavanega posameznika. Tega imperativa mnoga poklicna združenja, ki imajo poklicne moralne kodekse, ne upoštevajo, nasprotno, takim častnim razsodiščem dajejo stvarne in moralne kompetence. Nedelotvornost takšne ureditve je zgodovina že večkrat potrdila (ve se na primer, kakšne rezultate je prinesla združitev cerkvene in posvetne oblasti RKC). Pomembno je, da pri oblikovanju besedila moralnega kodeksa sodeluje čim večje število potencialnih podpisnikov in da je podpis prostovoljen. Odklonitev podpisa ne sme imeti nobenih stvarnih posledic za tistega, ki je podpis odklonil.

Delotvornost moralnih kodeksov je, poleg vsega navedenega, seveda odvisna tudi od objektivnih družbenih dejavnikov, med drugim tudi od družbenega področja, na katerem se sprejemajo. Tako na primer velja, da sta morala in politika slabo združljiva pojma. Če kje, potem so moralni kodeksi v politiki - blažev žegen. Po psiholoških merilih je politika tista vrsta družbene dejavnosti, v katero se zateka mnogo psihološko problematičnih ljudi, ki se v njej še bolj kvarijo, in ki postavlja celo psihološko normalne osebe na veliko preizkušnjo normalnosti. Razlog za to je patogeno dinamično jedro politike, ki se imenuje - oblast. V humanistični psihologiji velja, da je želja po oblasti obratnosorazmerna z duševnim zdravjem. V skrajnih primerih naj bi pomenila celo nezavedno obrambo pred prodorom latentne psihotične patologije. Za politiko velja, da je umetnost možnega, ne pa umetnost moralnega. Prav zaradi tega je sprejemanje političnih kodeksov kot instrumentov avtonomne morale še bolj vprašljivo kot sicer in so tovrstni kodeksi v resnici zelo redki. Je pa naša bivša vlada imela svoj (etični) kodeks, ki je nazorno pokazal, da njegovemu avtorju in podpisnikom niso jasna nekatera temeljna načela avtonomne morale, da o delotvornosti tistega, kar so zapisali v kodeksu, niti ne govorimo.

Franc Mlinarič, prof. psih. in fil.