"Na dolino sem vedno gledal kot na neke vrste vojno krajino," je rekel Duša. "Ljudje tukaj niso imeli veliko svojega. Vzeli so vse, kar je ostalo od jugoslovanske in italijanske vojske. Uporabili so vse, kar so za seboj pustili Američani, in to povezali s tem, kar je ostalo od Avstrijcev iz prve svetovne vojne. Vse, kar so vojne pustile za sabo, so ljudje za nekaj uporabili."

Pokazal je na steno lope. Na njej je bil še vedno viden napis konjušnica v italijanščini. Zdaj Italijani, Nemci in Američani prihajajo nazaj samo še kot turisti.

"Zanimivo, kdo vse je odkril te kraje in kdo je od tukaj," je rekel scenarist, ki ureja Tolminski zbornik. Po več kot dvajsetih letih bo ponovno izšel pregled življenja v dolini.

"Peter Handke, recimo. Napisal je eno najbolj zanimivih knjig o Slovencih, Ponovitev. Na tristo straneh nekaj išče po Sloveniji, potem pa izstopi iz avtobusa na trgu v Kobaridu in si reče, da je prišel. Iz Tolmina je Jan Cvitkovič, iz Sužida pa Ivan Volarič Feo. Ampak tudi risar stripov Andrea Bresciani je v resnici Dušan Brešan iz Tolmina, ki se je v mladih letih preselil v Avstralijo."

Brešan je za ameriško založbo Marvel risal Flasha Gordona in nekaj drugih klasičnih stripov iz prejšnjega stoletja.

"Malo bolj sistematično se bom ukvarjal z dediščino," je sklenil Duša, medtem ko so na ekranu govorili o koncu druge svetovne vojne.

Vojna malih ljudi

Pri tem ni osamljen. Le da je dokumentarec o Američanih v Soški dolini med letoma 1945 in 1947 posebnost. Bolj kot druga svetovna vojna je prostor med Sveto goro pri Novi Gorici in Vršičem zaznamovala prva. Tolminci slovijo kot zamerljivi ljudje. Sloves je morda neupravičen. Namesto da bi se prerekali, kdo je kriv in kdo je komu kaj zameril, so iz vojne naredili turistično atrakcijo.

Kobariški muzej vsako leto obišče dvajset tisoč ljudi. Eden od njegovih sedmih ustanoviteljev in zdajšnji direktor Jože Šerbec je s smehom zavrnil misel, da je to lahko presenetljivo.

"Med obiskom nacionalne knjižnice v Limi v Peruju me je zanimalo, kolikokrat je v perujski enciklopediji omenjen Kobarid in kolikokrat Ljubljana. Razmerje je šestnajst proti tri v korist Kobarida. Vse zaradi zadnje bitke na soški fronti. Caporetto, Kobarid, je eden najbolj znanih krajev na svetu. Za mlado generacijo v Italiji to sploh ni več geografski pojem, ampak sinonim za nekaj hudega, kar se ti zgodi."

Za muzej vojne ponuja zgradba v Kobaridu nenavadno človeško podobo.

"V muzeju pripovedujemo zgodbo malih ljudi. Oprta je sicer na nekaj predmetov, vendar je važna pripovedna plat. Fotografije, dnevniki, zgodbe, spomini. Kosov niti ne prodajamo niti ne kupujemo," je rekel Cimprič.

"Hoteli smo mehkejši, bolj sociološki vidik vojne od spodaj. Nismo prikazali generala, ampak njegovega zadnjega vojaka, ki je bil v vojno potegnjen na silo. To je naletelo na pozitiven odmev. Nismo nastopili nacionalno in šovinistično. Vojakov nismo delili na dobre in slabe. Oživili smo velik dogodek, ki pa je bil pri nas skoraj pozabljen. Nekateri, ki so bili na fronti, so potem postali ikone. Ernest Hemingway je fronto uporabil kot prizorišče romana Zbogom, orožje. General Erwin Rommel je bil tukaj oficir. Pa tudi Friedrich Paulus, ki je v drugi vojni predal Stalingrad. Angleški pisatelj Rudyard Kipling, Benito Mussolini, dva papeža, ki sta bila tukaj kurata, kasnejši italijanski predsednik Sandro Pertini. Avstrijski general Borojević je imel muslimanske vojake iz Bosne. Madžari so bili v rovih. Vsi so šli tukaj skozi. To je bilo veliko križišče narodov."

Vse srečamo v muzeju, zgodba pa je veliko starejša.

"Soča je bila vedno meja nečesa. Leto 1500 je bilo prelomno. Takrat so Habsburžani podedovali goriško grofijo, ki ni imela naslednikov. Od takrat so bile samo turbulence. Benečani so trikrat prišli in trikrat odšli. Med Napoleonom in Habsburžani je prišlo do šestih menjav. V preteklem stoletju se je v Kobaridu izmenjalo deset zastav."

"Deset?"

"Deset. Leto 1915 Avstrija. 1916 Italija. 1917 Avstrija. 1918 Italija. Kobariška republika novembra 1943. Potem Nemčija. 30. aprila 1945 sta IX. korpus in četrta armada prišla v Kobarid devet dni prej, preden so prišli partizani v Ljubljano. Do leta 1947 so bili potem tukaj Američani v coni A. Za njimi Jugoslavija in na koncu Slovenija. Deset zastav v enem stoletju." Zastave Evropske unije sploh ni štel.

Na njihove sledove je mogoče naleteti na najbolj nenavadnih krajih. Marko Kurinčič je v Drežnici odprl vrata podstrešja. Na eni strani so bila jabolka in reči, ki jih ljudje odložijo čez zimo, na drugi pa lepo urejene plinske granate, puške, čelade, vojaške čutarice, kosi uniform, gumbi in sponke za pasove.

"V vasi smo imeli mlekarnico. Vsak večer so možje nosili gor mleko, postavili so se ob zid in tam se je začela debata. Tudi v nedeljo pred mašo," je pripovedoval.

"Ti možje so pripovedovali vsak dan, kako je bilo, kje se je kdo boril, kje kdo padel. Te zgodbe so se nabrale. Ko smo hodili gor na travnike nabirat zelišča, smo nabirali tudi železje. Zasluženi denar smo potem porabili, da smo si kupili prvo nogometno žogo."

V dolini Soče so od leta 1918 naprej ljudje na tleh med kostmi pobirali železo in svinec.

"Vse življenje nas to spremlja. Ko sem odrasel, me je prijelo, da bi zbral material o vojni. Bila je blizu. Zaradi pripovedovanja, stvari, ki smo jih videli v naravi, se je vse združilo. Ko smo orali, smo našli izstrelek, pasno sponko. To smo dajali na kup. Zidarskih žlic, kladiv nismo nikoli kupovali. S prvo vojno smo zares živeli. Pred prvo vojno železa tu praktično niso poznali. Hiše so bile narejene z lesenimi zatiči.

Zbirati sem začel še slike in zgodbe. Danes premišljujem, kako zagrenjeni so bili ti možje. Vedeli so, zakaj so Italijani stopili v vojno, da so hoteli celo Primorsko. Vedeli so, da bodo, če zgubijo, prišli Italijani. Srčno so se borili. Strašno so bili zvesti Avstriji, grozno nastrojeni proti Italijanom. Dobro so se držali. Najbolj jih je užalilo, ko so jim rekli, da so zapravili Avstrijo. So rekli: "Ne, mi nismo zapravili Avstrije, Avstrija je razpadla. Mi smo držali." Potem je prišel fašizem. Naši kraji so blizu rapalske meje, tako da se je vojna kar nadaljevala. To je bilo vojno območje. Vsakič ko so gnali krave gor, so morali dobiti dovoljenje, in vsaj enkrat letno so morali krave prignati nazaj domov, ker so imeli Italijani tu dva, tri dni strelske vaje. Že leta 1922 se je tu zastrašilo naše ljudi. Fašisti so prišli, ko je strela razbila spomenik, v vas ponoči. Streljali so v zrak, zažgali so županovo hišo, a k sreči zgrešili in zažgali sosednjo lopo. Župnišče so nam zažgali. Zato smo brez pravega arhiva. Fašisti so zažgali knjižnico, ki smo jo imeli, pred očmi ljudi. Veste, kakšen srd je bil proti Italijanom! Prva vojna je tu naredila tako katastrofo! Čuditi se moramo našim prednikom, da so ohranili tako trdnost. Sem letnik 1947."

Na drugem koncu doline, na Kambreškem, je Jožica Strgar hišo preuredila v muzej, v katerem živi. V pritličju sta odprto ognjišče in kuhinja, ki sta zaščitena kot kulturni spomenik. Na štedilniku na drva se je grela juha iz špargljev. Nad njim so viseli aluminijasti korci in lonci. Med njimi tudi vrč za vodo, ki je imel v dnu vtisnjen pečat JLA. Povsod po hiši so predmeti, ki so jih za seboj puščali ljudje, ko so zapuščali Kambreško. Včasih je tukaj živelo devetsto ljudi. Zdaj jih je devetdeset. V prvem nadstropju pa je v vitrinah prav tako prva svetovna vojna.

"Stvari sem začela zbirati takoj po potresu, ko so jih ljudje metali na smetišče. Tedaj nas ni bilo veliko. Imeli so nas za smetarje, kasneje za preprodajalce. Leta 1999, ko sem imela prvo razstavo, pa so videli, da to ni kar tako. Odločila sem se, da bom imela reči le iz našega okolja. Zgodovina tega kraja. Najprej misliš, da je nima. A Kambreško je že med prvo svetovno vojno neštetokrat omenjeno v knjigah."

Moderno je bilo pobirati granate. Ljudje so bili ubiti, oslepeli so ali izgubili roke. Gospa Strgarjeva je začela zbirati fotografije in drobnarije.

"Osebni predmeti imajo v sebi zgodbo," je pripovedovala. Celo zgodovino kraja je zbrala na fotografijah.

"Originali me niso zanimali, prodajna izmenjava tudi ne. Začela sem fotokopirati, originale sem vrnila družinam. Ljudje zdaj skoraj pobožno hranijo dokumente, hišne fotografije, predmete. Veliko se je uničilo, a tisto, kar je ostalo, mislim, da se bo ohranilo. Posebno poslanstvo je, da ima tako rekoč vsaka družina iz teh krajev nekaj v naši Lukčevi hiši. Ljudje z vsega sveta hodijo iskat korenine. Zelo lepo je, ko nekomu, čigar predniki so zbežali v Ameriko ali kam drugam, pokažeš nekaj, kar je ostalo. Lepo jim je dati fotokopijo slike njihove družine ali kaj podobnega. Nekaj let sem hodila od hiše do hiše. Fronta je odrezala naselja. Polovica družin je bila na avstrijski strani, polovica v Italiji. "Prek te korespondence lahko spremljaš celo vojno. Kraji si nikoli niso opomogli. Imam vojaško čutarico, ki je zame neprecenljive vrednosti. V njej je bilo pismo. Umazana čutarica, polna zemlje. Namočila sem jo in naslednji dan je iz čutarice zdrsnilo pismo. To so stvari, ki te ne morejo pustiti hladnega. Devetdeset let je čakalo pismo ravno tebe, da ga prebereš, a potem se ni dalo brati, vse je šlo na koščke. To moraš delati z dušo in potem tudi dosti več predmetov najde pot do tebe."

Pot miru

Maša Klavora in Tadej Koren sta v zgradbi Fundacije Poti miru v Posočju v Kobaridu govorila o velikem muzeju na prostem, ki je nastal iz soške fronte. Iz pozabljenega sistema rovov, pokopališč in kapelic je zrasla evokacija zgodovine, ki se v prvih pomladnih dneh ponuja kot sprehajališče med gorami in Sočo.

"Najprej nam je uspelo urediti šest muzejev na prostem. Dva v občini Bovec, dva v Kobaridu in dva v Tolminu. Uredili smo jih na avtentičnih lokacijah, kjer je bila gostota ostalin največja. Pazili smo, da so dostopne in da so se ohranile takšne, kot so bile. Okoli njih smo uredili sprehajalne poti. Potem smo vse povezali s pešpotjo."

Pot gre od Loga pod Mangartom mimo Bovca na Kobariško do Tolmina. Poveže vso dediščino soške fronte, vse od sakralnih objektov, kot je vojaška spominska cerkev Svetega duha na Javorci. To je ena od treh zgradb v Sloveniji, ki nosi znak evropske kulturne dediščine. Ob njej so spomeniki, obeležja in vojaška pokopališča. Glavna monumenta sta italijanska kostnica nad Kobaridom in nemška kostnica pri Tolminu.

Spomenik je prva avstro-ogrska obrambna linija v Ravenku v Bovcu. Drugi je Čelo na utrdbi na pobočju Svinjaka. Na Drežniškem je na Planini Zaprikraj prva italijanska obrambna linija, na Kolovratu tretja italijanska obrambna črta, potem še Mrzli vrh na Tolminskem in Mengore.

"To je bila osnova, da v Posočju začnemo z zgodovinskim turizmom," je rekel Koren. Zgodovina je element preživetja.

"V Posočju se je začel razvijati turizem predvsem zaradi adrenalinskih športov. Nočitvene kapacitete rastejo, manjkajo pa aktivnosti. Če pada dež, ljudje ne vedo, kaj početi."

Prebivalstvo doline iz desetletja v desetletje pada. Ravnatelj edine gimnazije v dolini Bojan Tuta je v Tolminu nekoliko resignirano rekel, da imajo letos v prvem razredu vsega skupaj štiriintrideset dijakov.

"Imamo dva majhna oddelka. Včasih smo imeli tri normalne oddelke. Zdaj smo na meji med enim in dvema. Niti Jugoslavija niti Slovenija ni poskrbela za prometne povezave z drugimi deli Slovenije. Ostali smo zelo zaprti. Ker prometno nismo povezani, so težave pri razvoju. Smo izolirani, zato imamo demografske probleme."

Na začetku prejšnjega stoletja je v Soški dolini živelo dvakrat več ljudi. Številke veljajo, tudi če prištejemo tiste, ki so si zgradili počitniške hišice in se čez poletje naselijo pod hribi. Priti iz Ljubljane v Kobarid po ozki in vijugavi cesti skozi Idrijo je svojevrsten adrenalinski šport. Iz osrednje Slovenije je mogoče kamorkoli priti v eni uri. Do Kobarida je vsaj dve uri zelo spretne in nevarne vožnje. Ko cesto čez teden zatrpajo tovornjaki, tri ure vožnje niso nič neobičajnega. Prebivalci se šalijo, da je asfalt samo tam, kjer ga je položil Mussolini. Železnico so zgradili Avstrijci pred prvo svetovno vojno in ni nič hitrejša, kot je bila leta 1915.

"Ampak tudi če gremo drugam, nas vleče nazaj," je rekel Tadej Koren.

Maša Klavora je rekla, da je vrednost fundacije v tem, da je v njej zdaj zaposlenih šest mladih družboslovcev in humanistov.

"Kje drugje bi težko dobili službo. Mi smo podmladek razvojnih idej v dolini. Vsi čutimo, da smo tukaj, da delamo za vso dolino. Kot vodnike vključujemo druge mlade ljudi, sodelujemo s starejšimi. Ljudi je vedno manj. Trenta ima največ težav z demografijo. Tam vikendaši postajajo močnejši od lokalnega prebivalstva, interesi so različni. Ljudje se pridejo sproščat in uživat, za domače prebivalstvo pa je bilo življenje tukaj vedno težko in ljudje so šli. Nekateri ostanemo."

Eden teh, ki so ostali, je največji še živeči slovenski pesnik Ivan Volarič Feo. Na kreativnem taboru Sajeta ob sotočju Tolminke in Soče je pred dvema letoma nastopal, čeprav zaradi operacije na glasilkah ni mogel govoriti. Pesmi je pisal na papir. "Ivan Volarič Feo, zadnje še živeče izumrlo bitje," je bila ena od njih. Živi od literarnih večerov, glasbe, občasnega igranja v filmih in od priložnostnih del.

"Ko sem šel iz Sužida v gimnazijo v Novo Gorico, sem se samo čudil, kako mi je uspelo priti tako daleč," je s koso v roki pripovedoval pred hišo svojih staršev v Sužidu. Govoril si je, da bo ostal v Gorici.

"Zagotovo. Ko sem šel iz Nove Gorice v Ljubljano, pa je Nova Gorica odpadla. To je bilo to. Ljubljana je nekaj, ne? Potem sem odslužil vojsko in prišel pomagat staršem na kmetijo."

Bili so že v letih in so potrebovali pomoči. S služenja vojaškega roka je prišel po potresu leta 1976. Hišo pri cerkvi je potres tako poškodoval, da so jim zgradili novo montažno hišo na robu vasi.

"Skozi kuhinjsko okno se je odprl najlepši pogled na Krn. Z mojega okna se vidi slap. Zagledal sem se in to me je tukaj ustavilo. Če grem zdaj v Ljubljano, težko ostanem več kot tri dni. Nič drugega mi več nič ne pomeni. Sem del Tolminske. Dobil sem službo kot figurant pri geodetih. Prehodil sem vso dolino in našel kraje, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo. Res je, da ljudje odidejo. To je tradicija. Gregorčič se je odselil in je umrl na Vipavskem. Tudi Ciril Kosmač je živel v Portorožu. Jaz sem ostal."

To, kar piše, nima posebne zveze z dolino. Iste tekste bi pisal tudi, če bi živel v Mariboru ali Palermu. Šele ko se je vrnil domov, je začel ugotavljati, da so v njegovih krajih ljudje drugačni. Mojster urbane kulture živi kot konservativen kmet.

"Zgodaj sem zasovražil kmetijsko mehanizacijo. Bil sem zadnji, ki je kosil na roke. Kosil sem senožeti na Matajurju, v Čerčah, na Križovnici, v Nemškem brdu, Laških Laznah. Leta 1971 sem pripeljal domov koze, ki jih ni bilo več drugje kot na Drežniškem."

Ljudje hodijo v Soško dolino zaradi zgodovine, adrenalinskih športov in neokrnjene narave. Predsednik ribiške družine v Tolminu Lucijan Rejec je ob reki ugotavljal, da je problem v tem, ker je neokrnjene narave vedno več.

"Malokje na svetu boste dobili tako čisto reko," je rekel ribič, ki se zadnjih dvajset let ukvarja z zaščito soške postrvi pred potočno, ki je v reko prišla na začetku prejšnjega stoletja in zapacala gensko sliko ene najbolj redkih ribjih vrst v Evropi. Ribiška družina dela impozantne raziskave in vsako leto oplodi poldrugi milijon iker. Soča ni čista in privlačna reka po naključju.

"Nikjer v Sloveniji nimajo večjega odstotka čiščenja odpadnih voda kot tukaj."

Vsi večji kraji imajo čistilne naprave, delajo pa se tudi po vaseh. Manj kot trideset odstotkov odplak je še neočiščenih.

"Jaz v Tolminu kadarkoli pijem vodo iz Soče brez skrbi. Rešila nas je druga svetovna vojna, ker so imeli Italijani že načrt za jez na žagi pri Bovcu. Soče potem ne bi bilo več. Industrija se ni nikoli zares razvila. Ljudje so šli od tukaj. Kar se je razvilo industrije, je bila precej čista. Soška dolina je v dvajsetem stoletju izgubila polovico prebivalstva, dobila pa je neokrnjeno naravo."

Zaradi nje zdaj rastejo turistične zmogljivosti. Pravijo, da ima vas Drežnica več turističnih postelj kot vsa Goriška brda.

"Izgubili pa smo kultivirano pokrajino. Če hočeš divjino, greš v Afriko. Nam se dogaja prav to, da se vse zarašča. Gozd je vedno bližje naseljem. Prej je bil pokošen tudi najbolj strm travnik. Ponekod se je kosilo z derezami. Tam, kjer so bili prej travniki, je zdaj gozd, polja pa so postala travniki."

To na strmini med Kobaridom in Drežnico predstavlja zanimiv problem. Mlekarna in sirarna Planika se je po dveh desetletjih spodletelih prodaj, proizvodnje mleka v prahu za industrijo čokolade, stečaju in nekaj naravnih katastrofah ponovno vrnila k izdelovanju tolminskega sira. Zdaj obnovljena in na novo prebeljena ponovno stoji na bregu kot spomenik. V kleti na policah zorijo hlebci sira, nad njimi pa sirarji v velikih kotlih kuhajo mleko. Na eni strani režejo belo maso in jo dajejo v modele za sir, na drugi v košarice polagajo skuto, na tretji pa iz velike jeklene kocke teče maslo.

Direktorica Anka Lipušček Miklavič vodi kopico ljudi v belih haljah, ki so sredi oblakov pare razposajeno razpoloženi.

"Doma sem s kmetije," je rekla med kotli iz jeklene pločevine.

"Naša dolina ni imela druge možnosti, kot da se ukvarja z živinorejo. Sadje tu ne uspeva, vinogradi tudi ne, niti žitarice. Kmetje so vedno vzrejali ovce, koze in krave. Samo s tem so lahko preživeli. Nižje s kravami, višje z ovcami in kozami. Ker pašnih površin ni bilo dovolj, so živino poleti gnali v planine. Tudi danes je tako. Poleti gre živina na planino, da se prepase, v tem času se pokosi trava v dolini in pripravi krma za zimo. S tem lahko vzredimo več živine. Stalež živine v Soški dolini je 30 do 40 odstotkov večji, kot bi bil, če bi imeli krave vse leto doma. Iz mleka pa je treba nekaj narediti. Sir je edini izdelek, ki se ga izdeluje že skoraj tisoč let na tem območju. Mleko je živa stvar in ne more dolgo čakati. Sir pa lahko stoji, počaka. S tem rasemo gor."

Gozd, ki napreduje proti naseljem, očara obiskovalce, za mlekarje pa neokrnjena narava pomeni, da je tudi manj krav in mleka.

"Mleka ne dokupujemo in ga ne vozimo od daleč. Je res samo iz te doline in teh planin. Najdlje gremo na Vojsko in Banjško planoto."

Tako kot vsaka institucija v dolini, ki da kaj nase, tudi mlekarna gradi muzej. Odprli ga bodo maja. Takrat se bodo v dolino za dva meseca naselili turisti, ki bodo oživili bregove, tako da bo tudi na Matajurju gneča, na Mangart pa bodo vozili avtobusi.

Metal

Takrat Soška dolina postane res nenavaden kraj. Ljudje, ki pridejo, da bi v miru plezali v gore ali z njih skakali s padali, se znajdejo sredi urbane kulture, ki težko najde prostor v mestih.

Ivan Volarič Feo se bo poleti za teden dni naselil ob Sotočju, kjer poteka umetniški festival Sajeta. Eden najbolj nenavadnih umetniških festivalov v državi, ki v dolino pripelje delavnice alternativne kulture in neinstitucionalnega druženja.

"Sajeta je multikulturni kreativni tabor," je rekel Volarič. "Res je, da tam nastopajo tudi glasbene skupine, ampak najbolj privlačen del so delavnice za ljudi od treh let naprej. Na neki pesniški delavnici mi je pesem naredil triletni otrok. Tudi njegovo pesem bom vključil v publikacijo, ki bo iz tega nastala."

Eden od organizatorjev festivala je Janez Leban. V kletnih prostorih nekdanje diskoteke vodi Multimedijski center Mink. Bil je eden prvih, ki so odkrili, da je ob sotočju Tolminke in Soče idealen prostor za alternativno kulturo. Ideja se je v senci neokrnjene narave razvila v presenetljivo smer.

"Kreativni tabor Sajeta je naš največji dogodek. Za en teden združimo ustvarjalce z različnih področij na Sotočju v Tolminu. Imamo umetniške in filmske delavnice. Povezani smo s kinoklubom Novi Sad in prirejamo festival malega in neodvisnega filma. Lani se je prijavilo osemdeset filmov z vsega sveta. Sotočje kot prireditveni prostor je nastal zelo spontano. Bil je nezaseden. Uporabljal se je kot kopališče tiste tri tedne, ko se je v Soči sploh mogoče kopati. Tam je bil prvi jazz koncert v Tolminu. Dogodki so si sledili, in potem je prišlo do festivala reggaeja."

Na koncu so v dolino prišli heavymetalci in na Sotočju naredili poletni tabor. Lani jih je bilo ob reki deset tisoč na dan.

"Z uniformiranostjo metalcev gresta skupaj tudi disciplina in poslovni pristop. Vsi, ki imajo opravka z njimi, so navdušeni nad njihovim profesionalnim delom. Pri njih ni improvizacije. To je res fenomen. Ko so se pojavili prvo leto, je bila v cerkvi maša zadušnica za izgubljene duše na festivalu. Bilo je toliko nasprotovanja, da je bilo sploh vprašljivo, ali se bo lahko ponovil. Potem pa so se organizatorji tako izkazali v očeh domačinov, da se je odnos popolnoma obrnil. Zdaj je toliko odobravanja, da se še sam čudim. Leta 2007 smo posneli dokumentarec o fenomenu kampa, ki je govoril o odnosu domačinov do festivala. Snemali smo teden dni in skoraj nismo mogli dobiti domačina, ki bi festivalu nasprotoval. Festival se odtlej samo še širi, tako da je treba omejevati število kart. Tja pride več kot deset tisoč ljudi. Na posnetkih iz zraka se vidi, da je prizorišče večje, kot je Tolmin."

Deset tisoč metalcev je zadnje, kar bi človeku padlo na pamet ob pogledu na Krn. Pa vendar. Lidija Koren je stala na robu svojega kampa ob Soči pri Kobaridu in rekla, da ljudje hodijo v dolino predvsem uživat naravo in mir. "Programi animacije jih ne zanimajo. Gorsko kolesarstvo, pohodništvo, kajakaštvo, padalstvo. Preživljanje dopusta v neokrnjeni naravi, ne v asfaltu in betonu. To so ideje." Neokrnjena narava pa danes pomeni stroj za ekspresno kavo v njeni recepciji, savno in v Kobaridu največjo koncentracijo restavracij z moderno kuhinjo na glavo prebivalca v državi. "Osemdeset odstotkov ljudi, ki pridejo, vpraša, ali imamo internet," je rekla gospa Koren. "Dvajset odstotkov jih zanj noče niti slišati. Vse je lepo, ko sije sonce. Če dežuje, prvi dan igrajo karte, drugi dan trpijo."

Tretji dan odidejo.

"Poleg narave je tukaj samo še zgodovinski spomin," je sklenil Tadej Koren.