Ti namreč tvorijo večji in aktivnejši del uporabnikov teh omrežij. Zakaj občutljiva, poreče neuki bralec. Odgovor je preprost: za zgodnjega najstnika je skorajda ni hujše stvari, kot če si ga starši drznejo dodati med prijatelje/sledilce na facebooku (FB) ali twitterju (TW). No, verjetno bi bilo še huje, če bi ga počakali pred šolo in ga, peto- ali šestošolca, hoteli pospremiti domov, ampak takšni starševski zločini so nepredstavljivi in o njih ne bomo niti razmišljali.

Zadrega je razumljiva, z vstopom med njegove sledilce ali prijatelje ste si pridobili vstopnico v najstnikov virtualni svet: komu pošilja virtualne srčke, kdo jih pošilja njemu, s kom si dopisuje, čigave slike so mu všeč in podobno. Reakcija je najbrž bolj ali manj univerzalna: "Pa kako si mogu?" In še: "A ti bo ful bedno, če te vržem dol?" Ne bomo tajili, da takšne reakcije zabavajo, je pa hkrati treba vedeti, da vas ne "zabriše dol" samo zato, ker ste pač njegov starš in vas ne želi prizadeti. In zato se spodobi, da mu olajšate življenje.

Prvič, zadržite dostojanstvo (ne po lastnih, temveč po njegovih kriterijih, kar sicer največkrat pomeni, da se delate, da sploh ne obstaja). Še najbolje bo, če se omejite na klikanje "like" oziroma "všeč mi je" na FB, pa še to, če je RES nujno. Tu smo se ujeli na kavelj 22, kajti nujno ni nikoli.

Drugič, v realnem svetu ga ne sprašujte, kdo je ta ali oni prijatelj, kdo je ta ali ona punca ali kaj je pomenila tista objava, polna nekih srčkov in vzklikov "lol", "roflmao", "mwa", "RTI" in podobno. Prislužili si boste oznako, da ste bedni in da greste na živce. Upravičeno. Kar je na FB, naj tam tudi ostane.

Tretjič, prek javnih aplikacij FB mu ne sporočajte vsakodnevnih profanosti tipa "golaž te čaka v hladilniku".

Četrtič, po javnih kanalih mu ne sporočajte, da je prav danes dvanajst let, kar je dobil prvi zob, in da mu čestitate ali pa da ga pozdravlja mama tiste punčke, v katero je bil pri petih letih zaljubljen. Najverjetneje nima najmanjšega pojma, kdo je ta punčka, v šoli oziroma v svoji spletni skupnosti pa bo predmet posmeha.

Petič, če vas preveva še taka starševska ljubezen, mu tega ne sporočajte. Enako velja za voščila rojstnih dni in podobno. To opravite doma. Če res morate.

Šestič, ne objavljajte njegovih slik na svojem profilu, če pa že, ga na njih ne označujte. Zadnje, kar potrebuje, je to, da ga sošolci in sošolke gledajo, kakšen je bil v plenicah ali kako se smeji v družbi staršev. To se za najstnike ne spodobi.

Sedmič, pravzaprav bo najbolje, če se delate, da njegovega profila sploh ne spremljate, če pa vam bo sam hotel povedati kaj, se pretvarjajte, da sploh ne veste, o čem govori. Pa četudi vas bo radovednost o natanko tej stvari neskončno razjedala.

In zadnjič, nikoli, ampak res NIKOLI, ga v javnem virtualnem svetu ne poimenujte z ljubkovalnico, ki mu je všeč in s katero ga kličete že od malega, ko mu zvečer berete pravljico. S tem si boste prislužili izpisnico z njegovega seznama. Upravičeno.

* Antiša Korljan