Neavtoritarni in demokratično usmerjeni odrasli so otroke naučili, da imajo pravico do svojega telesa, do tega, da rečejo "ne". Zato razkritjem spolnih in fizičnih zlorab katoliških duhovnikov ni videti konca: Velika Britanija, ZDA, Irska, Nemčija, Slovenija, zgornja Avstrija, Brazilija in gre še naprej. Več ko je o njih znanega, bolj je mogoče razpoznavati podobnosti in razlike med cerkvenimi in laičnimi zlorabami v družini in javnih zavodih. Ena od razlik je časovna - najprej so bile razkrite zlorabe v družini, potem v socialnovarstvenih institucijah in najpozneje v instituciji cerkve.
Govoriti o različnih zlorabah pa je koristno le, če se vsaka družbena institucija - družina, socialni zavodi, cerkev - začne ukvarjati s tem, kako zmanjšati zlorabe v njej sami, namesto da zmanjšuje problem, ki ga ima, tako da ga odrine od sebe, češ, "saj se tudi drugje dogajajo zlorabe". Takšno spretno odvračanje pozornosti od verige spolnih zlorab v cerkvi je v zadnjih tednih opravila nemška katoliška cerkev, ki je na vsak napad odgovorila, da gre za "širši družbeni problem" in da je potrebna javna razprava o obči morali družbe. Brez dvoma se bo v takšni diskusiji moralno devalvirana nemška katoliška cerkev - berlinski TAZ je v začetku tedna objavil naslovnico "Padec katolicizma" - pojavila kot tista, ko bo želela voditi moralni diskurz o "nemoralni družbi".
Od družine do cerkve
Prve razkrite zlorabe v družini v sedemdesetih letih po zahodni Evropi, v Sloveniji pa v začetku devetdesetih let, so spodbudile redefinicijo družine, saj je postalo očitno, da so najpogostejši storilci zlorab najbližji družinski člani in da je družina pogosto najmanj varna za najranljivejše in dolgotrajno odvisne (otroke, ovirane, stare). Drugi razkriti prostor so bile javne socialnovarstvene ustanove, za katere danes vemo, da bolj ko so totalne, zaprte in specializirane za "prav določene kategorije otrok", večja je verjetnost zlorab. Bolj ko so otroci ranljivi zaradi fizičnih, senzornih in intelektualnih ovir ali socialne situacije doma, večja je verjetnost, da jih bodo zlorabljali. Pri nas institucionalne zlorabe niso postale zares predmet zanimanja, da bi se jih osebje zavodov naučilo bolje prepoznavati, čeprav smo na ta problem opozarjali že od začetka devetdesetih let. Kvalitativne raziskave so pokazale, da se po logiki "le kdo bi kaj naredil prizadetim revčkom!" najpogosteje zdi, da telesna, senzorna ali intelektualna ovira varuje otroka pred zlorabami. Resničnost je nasprotna! Ne samo zato, ker se otrok ne more braniti, malo ve o spolnosti in ni naučen, da se upre, temveč predvsem zato, ker oviranim ali socialno ranljivim otrokom nihče ne verjame in se njihova verbalna in neverbalna sporočila interpretirajo kot "poslabšanje stanja". Če izvzamemo primere zavoda za gluhe in naglušne, kjer je bilo na sodišču obravnavanih nekaj primerov spolnih zlorab in občasnih ovadb "prijaznih" voznikov minibusov, ki otroke vozijo v varstveno-delovne centre, obsega spolnih zlorab v slovenskih institucijah ne poznamo. Bolje rečeno, ljudje želijo verjeti, da se v njih zlorabe ne dogajajo. Če družina zaupa otroka instituciji, upa, da bo zanj dobro poskrbljeno, in če se otrok družini odvzame, se verjame, da bo zavod prostor varnosti, ki bo nadomestil toksično družino. Ni torej čudno, da je do razkritij spolnih zlorab najkasneje prišlo v cerkvi. V njenih ustanovah so zaradi moralne avtoritete ali zapovedi otroci najbolj odvisni od nadrejenih in poslušni, starši pa zaradi istega razloga, kot pri javnih institucijah, najbolj slepi. Pred njimi ne stoji le človek, temveč božji zastopnik, materializacija božjega.
Verižna razkritja spolnih zlorab duhovnikov ponovno dokazujejo mojo trditev izpred nekaj let, da je neproduktivno in za dejansko razkrivanje zlorab celo škodljivo govoriti o "kastriranju pedofilov", kot to radi počno desni politiki. Ob besedi pedofil pred nami vstanejo nakaze krvoločnih, grdih in že navzven vidnih pošasti, ki zlorabljajo otroke. Koristno se je spomniti groze, ki je oblila filozofinjo Hannah Arendt, ko je ugotovila, kako "navaden" je po izgledu Eichmann, eden največjih zločincev človeštva. Banalnost zla je v njegovi navadnosti, v njegovi običajnosti. Spolne zlorabe niso dokazane ne transseksualcem, ne homoseksualcem, ne zoofilom, temveč navadnim, običajnim zakonskim partnerjem, duhovnikom in prijaznim gospodom.
Spolna zloraba kot kolektivno dejanje
Zadnja odkritja na Bavarskem so Evropejce pretresla predvsem zato, ker so zadela ob samega papeža, saj se je izkazalo, da so pred leti njegovi podrejeni osumljenega duhovnika brez kaznovanja zgolj prestavili v drugo župnijo. Tam je bil taisti duhovnik po sedmih letih ponovno osumljen večkratnega spolnega nasilja. Želja po zabrisanju sledov spolne zlorabe v lastni instituciji ni nič nenavadnega, skrb zbujajoče pa je, da je münchenski škof duhovnika potihem, brez posredovanja državnim službam pregona, prestavil na drugo delovno mesto. "Zdravljenje s pomočjo geografskega prestavljanja" se pojavlja torej tako v cerkvi kot v laičnih institucijah. V socialnih zavodih dekleta praviloma premestijo v drugo skupino, stran od spolnega nasilneža, slovenskega duhovnika, ki je bil obtožen spolne zlorabe, pa je bilo najti med verniki nekje v Afriki.
Spolne zlorabe so bodisi v cerkvi bodisi laični instituciji praviloma kolektivno dejanje. O njih ve ali vsaj sluti večina osebja, opazijo pa jih tudi sami vrstniki, čistilke, vratarji ipd. Večja ko je moralna avtoriteta institucije in osebe, ki zlorablja, težje je spregovoriti. Tako je povsem razumljivo, da nihče ne verjame papeževemu bratu Georgu Ratzingerju, vodji znanega otroškega zbora v regensburški stolnici, kjer so žrtve pravkar razkrile spolne in fizične zlorabe, ki so se dogajale zadnjih štirideset let, med drugim jih je klofutal tudi on sam, in ki zdaj trdi, da o vsem skupaj nič ne ve.
Podobnosti in razlike med cerkvenimi in laičnimi spolnimi zlorabami otrok
Če so pojavne oblike spolnih zlorab v cerkvi in drugih laičnih ustanovah podobne, pa se razlikujejo pojasnjevanja o njihovih vzrokih. Cerkev spolne zlorabe argumentira s preveč svobodnim spolnim življenjem, ki ga je prinesla seksualna revolucija v šestdesetih letih. Večja spolna vzdržnost, ob manj avtonomije posameznika, bi prinesla tudi manj spolnih zlorab. Libertarna diskusija gre prav v nasprotno smer, spolne zlorabe so posledica dvatisočletnega dojemanja otrok bodisi kot pomanjšanih odraslih bodisi kot še ne povsem človeških bitij, ki jih je treba z discipliniranjem, nasiljem in kaznovanjem šele narediti v človeku dostojna bitja. Spolna zloraba je posledica objektivacije otrok, dojemanja otrok kot lastnine odraslega, posledica avtoritarne vzgoje ali pa kvaziliberalne vzgoje staršev, ki svoje otroke vodijo na lepotna tekmovanja. Spoštovanje človekovih pravic otrok in spodbujanje njihove avtonomije, namesto socializacije v slepo poslušne otroke ali v seksualizirane majhne odrasle, sta v tej razlagi pogoj za zmanjšanje spolnih zlorab. Sedanja razkritja dajejo prav slednjim.
Spolne zlorabe in celibat: novi paradoksi
Če spolna vzdržnost družbe res preprečuje zlorabe, kako torej, da prav spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov odpirajo vprašanja o smiselnosti celibata? Nekateri trdijo, da so spolne zlorabe v resnici posledica duhovniškega celibata. Če pustimo ob strani stališča mnogih verujočih in neverujočih, da je ta sprememba v prihodnosti neizbežna, je do te trditve mogoče imeti kaj ambivalenten odnos. Argumentacija, da so spolne zlorabe v resnici posledica celibata, pomeni posredno opravičevanje duhovnikov, češ, če bi imeli "normalno spolno življenje", do zlorab ne bi prišlo. Vzrok spolne zlorabe je postavljen nekam "zunaj" posameznikov, v samo institucijo ali "sistem". Posameznika s tem vsaj deloma razreši krivde, patološko dejanje pa se pojasni s patološkimi okoliščinami, torej celibatom samim. Ali ne zveni paradoksno, da prav množična razkritja spolnih zlorab odpirajo problem cerkvenega omejevanja spolnosti in intimnega življenja duhovnikov? Predstavljajte si, da bi ob odkritju spolnih zlorab istospolnega moškega ugotovili, da je že skrajni čas, da dobijo istospolni moški pravico do poroke in posvojitve otrok. Nekaj, kar je v resnici zločinsko dejanje, naj bi kolateralno prineslo več liberalnosti v življenje cerkvenih delavcev in v samo institucijo cerkve.
Ta argumentacija obenem spominja na razlagalne modele v primerih spolnih zlorab v družini ali v institucijah, ko se zloraba razlaga s tem, da oče živi sam s hčerko, ker mama ponoči dela in je deloma ona kriva za spolne zlorabe svojega partnerja. Pred nekaj tedni so mi moji šrilanški študentje zatrjevali, da je vzrok za tolikšno število spolnih zlorab v njihovih družinah ta, da ženske množično odhajajo na delo kot služkinje v arabske države, moški pa ostajajo doma z otroki. Po tej razlagi so patološka dejanja posledica patoloških okoliščin, v katerih živijo moški, torej brez spolnosti.
To odmikanje pozornosti od odgovornosti posameznikov pa naredi še eno napako. Vzrok za spolne zlorabe najde v pomanjkanju spolne zadovoljitve, čeprav je že zdavnaj jasno, da spolna zloraba otrok, zlasti če je ponavljajoča in dolgotrajna - kot v primerih cerkvenih zlorab praviloma je -, nikoli ni zgolj zadovoljevanje nezadovoljene spolnosti, temveč v prvi vrsti potreb po obvladovanju odvisne osebe, nadzorovanju, ustrahovanju, dominaciji, podrejanju. Cerkev si je s spolnimi zlorabami podredila otroke, saj ji odraslih ne uspe več podrediti.
Klasično vprašanje, ki so ga raziskovalci in psihoterapevtke zastavljali tistim, ki so jih obsodili zaradi spolnih zlorab, je bilo, zakaj si niste izbrali sosede, prijateljice, odrasle ženske ali moškega, zakaj ste spolno zlorabljali prav otroka? Odgovori so bili podobni; zato, ker ni bila tako pomembna spolna zadovoljitev, ki bi jo odrasli dobil, če bi imel intimen odnos z drugo odraslo osebo, temveč je bila prava strast v tistem drugem, kar je zares gnalo storilce k dolgotrajnemu nasilju: sadistična obsedenost po posedovanju drugega, po nadzorovanju, po ustvarjanju odnosa totalne odvisnosti otroka od odraslega, ustvarjanje "sokrivca", "ustvarjanje žrtve, ki naj hrani skrivnost" ipd. Ne spolnost sama, temveč dinamika odvisnega odnosa, v katerem eden nadzoruje, drugi pa je prisiljen v odnosno dinamiko, ker ima manj informacij, manj avtonomije, se mu manj verjame, ker ga je strah, ker nima komu povedati ipd., je tista, ki vzdržuje užitek in spolno napetost pri odraslem, ki zlorablja. Pomislite, kaj vse izblebetajo otroci in mladi, in predstavljajte si njihovo poslušnost, če o zlorabi leta in leta ne spregovorijo! Spolne zlorabe se lahko dogajajo tako dolgo le zato, ker so jih storilci sistematično načrtovali, izbirali so kraje, kjer ni bilo očividcev, ustrahovali so otroke s pomočjo nadnaravnih pojavov, zagotavljali so jim, da jim ne bo nihče verjel. Če je postalo zanje nevarno, so odšli v drug kraj, kot so delali to tudi vzgojitelji v tistih nekaj primerih razkritih zlorab po Sloveniji: najprej je delal v običajni šoli, potem v zavodu za senzorno ovirane mlade, potem v vrtcu in potem v skupini za intelektualno ovirane otroke. Nasilnež si izbira vse bolj ranljive žrtve, da ostane zaščiten.
Spolne zlorabe v cerkvi torej ne morejo biti argument za to, da duhovniki v resnici živijo v patoloških razmerjih, torej patologijo nadaljujejo tudi individualno, in torej zlorabljajo. Po vsem svetu so katoliški duhovniki, ki sicer živijo spolno življenje, vendar ne zlorabljajo. Gotovo pa je, da med duhovniki ni nič manj moških, ki zlorabljajo, in da duhovniški poklic, tako kot noben drug poklic, človeka ne varuje pred tem, da ne bi zlorabljal. Največji problem pri vsem skupaj pa ostaja, da so spolne zlorabe otrok v katoliški cerkvi pokazale, kako je cerkev vzela "stvar v svoje roke" in zaobšla civilne institucije. Novi družinski zakonik pri nas, ki v enem svojem členu prepoveduje vsakršno kaznovanje otrok, bo še kako koristil cerkvenim krogom, da si ne bodo po vzoru Nemčije vzpostavili svojega paralelnega sistema pravičnosti.
Prof. dr. Darja Zaviršek je redna profesorica na Fakulteti za socialno delo, vodja Katedre za proučevanje socialne pravičnosti in vključevanja in predsednica Vzhodnoevropske regionalne mreže šol za socialno delo.
