Cena politike

Ljubljana - Poznate koga, ki se ga ne da kupiti? Vprašanje, ki si ga je v začetku februarja zastavljal nekdanji državni tožilec Boštjan Penko, je ta teden očitno dobilo odgovor. Kriminalistična preiskava, ki se je začela v Luki Koper in za zdaj končala v državnem zboru, je dokončno razkrila, da živimo v družbi, kjer se zakoni sprejemajo z najbolj primitivnim političnim kupčkanjem, poslanci pa med službenim časom pobirajo kupe gotovine, ki naj bi izhajali iz provizij pri poslih z zemljišči.

Primož Cirman (Foto: Matej Povše)

Zdaj vemo, da s(m)o naprodaj vsi in da ima vse svojo ceno. Koliko torej stane politik? Če gre verjeti ugotovitvam kriminalistov, ki so pridržali poslanca SNS Srečka Prijatelja, (si) lahko politika, natančneje poslanca, kupite za 323.000 evrov, seveda brez davka na dodano vrednost. Za znesek, ki je enak približno 538 minimalnim plačam, potem ko jih je vlada povišala, bo politik vsaj po tem, kar so nam razkrili kriminalisti z vami delil notranje informacije, povezane z nepremičninskimi načrti katerega od državnih podjetij, ki ga vodi njegov prijatelj, in mimogrede uredil še kakšno dovoljenje. Če je očitno mogoče kupiti poslanca, ki mesečno zasluži dobrih 4000 evrov, se zdi pač logično, da so za kuverte ali torbe še bolj dojemljivi nižji državni uradniki.

Opaziti je, da se je tarifa za nakup vplivneža iz političnih krogov v zadnjem desetletju, ko so borzni in nepremičninski baloni dokončno pokopali iluzijo, da je v Sloveniji mogoče spodobno preživeti zgolj z lastnim delom, za nekajkrat podražila. Tako je nekdanji državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Boris Šuštar po ugotovitvah ljubljanskega okrožnega sodišča za "pomoč" pri pridobitvi denarja na državnih razpisih prejel "le" 70.000 mark. Res pa je, da so tudi donosi od državnih sredstev danes precej višji. Podjetje, ki naj bi mu Prijatelj omogočil sanjsko poslovno priložnost, je tako v manj kot letu dni zaslužilo skoraj milijon evrov. Razliko je ustvarilo s kupovanjem zemljišč na Orleški gmajni od tamkajšnjih kmetov in njihovo nadaljnjo preprodajo Luki Koper, ki je na tem območju načrtovala gradnjo logističnega terminala. Mimogrede, tako Šuštar kot Prijatelj sta po pridržanju zatrjevala, da sta želela le izterjati dolgove.

Najnovejša zgodba o kupčkanju ne bi smela presenetiti nikogar. Je namreč tipično slovenska - gre za vzorec, ki smo mu v takšnih ali drugačnih oblikah priča že poldrugo desetletje. Če se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja špekuliralo z zemljišči na trasah avtocest, se danes kupčka z bodočimi logističnimi terminali. Ti se v državi, ki jo je mogoče s tovornjakom prevoziti v štirih urah, kar naenkrat in brez pravega razloga na veliko načrtujejo na vseh koncih in krajih: od Pomurja in letališča Brnik do Sežane ali celo Pivke. "Vem, da tega v Kopru ne bodo radi slišali, toda v Sloveniji je lahko le en velik logistični center, in to je Ljubljana, ki je edino pravo evropsko cestno in železniško križišče," je avgusta lani v intervjuju za Dnevnikov Objektiv poudarjal nekdanji prvi mož Slovenskih železnic Blaž Miklavčič.

Če se je včeraj v vladnih sobanah prodajalo državna podjetja, v pisarnah gradbenih baronov pa risalo predore z dodatnimi cevmi in podpisovalo anekse, bodo jutri posel stoletja verjetno razvojne osi. Medtem ko se bodo "dobro obveščeni" vpisovali v zemljiške knjige, bodo župani ali predstavniki civilnih iniciativ ponujali paleto argumentov, zakaj mora iti nova cesta prav čez parcelo, ki je v lasti katerega od njihovih "slamnatih" sorodnikov. Pri tem se bodo v koalicije (še kako) voljnih združevali ljudje vseh političnih in drugih nazorov. Zadnja preiskava je razkrila pisano paleto osumljencev vseh barv: od vodje stranke, ki je izbrisane vabila na "ples" s puškomitraljezom, do ministra iz stranke, ki tem istim izbrisanim izdaja odločbe o stalnem prebivališču. V zgodbi tako ali drugače nastopajo še nekdanji direktor, sicer poslanski kandidat največje opozicijske stranke, njegov nekdanji svetovalec iz vrst največje vladne stranke in župan mesta, ki je največjo opozicijsko stranko zapustil, na prihajajočih lokalnih volitvah pa jo bo napadal s svojo listo. Kdor trdi, da Slovenci ne znamo preseči delitev, naj sledi denarju.

Izvirni greh naše države je bržčas v tem, da ji v dveh desetletjih ni uspelo vzpostaviti sistema notranjih varovalk ("checks and balances"). Nastavke za korupcijo pa je mogoče najti v njenem samem jedru: v nepreglednih procesih nastajanja zakonov, ki jih pišejo tisti, ki obenem služijo z odkrivanjem njihovih lukenj; v kartelizaciji družbenih podsistemov in izbranih cehov, ki onemogoča osnovno raven nadzora nad njimi; v razdrobljeni lokalni samoupravi, s katero smo dobili množico lokalnih "šerifov", ki svojim fevdom vladajo z roko v roko z "dvornimi" gradbinci; v plenilskem dojemanju politike, ki je domala izbrisalo mejo med izvršno in zakonodajno oblastjo, in državnega gospodarstva; v (samo)degradaciji stroke, ki je pristala na vlogo potrjevalca kakršnihkoli odločitev politike... Posledice teh praks so na dolgi rok uničujoče. Ne le, ker vse našteto posledično zmanjšuje zaupanje v pravno državo in izstavlja nove račune, ki jih plačuje država, ampak tudi zaradi padanja kvalitete življenja. Medtem ko so lokalne oblasti projekte, ki so jih snovale z "dvornimi" gradbinci, zavijale v celofan visokodonečih besed o razvoju občin, so prav sporne prakse pri trgovanju z zemljišči in izdajanju dovoljenj eden od razlogov, zakaj se v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji hiše in stanovanjski objekti gradijo tudi tam, kjer jih predhodni rodovi nikoli niso: na poplavnih in plazovitih območjih. Neprehodnost elit v visokošolstvu in znanosti povečuje tveganje za beg možganov, sprejemanje zakonov po hitrih postopkih odpira nove težave in oži prostor razprave.

Ni izključeno, da bo vstop kriminalistov v državni zbor marsikoga utrdil v prepričanju, da v tej državi ni ljudi, ki si ne bi tako ali drugače omastili prstov. Zadnje preiskave in splošna družbena klima tako v marsičem spominjajo na dogajanje v Italiji ob začetku devetdesetih let, ko so afere domala izbrisale politične elite, ki so državi vladale po koncu druge svetovne vojne. Slovenski politični eliti tako ostaneta le dve možnosti: ali da bo državo temeljito "redefinirala" od znotraj in pri tem žrtvovala dobršni del lastnih koristi ali pa jo bo prej ali slej pod pritiskom "ljudstva" morala prepustiti "avtoriteti", "neomadeževanemu" populistu, ki bo stvari "uredil", pa četudi na svoj način in s svojimi metodami. Tudi za presojo te možnosti se je najbolje ozreti v Italijo.